Haaška razsodba

Herzeg-Bosna je bila začetek hrvaškega načrta okupirati del BiH

L.T.
4. 12. 2017, 20.00
Deli članek:

Sodniki mednarodnega kazenskega sodišča so potrdili, da so si tudi Hrvati želeli odrezati svoj kos BiH in ga etnično očistiti Bošnjakov.

Reuters
Bosanski Hrvat zavit v zastavo neprepoznane medvojne države Herzeg-Bosna moli za obsojenega Praljaka.

V zadnji izmed sodb haaškega sodišča, zasenčeni s samomorom Slobodana Praljaka, ki je po izreku obsodbe pogoltnil strup, je mednarodno kazensko sodišče za območje nekdanje Jugoslavije ugotovilo, da je nekdanji hrvaški predsednik Franjo Tuđman načrtoval del današnje federacije Bosna in Hercegovina ali priključiti matični državi ali ga po modelu zdajšnje Republike Srbske narediti za politično tvorbo odvisno od uradnega Zagreba, čeprav del federacije BiH.

Profimedia
Dramatični trenutki v dvorani.

Zagreb koordiniral vojno v Bosni prek Praljaka

Vlogo Tuđmanove povezave s političnim vodstvom Herzeg-Bosne je igral Praljak, ki je bil kot visoki predstavnik hrvaškega obrambnega ministra poslan v tedanjo Hrvaško republiko Herzeg-Bosno in v Hrvaški varnostni odbor (HVO), znotraj katerega so delovale oborožene sile bosanskih Hrvatov.

Hrvaško vodstvo s Tuđmanom na čelu si je želelo odrezati kos BiH in ga priključiti Hrvaški, so ugotovili sodniki.

Haaško sodišče je potrdilo sodbo iz prvostopenjske razsodbe, da sta bili Hrvaška in BiH v mednarodnem oboroženem konfliktu ter da je Hrvaška vojska imela neposreden nadzor nad HVO, ki je prek nje Zagreb obveščal o stanju na terenu, od njega pa dobival logistično podporo in ukaze. Hrvaška vojska in HVO sta pri tem na terenu sodelovala in skupaj upravljala vojaške operacije.

Čeprav je Herzeg-Bosna nastala kot odgovor na srbsko agresijo, je bil končni politični cilj po razsodbi prve stopnje haaškega sodišča, potrjene na pritožbenem organu, ustvariti etnično čisto politično tvorbo Hrvaške republike Herzeg-Bosne znotraj meja nekdanje banovine Hrvaške. Uradnemu Zagrebu je to preprečil šele mednarodni pritisk, poroča hrvaški Jutarnji list. Tuđman je od svojega načrta odstopil šele 21. februarja 1994.

Še vedno ni povsem jasno, s čim natanko je Zahod Zagreb pripravil do opustitve načrtov ustvariti Herzeg-Bosno. Prekinitev ognja med Bošnjaki in Hrvati je bila podpisana v Washingtonu 18. 3. 1994, s čimer se je dejansko končala hrvaško-bošnjaška vojna.

Reuters
Podpis Daytonskega sporazuma. Tudjman leta 1995 ni imel več manevrskega prostora izsiliti posebnega političnega statusa za bosanske Hrvate.

Etnično čistili Bošnjake

Prvoobtoženi Jadranko Prlić, ki je tedaj bil predsednik HVO in premier Herceg-Bosne, je bil spoznan za krivega odpiranja in zapiranja zbirnih centrov, pri čemer bi bil verjetno primernejši izraz koncentracijska taborišča.

Pri tem se je zavedal hudih razmer, ki so jim bili izpostavljeni priprti v Heliodromu, Dretelju in Gabeli, pomen česar je v pogovorih z predstavniki mednarodne skupnosti upravičeval oziroma zmanjševal. Pritožbeni organ je tako potrdil, da je Prlić sprejel obe odločitvi, to o odpiranju in to o zapiranju taborišča v Gabeli, kjer so potekala brutalna mučenja tako Bošnjakov kot Srbov.

Tožilci Združenih narodov pozivajo hrvaško vodstvo, naj sprejme ugotovitve haaškega tribunala. Hrvaški premier Andrej Plenković pa nasprotno trdi, da si je Praljak vzel življenje zaradi nepravičnosti sodbe njemu in hrvaškemu narodu.

Pritožbeni organ pri tem ni sprejel argumenta obrambe, da je HVO imela pravico muslimane iz varnostnih razlogov zapirati v zbirne centre. Ločevanje civilistov od vojnih obveznikov namreč ni bilo opravljeno po pravilih – med zaprtimi so bili tudi mnogi, mlajši od 15 in starejši od 60 let, ki nikakor ne bi prešli skozi sito vojnih obveznikov.

Taborišča so bila prenatrpana, HVO pa jih je koristil za etnično čiščenje, saj so v njih zaprti preko Hrvaške lahko šli samo v države, ki niso na območju Balkana. Moški so bili pogosto zaprti skupaj z ženskami, otroki in starci, pri čemer so bili vsi podvrženi enakemu ravnanju, so tudi na drugi stopnji odločili sodniki.