Obramba obsojenega je po razsodbi že napovedala pritožbo, kar v kombinaciji z obsojenčevo starostjo lahko pomeni, da mu še nekaj časa ne bo treba za zapahe, poroča britanski BBC.
Kazenski pregon vseh nekdanjih uslužbencev nacističnega režima je v Nemčiji postal možen šele po obsodbi Johna Demjanjuka leta 2011, ki je sprožila še nekaj odmevnih sodnih procesov. Pred tem so bili seznami sodelavcev režima sicer znani, vendar je bilo za obtožnico potrebno predložiti dokaze o neposredni in osebni vpletenosti v nacistične zločine, so zapisali v časniku Deutsche Welle. Mnogi uslužbenci, ki so na primer v taboriščih opravljali manj pomembne službe, so tako v preteklosti sicer nastopali v sodnih procesih, a so bili tam le kot priče.
Med procesom proti Demjanjuku pa je začela veljati zakonska sprememba, po kateri je mogoče krivdo dokazovati že na podlagi same udeležbe pri organizaciji zločinov, ne glede na osebno vpletenost v dejanske izvršitve ubojev. Načelnik Urada za preiskovanje nacionalsocialističnih zločinov, Thomas Will, je to novost za časnik pojasnil tako: »sedaj zadostuje, da je obtoženi na kakršenkoli način služil v taborišču, v katerem je bilo jasno in očitno, da prihaja do sistematičnega pobijanja... Na tej podlagi za dokazovanje individualne vpletenosti ni več potrebna dokumentacija o posameznih usmrtitvah in številu teh usmrtitev.« Will dodaja, da šele s tem odpravljen vsak dvom o današnji smiselnosti pregona zaradi zločinov iz časa druge svetovne vojne. »Cilj vsakega kazenskega postopka je ugotoviti individualno krivdo«, je še povedal.
Kriv »preko opravljanja poklica«
101-letni Josef S je bil kot stražar obsojen zaradi sodelovanja pri umorih, ki so se v taborišču Sachsenhausen vršili med leti 1942 in 1945, zaradi sodelovanja pri ustrelitvah sovjetskih vojnih ujetnikov in za številne usmrtitve s pomočjo smrtonosnega plina Ciklon B.
V svojem zaključnem nastopu na sodišču pa je Josef S vztrajal, da »ne vem, zakaj sedim na krivdnem stolu. Resnično nisem imel nič opraviti pri vsem tem«. V svoji obrambi je trdil, da ga v tem času v taborišču sploh ni bilo, saj da je takrat delal na kmetiji. Vendar pa so njegove osebne podatke in podatke, ki se ujemajo z datumom njegovega rojstva, odkrili v dokumentacijah SS.
Sodnik Udo Lechtermann je na podlagi tega sklenil, da za dokaz krivde zadostuje, da je obsojeni po letu 1942 tri leta služil v omenjenem taborišču, s tem pa je pri zločinih sodeloval »preko opravljanja poklica«.
Vzor nemških koncentracijskih taborišč
V devetih letih obstoja je bilo v taborišču Sachsenhausen od leta 1936 do konca vojne zaprtih 200.000 judov, pripadnikov romske skupnosti, oporečnikov režima in homoseksualcev. Velika večina jih je tam končala – bodisi neposredno zaradi usmrtitev, ali posredno zaradi posledic medicinskih eksperimentov in slabih taboriščnih razmer. Taborišče Sachsenhausen je imelo od začetka svojega obstoja poseben pomen, saj je služilo kot model drugim koncentracijskim taboriščem nacionalsocialističnega režima, za urjenje pa so ga uporabljali tudi pripadniki posebne enote SS. Osvobodila ga je leta 1945 sovjetska Rdeča armada.
