Novice Svet24

Nikola je na študijsko izmenjavo prišel novembra. Je študent medicine in pri nas opravlja izobraževanje na medicinski fakulteti ter študijske raziskave na Institutu Jožefa Stefana. Pove, da se v Sloveniji dobro počuti. Navdušujejo ga ljudje, ki so odprti in prijazni ter zmeraj pripravljeni priskočiti na pomoč. Všeč so mu tudi način in organizacija dela ter izjemna delovna etika in precizen občutek za ekologijo. 

Spletna stran namenjena domačinom

Na pot se je odpravil v spremstvu svojega dekleta, Katerine. Odločila sta se, da se do Puconcev zapeljeta z avtomobilom, še prej pa sta pobrskala po informacijah o kraju. Večino informacij sta našla na spletni strani Puconci.si, ki sicer ni namenjena turistom, temveč predvsem domačinom. Spletna stran nima zavihka, kjer bi lahko turisti izbirali med različnimi jeziki in tako pregledali ponudbo.

ARHIV

Omeniti je treba tudi, da ponuja zelo skope informacije o turistični ponudbi. Kljub vsemu jima je uspelo najti kontaktne podatke apartmaja, kjer sta kasneje prenočevala. Pravita, da sta na naslov, ki je bil naveden na spletni strani, poslala tudi povpraševanje o turistični ponudbi, življenju in tradiciji, a nista prejela odgovora.

Do Puconcev po lokalnih cestah

Nikola in Katerina sta se v Puconce odpravila v soboto dopoldne. Odločila sta se, da se tja odpeljeta po lokalni cesti in si tako ogledata še druge slovenske kraje. Pot ju je vodila skozi Domžale, Kompolje, Blagovico, Trojane, Kaplo, Žalec, Veliko Pirešico, Frankolovo, Spodnje Stranice, Tepanje, mimo Ptuja, Veržeja, Rakičana, Murske Sobote in tako vse do Puconcev. Vožnja iz Ljubljane je trajala skoraj štiri ure, a pravita, da sta na poti uživala, kljub deževnemu vremenu.

ARHIV

V Puconce sta prispela okoli 13. ure, parkirala avto v bližini Mercatorja in se sprehodila skozi mestece. Sprehodila sta se tudi do občinske stavbe, ki pa je bila na njuno žalost zaprta. Tam sta posnela nekaj fotografij, nato pa se odpravila naprej. »Po dolgi poti in sprehodu naju je že precej tiščalo na stranišče, zato sva obiskala bar in si privoščila kavo ter malo počila,« pove Nikola. Želela sta si doživeti čim več, zato sta se kljub lakoti, ki se je začela oglašati, odločila za kratko malico in se odpravila v Mercator. »A žal je bil Mercator zaprt. Potrlo naju je. V baru sva govorila z domačini in vprašala, kaj si lahko v Puconcih ogledava, pa so povedali, da si lahko ogledava le cerkev, da kaj več žal ni videti. Informacije so naju nekoliko zmedle, zato sva po tihem mislila, da so spili kak kozarček preveč,« razlaga Nikola.

osebni arhiv

Kosila le po naročilu

Odločila sta se, da se sprehodita do evangeličanske cerkve. Ko sta prispela, sta ugotovila, da je cerkev zaklenjena, tako sta si jo lahko ogledala le odzunaj. »Začelo je močno deževati, zato sva hitro stekla nazaj do avtomobila in se odpeljala do bližnje gostilne. Tam je kosilo nekaj ljudi, a gneče ni bilo. Bila sva precej lačna, zato sva komaj čakala, da nama postrežejo. Prijazna natakarica je pristopila in vprašala, ali imava rezervacijo. Povedala sva, da ne, ona pa nama je žalostno odgovorila, da se je na kosilo treba naročiti dan prej, a hitro dodala, da bo v kuhinji preverila, ali nama morda lahko s čim postrežejo. To je bilo najino drugo presenečenje v istem dnevu. Priznam, nisem še bil v gostilni, kjer bi se bilo treba na kosilo naročiti dan prej. Ko se je natakarica vrnila, je povedala, da nama lahko postreže le z dunajskim zrezkom in solato. Strinjala sva se, saj je bil to najin prvi obrok in preveč sva bila lačna, da bi ponudbo zavrnila. Nekaj minut zatem je prijazna natakarica že prišla z bogato obloženima krožnikoma. Odlično je bilo. Na krožniku so poleg odličnih dunajskih zrezkov postregli še testenine, ocvrt krompirček, kumare in grozdje za dekoracijo. Tudi solata je bila odlična. Bila je z domačega vrta, pripravljena z domačim bučnim oljem. Na koncu sva prijazno natakarico še vprašala, kaj si lahko v Puconcih ogledava, pa je povedala, da ni domačinka, in odhitela v kuhinjo. Pripeljala je kuharja, ki je v zanimivem prekmurskem narečju odgovoril na vsa najina vprašanja. Pojasnil je, da gre za majhno občino, s 6400 prebivalci, ki večinoma nadaljujejo tradicijo staršev (ukvarjajo se s kmetijstvom), prav tako pa večinoma živijo skupaj. Gre za samooskrbna gospodinjstva, saj ima skoraj vsaka hiša vrt in manjšo njivo, na kateri pridelajo toliko, kolikor potrebujejo. Značilna je tudi živinoreja. Gospod je sicer povedal, da so mlajše generacije začele delo množično iskati v sosednji Avstriji, predvsem zaradi boljših delovnih razmer in plač. Priznam, pogovor s kuharjem je bil zelo prijeten. Veliko sva izvedela iz prve roke. Gospod kuhar naju je na koncu pogostil še z jabolčnim zavitkom. Meni je bil odličen, a Katerini ni bil prav všeč, zato se nisem branil še njenega kosa (smeh). Plačala sva in se odpravila naokoli,« pripoveduje Nikola.

osebni arhiv

Vse se vrti okoli cerkve

Sprehodila sta se do osnovne šole in si v bližini ogledala športno dvorano, ki služi kot večnamenska dvorana, v kateri prirejajo folklorne plese in druge lokalne prireditve. Ogledala sta si še Spominski dom Števana Küzmiča in tam posnela nekaj fotografij. Ugotovila sta, da se večina aktivnosti dogaja v okolici cerkve, ki je »glavni« prostor, kjer se ljudje srečujejo in zbirajo. Vreme je bilo slabo, Nikola in Katerina pa utrujena od naporne vožnje, zato sta se v poznem popoldnevu zapeljala do Gorice pri Brezovcih, kjer sta prenočevala. Tam ju je sprejela prijazna starejša gospa in jima ob obisku ponudila kavo in domače piškote. »Zelo domače in prijetno je bilo. Z gospo sva govorila o preteklosti vasi in življenju v Prekmurju. Povedala je, da so v preteklosti imeli precej več gostov, zdaj pa se po navadi tam ustavijo le še družine, ki so na poti v večja mesta in zgolj prespijo. Seveda je gospa govorila tudi o svoji družini in hčerah, na katere je izjemno ponosna, ter vnukih. Zastavil sem ji vprašanje, ali se je bolje počutila pred vstopom v Evropsko unijo ali zdaj, pa je povedala, da bistvene razlike ni. No, kmalu zatem je prišla njena hči in nama razkazala sobo. Soba je bila majhna, stara, a čista. Postelja je bila mehka, a vzglavniki nekoliko vlažni,« razlaga Nikola.

Ogled nogometne tekme

Dobri dve uri sta počivala, nato pa se odločila, da se razgledata po Brezovcih. »Na najino presenečenje se je nekaj celo dogajalo. Na travnatem igrišču sta se v malem nogometu pomerili ŠD Dolina in ŠD Breza. Zanimivo je predvsem to, da je klub ŠD Dolina sestavljen iz Slovencev, ŠD Breza pa pretežno iz Romov. Priznati moram, da je bila igra lepa in poštena. No, po ogledu zanimive tekme sva s Katerino zavila v lokalni bar Kurilko, si privoščila pivo in uživala v sproščeni družbi domačinov.« Potem sta se počasi odpravila nazaj in legla k počitku.

Polja, polna buč

Nedeljsko jutro je bilo precej mirno. Nikola in Katerina sta se uredila in se odpravila na zajtrk. »Presenečena sva bila nad obilnim zajtrkom. Pripravili so salame, sir, kruh, jogurt, domače marmelade, sadje, zelenjavo … Vse to samo za naju. Vprašali so naju, ali želiva še umešana jajca. Bilo je zelo okusno, upam si celo trditi, da je bil to najokusnejši zajtrk, kar sem jih do zdaj jedel v Sloveniji. Preden sva popila kavo in čaj, so nama postregli še s potico, ki velja za lokalno specialiteto. Odlično je bilo,« poudari Nikola. Po obilnem zajtrku sta se poslovila, posnela nekaj fotografij bučnih polj, ki so bila povsod naokoli, nato pa se odpeljala do Lemerja in si tam ogledala kapelici. »Presenečen sem bil nad tem, da stojita kapelici tako blizu druga drugi. Pri nas je skoraj nepredstavljivo, da bi v tako majhni vasi imeli dve kapelici, različnih ver,« pravi Nikola. Nekoliko sta se še zadržala, nato pa sta se počasi vrnila v Ljubljano.

osebni arhiv

Galerija

Poglej vse fotografije (16)

osebni arhiv