Za dostojno starost

Od klofut in zanemarjanja do odrekanja pomoči in zmerjanja

Simona Šolinič / Novi tednik
28. 6. 2022, 17.35
Deli članek:

Klofutanje, lasanje, udarci, poniževanje, zaklepanje v hišo, odrekanje stikov, finančna zloraba, ponarejanje podpisov, siljenje k podpisu oporok, zanemarjanje, odtegovanje življenjsko nujnih stvari, tudi higienskih ali medicinskih pripomočkov. To ni le golo naštevanje oblik nasilja nad starejšimi. To so resnični primeri, ki so se zgodili.

Shutterstock
Državo in politike so bila v zadnjih letih polna usta obljub in besed, kako pomembno je zaščititi starejše, kako so jim reševali življenja. A starejši so od njih v epidemiji dobili le usodni udarec.

Novi tednik
Gabrijela Čoklc: »Najpomembneje je, da nasilje prijavimo. O nasilju v družini lahko poveste zdravniku, patronažni službi, ki sta v skladu z zakonskimi pristojnostmi dolžna o sumu obvestiti policijo ali center za socialno delo. Če obstaja možnost, poiščite podporo in pomoč pri članih družine, ki niso ogrožajoči, pri prijateljih in jim povejte, kaj se vam je zgodilo oziroma kaj se dogaja.«

»Na centru za socialno delo obravnavamo zelo raznovrstne primere – od hudih oblik fizičnega nasilja in zanemarjenja starejših, ko osebe, ki bi zanje morale skrbeti, tega ne počnejo. Hkrati se po drugi strani srečujemo s tem, da starejši, ki so prepoznani kot žrtve, ne želijo prijaviti nasilja, ne zaznajo, da se nad njimi izvaja nasilje, oziroma zaradi različnih osebnih razlogov ne želijo sprememb. Na primer ne želijo v domsko varstvo, čeprav bi bilo tam nedvomno zanje bolje poskrbljeno. V takšnih primerih je izjemno težko ustrezno ukrepati in starejšim učinkovito pomagati,« pravi Gabrijela Čoklc iz Centra za socialno delo Celje, kjer je koordinatorica za preprečevanje nasilja. Že več let dela na področju pomoči žrtvam nasilja.

»Obstaja tudi primer, ko smo uspešno pomagali več kot osemdeset let stari žrtvi nasilja – ki je bila poleg vsega invalidka –, ki smo jo namestili v krizni center za ženske žrtve nasilja, v varno hišo in nato v dom za starejše. Vse žrtve nasilja, posebno najbolj ranljive skupine, je treba zaščititi, jim nuditi pomoč in oporo pri zagotavljanju pravice do varnosti ter do življenja brez nasilja,« pravi sogovornica.

Pridobitev zaupanja

Obravnava primerov nasilja nad starejšimi je občutljiva za vse strokovne delavce in tiste, ki so vpeti v pomoč žrtvam. »Zavedamo se, da mora biti ta postopek predvsem spoštljiv in da moramo biti potrpežljivi. To je lahko doseženo z dejavnim in subtilnim poslušanjem osebe, ki se nam zaupa. Strokovni delavci si moramo vzeti čas za pogovor, saj vemo, da starejši potrebujejo več časa, da se v pogovoru odprejo in nam zaupajo,« dodaja Čoklčeva.

Pojasnjuje, da je pri tem zelo pomembno, kakšen je prvi stik s starejšo osebo, za katero obstaja sum, da je žrtev nasilja. Pomembno je tudi, kako center pridobi informacijo o sumu nasilja, ali o tem spregovori žrtev ali to informacijo center pridobi od drugih oseb in služb. »Pomembno je, da tudi pogovor prilagodimo zmožnostim in sposobnostim starejše osebe, saj so lahko zdravstvene ovire in starostne spremembe ovira pri izvedbi pogovora,« poudarja sogovornica.

Pod nadzorom nasilneža

Zaposleni na centrih za socialno delo pogosto opažajo, da starejša oseba nasilje zanika in ne želi, da bi se kakorkoli ukrepalo. »Prav tako je pogosto pod budnim nadzorom povzročitelja nasilja, ki je največkrat ožji družinski član, od katerega je odvisna. Večkrat se srečujemo z odporom starejših oseb, ki ne želijo podati prijave nasilja ali že prijavljeno nasilje zanikajo, saj se pogosto bojijo posledic. Prepričanja in notranje ovire pri starejših osebah so lahko med drugim tudi skrb, kaj bodo drugi rekli, občutek sramu in krivde, strah, da jim nihče ne bo verjel; strah, da ne bodo imeli nikogar, ki bo skrbel zanje, in podobno,« razlaga Čoklčeva.

Zato mora biti delo s starejšimi žrtvami nasilja skrbno načrtovano, da jih dodatno ne ogrozijo. »Preučiti moramo tudi možne oblike pomoči, ki so nam na voljo za zaščito starejše osebe, ter se zavedati, da je žrtev nasilja pogosto odvisna od pomoči povzročitelja nasilja,« dodaja strokovnjakinja.

Z žrtvijo nasilja na centru pripravijo individualni varnostni načrt pomoči, z njenim soglasjem skličejo multidisciplinarni tim, v katerem sodelujejo tudi predstavniki drugih ustanov, kot so policija in zdravstvene ustanove. Namen takšnega tima je skupna pomoč žrtvi.

Umik na varno

Ena ključnih nalog obravnave nasilja in pomemben korak pri oblikovanju pomoči starejši osebi je iskanje podporne mreže, pojasnjujejo na centru za socialno delo. Če je domače okolje močno ogrožajoče, žrtev seznanijo z možnostjo umika v varno okolje ter ji ponudijo pomoč pri namestitvi v krizni center za ženske, žrtve nasilja, ali varno hišo. »Žrtev nasilja seznanimo tudi z možnimi oblikami pomoči znotraj centra za socialno delo in s tem, kako jim lahko pomagajo tudi različna društva, nevladne organizacije, svetovalnice …« poudarja Čoklčeva.

Ob tem žrtvi povedo, da obstajajo še možnost izreka ukrepa prepovedi približevanja, sodna prepoved približevanja in izselitev nasilnega zakonca ali partnerja iz skupnega stanovanja.

Nasilje je družbeni problem, zato je pomembno, da se vsi zavedamo, da lahko in da moramo vsi podati prijavo o nasilju, če sumimo, da se dogaja v neki okolici, družini. Starejši o tem še toliko težje spregovorijo, če nimajo ustrezne mreže prijateljev, znancev. »Prevečkrat so namreč prisotna prepričanja, da se v družinske zadeve drugih ne smemo vpletati. Žal ne obstaja zavedanje, da morda lahko samo ta sosed, prijatelj, znanec pomaga žrtvi nasilja in da je morda lahko samo ta oseba edino upanje zanjo. Vsi bi se morali zavedati, da je nasilje nesprejemljivo, da ga nihče nima pravice izvajati nad drugo osebo, pri čemer bi morali zavzeti ničelno toleranco do nasilja,« je jasna Čoklčeva.

Največkrat nasilni otroci in vnuki

Prestrašeni in nemočni
 Starejši niso le »potegnili najkrajše« v epidemiji pod pretvezo, da jih država ščiti, ampak so tudi hude žrtve kaznivih dejanj, ki so pogosto skrita. Zakaj? Ker se nekatere žrtve bojijo maščevanja nasilnežev ali ker so nemočne in ne morejo same poiskati pomoči. Med tistimi, ki dvignejo roko nad starše ali stare starše, je največ njihovih svojcev. 

Starostniki o nasilju pogosto molčijo zaradi sramu, ali ker želijo zaščititi krivca, najpogosteje družinskega člana, velikokrat si tudi očitajo, da so za nesprejemljivo ravnanje otroka, vnuka krivi sami. »Nasilje nad starejšimi je v naši sredini pogostejše, kot si predstavljamo, in ga je tudi več, kot kažejo podatki. Težko ga je prepoznati, ker ima veliko obrazov,« pravijo na Policijski upravi Celje.

Natančnega števila nasilnih dejanj nad starostniki s policije ne morejo posredovati: »Razlog je to, da primerov nasilja v družini statistično ne beležimo po starosti žrtev. Skupno število vseh obravnavanih primerov nasilja v družini je bilo lani 293, letos 97. V največ primerih gre za sume kaznivih dejanj nasilja v družini, za sume kaznivih dejanj groženj, za lahke in hude telesne poškodbe, a tudi za uboj in umor. Do največ nasilja in konfliktnih ravnanj prihaja v domačem okolju, torej tam, kjer bi pričakovali največ strpnosti, spoštovanja in razumevanja. Kršitelji so največkrat otroci, vnuki in partnerji.«

»Naj vas ne bo sram!«

Na policiji pojasnjujejo, da zlorabe starejših največkrat prijavijo družinski člani, sosedje, zdravstveno osebje, centri za socialno delo in nekatere nevladne organizacije. Oškodovanci to storijo zelo redko. »Zato pozivamo vse, ki doživljajo nasilje, naj nas o tem obvestijo. Za nasilno ravnanje je kriv le tisti, ki ga izvaja, zato naj starejši krivde ne prevzemajo nase in naj jih ne bo sram. Vsako nasilje je nedopustno, nasilje nad ranljivejšimi skupinami še posebno,« dodajajo na policiji. Poudarjajo, da so vse preiskave zaradi nasilja prednostne zadeve za policijo, ki jih rešuje v najkrajših možnih časovnih okvirih. »Časovna rešitev je odvisna od posameznega primera, najbolj od tega, koliko dokazov je treba zbrati za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Nekatere preiskave so seveda lahko zelo zahtevne. Med ovadenimi so najpogosteje otroci žrtev, občasno tudi vnuki in drugi sorodniki,« so sporočili s policije.

Znani primeri le vrh ledene gore

Zveza društev upokojencev Slovenije že več let izvaja poseben projekt Starejši za starejše. V njem mlajši upokojenci kot prostovoljci pomagajo starejšim osebam. Tudi tako, da jih obiščejo in vprašajo, kako živijo, ter jim poskušajo organizirati pomoč, če jo potrebujejo. A pri tem naletijo tudi na podatke in primere nasilja nad starejšimi, so nam odgovorili v zvezi upokojencev.

»Seveda so se naše prostovoljke in prostovoljci srečali s problemi nasilja in zlorabe in prav zato smo organizirali na to temo več predavanj in izobraževanj. Sprejeli smo tudi protokol ravnanja prostovoljcev, kadar se soočijo z nasiljem ali zlorabo. Soočeni smo s pomislekom, kako ravnati, ko se nam starejši zaupajo, a ne želijo, da naši prostovoljci o njihovih težavah povedo pristojnim ustanovam. To željo starejših moramo spoštovati, v nasprotnem primeru izgubimo njihovo zaupanje. Pomislek je namreč, kako v takšnem primeru pomagati starejšemu in pri tem ne zlorabiti njegovega zaupanja. Mogoče se je s starejšim več pogovarjati in mu svetovati, kaj naj naredi, ter ga pripraviti do tega, da svojo stisko prijavi,« pravi Črt Kanoni iz Zveze društev upokojencev Slovenije.

Nasilni tudi oskrbovalci

Dodaja, da na terenu največkrat opažajo materialne zlorabe starejših, ki so povezane z dedovanjem, odvzemom finančnih sredstev, pojavljata se tudi opustitev dolžnega ravnanja in poniževanje. »Z gotovostjo lahko povemo, da je veliko zamolčanega nasilja in da so javno znani podatki le vrh ledene gore. Lahko potrdimo tudi, da se to dogaja v vseh pokrajinah, tudi na Celjskem,« dodaja Kanoni. Omenja, da so med nasilneži največkrat najožji družinski člani. Ravno to ovira zlorabljenega, da nasilja ne prijavi. »Gre za partnerje, otroke, vnuke, nečake, pri takšnih dejanjih niso izključeni niti skrbniki niti oskrbovalci,« pravi Kanoni.

Starejše pred prijavo odvračata zlasti sram pred okoljem in strah, da bo prijava poslabšala njihov položaj, pravi sogovornik: »Možne so tudi anonimne prijave na policijo, centre za socialno delo. Starejši se sicer izpovedo tudi našim prostovoljcem, a s prošnjo, naj to zadržijo zase. V takšnih primerih naši prostovoljci povečajo število obiskov, in izkušnje kažejo, da ima to pozitiven vpliv, saj nasilneži začutijo, da so njihova dejanja opažena.« V zvezi društev upokojencev poudarjajo, da je policija v svoj program vnesla veliko izobraževanja za svoje zaposlene, vendar bi bilo koristno, če bi več sodelovali s terenskimi policisti in prostovoljci za preventivno delovanje.

Kanoni dodaja, da ugotavljajo, da je čas epidemije in socialne osame povečal število primerov nasilja in zlorab: »Med epidemijo smo zaznali več nasilja, ki je najverjetneje posledica tega, da je bilo več ljudi skupaj doma, v svojih stanovanjih, pojavljale so se tudi finančne stiske, ki so jih nekateri svojci reševali z denarjem starejših. Starejše so bolj odrivali na obrobje družinskega življenja. Ogromno bi morali pisati o ničelni toleranci do nasilja. Predvsem nasilja nad otroki in starejšimi. Nujno je, da v izobraževalne programe vnesemo vsebine, ki se nanašajo na to problematiko,« zaključijo v zvezi društev upokojencev.