Razpad sistema

Kako smo leta 1991 zavrnili članstvo v Evropski uniji

Mirko Vorkapić/Novice Svet24
5. 7. 2018, 07.00
Posodobljeno: 5. 7. 2018, 08.06
Deli članek:

Leta 1991 smo želeli zapustiti »balkanski kotel« in postati Evropejci. Pozabljeno pa je, da smo istega leta tudi zavrnili vstop v Evropsko unijo.

Reuters
Jugoslovanski voditelji nikakor niso našli skupnega jezika.

Socialistično federativno republiko Jugoslavijo je po letu 1980 zajela kriza. Šlo je za preplet ekonomskih, nacionalnih in političnih dejavnikov ter procesov, ki so se sprožili v republikah. Ob tem ne gre zanemariti tudi zunanjega vpliva. Jugoslavija je kot voditeljica neuvrščenih uživala visok mednarodni ugled, hkrati pa so nekatere tuje tajne službe podpirale spodkopavanje njenih temeljev. V tej umazani dvojni igri notranjih in zunanjih akterjev je posttitovska Jugoslavija krmarila skozi nemire na Kosovu, vse močnejšo ekonomsko krizo, krepitev kulturne alternative in civilne družbe ter vzpon nacionalističnih politikov, ki so povzročili mednacionalna trenja in naposled zabili krvavi žebelj v krsto partije in države. Nekateri so bili ob slovesu srečni, drugi pa se še danes sprašujejo, ali bi bilo potapljajočo se ladjo mogoče rešiti. Konec maja 1991 je v Beograd prikorakala evropska trojka: Jacques Delors, predsednik Evropske komisije, Hans Van den Broek in zunanji minister Luksemburga, ki je takrat predsedoval Uniji, Jacques Santer. Trojka je za mizo posedla člane predsedstva in predsednike republik ter pred njih postavila nepričakovan predlog, ki je razglašeni jugoslovanski orkester spravil v zadrego.

Profimedia
Trojko je v Beogradu vodil predsednik evropske komisije Jacques Delors. Njegovega predloga jugoslovanska stran ni sprejela.

Članstvo v Uniji in denar

Delors je prebral predlog, ki so ga sprejeli na svetu ministrov v Bruslju. »Prvič, Jugoslavija bo po hitrem postopku sprejeta v Evropsko unijo. Drugič, če uspe reforma premierja Anteja Markovića, boste iz proračuna evropske skupnosti prejeli pet in pol milijarde dolarjev.« Nekdanji makedonski voditelj Kiro Gligorov je leta pozneje opisal odziv voditeljev sprtih republik. »Do izraza je prišlo popolno nesoglasje republiških voditeljev – če nekdo reče A, drugi reče B,« je frustracije opisoval Gligorov in povedal, da del odgovornosti za razpad in vojne zagotovo nosijo vsi domači akterji: »Nikakor se nismo mogli dogovoriti. Ni bilo treba vsega uničiti in ni bilo vse v bivši državi slabo. Bili so tudi pozitivni rezultati.« Delors je nato predstavnikom republik dejal, da bodo sprejete v mednarodno skupnost, tudi če se odločijo za samostojno pot.

Reuters
Milošević: »Treba je ustvariti čvrsto in moderno federacijo s centrom v Beogradu«. Tuđman: »Jaz čutim, da imam zgodovinsko odgovornost obnoviti hrvaško kraljestvo.«

Kdo je zavrnil Evropo?

Nova ureditev jugoslovanske države, ki jo je predlagala evropska skupnost, je predvidevala konfederalno ureditev, ki sta jo, vsaj javno, zagovarjali Slovenija in Hrvaška, vendar tudi tema republikama Delorsov načrt ni najbolj dišal. Najprej se je sicer oglasil Slobodan Milošević in dejal, da »meni, da je treba ustvariti čvrsto in moderno federacijo s centrom v Beogradu«. Na to je odgovoril Franjo Tuđman: »Jaz čutim, da imam zgodovinsko odgovornost obnoviti hrvaško kraljestvo. Imeli smo državo in zdaj jo je treba obnoviti, zato me drugo ne zanima.« Kot se spominja Gligorov, je »revež« Alija Izetbegović nagovoril Miloševića in Tuđmana: »Prosim vas, ne delajte tega, sprejmimo to kot osnovni dogovor in se na podlagi tega pogajajmo dalje. Če tega ne bo, bo v Bosni krvi do kolen!«

Kaj pa Slovenija?

»Če do razpada SFRJ in vojn ne bi prišlo, bi se država vključila v EU. To ne bi bilo bolje le za ljudi v regiji, bolje bi bilo tudi za Evropsko unijo,« meni nemški zunanjepolitični analitik Cornelius Adebahr.

Na sestanku je bil seveda tudi slovenski predsednik Milan Kučan, ki je potrdil vsebino predloga trojke, vendar dodal, da je bil načrt v danih okoliščinah nesprejemljiv zaradi nesposobnosti vodstev republik. Kučan je ocenil, da je mednarodna skupnost storila veliko napak v reševanju jugoslovanske krize in reševanje težav tudi prepozno začela. »ZDA in Evropska unija so poskušale rešiti Jugoslavijo v trenutku, ko je bilo jasno, da so notranja protislovja in proces razdruževanja odšli predaleč, tako da država, v kateri nekateri narodi niso videli svoje prihodnosti, ni več obstajala.« Po Kučanovem mnenju finančna pomoč ni bila dovolj, saj so zaostreni odnosi zahtevali globoke politične reforme ter nov dogovor v definiranju smisla in principa življenja v skupni državi. »Potreben je bil sporazum, ki bi zagotavljal popolno enakopravnost narodov Jugoslavije in dosledno spoštovanje človekovih pravic. Milijarde dolarjev niso mogle biti zamenjava za nesposobnost in nepripravljenost političnih voditeljev za sporazum, ki bi lahko preprečil nasilni razpad države in krvavo vojno,« je sklenil Kučan.

»Če do razpada SFRJ in vojn ne bi prišlo, bi se država vključila v EU. To ne bi bilo bolje le za ljudi v regiji, bolje bi bilo tudi za Evropsko unijo,« meni nemški zunanjepolitični analitik Cornelius Adebahr.