intervju z očetom nike kovač

»Bizarno, da je bivši premier obseden z več kot trideset let mlajšo žensko«

Polona Krušec
30. 10. 2022, 18.15
Deli članek:

V torek je najbolj znana domača civilna aktivistka Nika Kovač sporočila, da je na ulicah Ljubljane doživela fizični napad. Pred Slovenci se je pokazala s povito roko in pretresenim izrazom na obrazu, a hkrati pokončna in močna. Povedala je, kaj se ji je pripetilo, pa ne samo to – še nikoli prej ni javnosti razkrila, da je v resnici tako ona kot »njen« Inštitut 8. marec, katerega direktorica je, zelo pogosto žrtev napadov in celo stopnjujejo se.

STA
Miha Kovač

Večina javnosti je ob tem obnemela in obsodila, kar se dogaja Kovačevi in pripadnikom njene nevladne organizacije. Nekateri pa so se sprevrženo naslajali. Da je dogajanje res že prešlo vse meje, je nakazal tudi zapis, ki ga je Nikin oče, Miha Kovač, poslala v javnost na družbenih omrežjih. V njem je med drugim zapisal: »Moški, ki se fizično lotevajo žensk, so – tako kot vsi, ki se izživljajo nad šibkejšimi od sebe – poden od podna. Tisti, ki to počnejo iz političnih razlogov, so dvojni poden od podna, saj so moč argumenta za povrh zamenjali z argumentom brutalne, fizične moči. Ko del političnih elit tako ravnanje privzame kot sprejemljivo, tako da ob tem zganja moralni relativizem, češ med vašim zmerjanjem naših in fizičnimi napadi na vaše praktično ni razlike, s tem fizično nasilje dobi domovinsko pravico, družba pa začne izgubljati svoj moralni kompas. Tisti moralni kompas, zaradi katerega sta enakopravnost spolov in moč argumenta dve nedotakljivi vrednoti, ki nam med drugim omogočata, da živimo v demokraciji.« 

Miho Kovača, profesorja založniških študij na ljubljanski filozofski fakulteti in nekdanjega urednika, smo povabili na sogovorniško mesto in se z njim pogovarjali o tem, kako doživlja dogajanje okoli svoje hčerke, ali ga zanjo zelo skrbi in kam Slovenijo vodi ta(ka) pot ali, bolje rečeno, kam moramo, če želimo v demokracijo.

Zakaj ste se odločili odzvati na napad, ki ga je vaša hčerka doživela v torek sredi Ljubljane?

Ko sem bil star toliko kot zdaj Nika, sta razpadala socializem in Jugoslavija. Takrat sem bil kot urednik Radia Študent, nato pa še Mladine, neposredno vpleten v demokratično gibanje. Bil sem tako rekoč vernik demokracije, prepričan, da bo z demokratizacijo v Sloveniji nastala boljša, enakopravnejša družba, v kateri nihče ne bo postal žrtev zaradi svojih političnih nazorov. Ko je velik del nekdanje Jugoslavije eksplodiral v brutalno državljansko vojno, v Sloveniji pa smo – tako sem verjel – vzpostavili strpno, demokratično in empatično družbo, se mi je zdelo, da smo zmagali in da se bo dalo v Sloveniji živeti mirno in varno. Primitivizem in sovraštvo, ki zadnja leta preplavljata slovensko javno življenje, vračata Slovenijo točno tja, od koder je hotela pred 30 leti pobegniti. Zato ob tem vsak, ki želi živeti v miru in demokraciji, ne more ter ne sme biti tiho.

V zapisu, ki ste ga objavili po napadu na hčerko, ste dejali, da je »od tu do Irana manj kot korak«. Kaj ste mislili s tem?

Slovenija je imela v zadnjih desetletjih več težav z enakopravnostjo spolov, kot se zdi na prvi pogled. Dokler na volilnih listah nismo uvedli kvot, je bil parlament skoraj čisto moški, tudi zadnja Janševa vlada je bila prava »mačo« zadeva, med 17 ministri sta bili samo dve ženski. Ker hkrati takih težav s fizičnimi napadi kot Nika nima noben moški mnenjski voditelj, pač domnevam, da ima Nika težave tudi zato, ker je mlada ženska, ki v javnosti jasno izrazi, kar misli, in se oglasi, ko se ji zdi, da se dogaja krivica. Del politike, predvsem tistih okoli SDS, tega očitno ne prenese. Odzivi na spletu so pokazali, da se delu teh ljudi ne zdi nič narobe, če kdo kdaj mlado žensko z drugačnimi političnimi nazori malce »zabriše po tleh«. Janez Janša to posredno podpira, saj takih dejanj ni sposoben nedvoumno obsoditi, ne da bi hkrati razglabljal o krivicah, ki se mu godijo, ali da bi imel vsaj kanček empatije do žrtev in njenih bližnjih. To s polno silo počnejo tudi njegovi mediji. Na ta način v družbi nastaja atmosfera, v kateri fizično nasilje dobiva domovinsko pravico. Če bo takšna miselnost zmagala, bomo pojutrišnjem evropska inačica Irana.

STA
»Nikomur ne bi prepovedoval, da čivka svoje male nesramnosti, dokler s tem ne posega v zasebnost in integriteto drugega ali krši zakonov,« pravi Kovač.

Pravite tudi, da se zna »streljati in pretepati vsak idiot, za življenje v demokraciji pa je potrebna inteligenca«. Kaj so torej vrednote, kvalitete, ki Slovencem manjkajo, da bi dosegli demokracijo, in kakšna je pot, ki nas do tja pelje? Če jo sploh vidite.

Veliko hodim po Sloveniji in to, o čemer se pogovarjava, so ekscesi in ne skupne vrednote večine prebivalk in prebivalcev Slovenije. Seveda ni težko zmerjati in žaliti po družbenih medijih, tega je zares sposoben vsak idiot. A če to počneta predsednik vlade in notranji minister, kot je bilo to v prejšnjem mandatu, s svojim negativnim zgledom podžigata najnižja čustva v družbi in nižata kulturo dialoga. Če ob tem pomemben del poslanske skupine njune stranke pod psevdonimi še žali in pljuva drugače misleče, si to težko tolmačim drugače, kot da je anonimno svinjanje zanje politični standard in tako rekoč kulturni normativ. Da ne bo zablod: jaz sem privrženec svobode govora, zato nikomur ne bi prepovedoval, da čivka svoje male nesramnosti, dokler s tem ne posega v zasebnost in integriteto drugega ali krši zakonov. Seveda pa se mi zdi bizarno, da je bivši predsednik vlade – človek mojih let – obseden z več kot 30 let mlajšo žensko in da na Twitterju objavlja kolaže iz njenih fotografij, opremljene s čudaškimi komentarji. Toda. Tisto, kar včasih spregledamo, je, da taka čudaška in nedostojna politika še nikoli ni zares zmagala na volitvah. Tega, da nima podpore večinskega volilnega telesa, se Janša zaveda, zato si denimo nikoli ne upa kandidirati za predsednika države. To pomeni, da je večina prebivalcev Slovenije še vedno imuna do tovrstne degradacije javnega življenja, kot se je gredo v SDS. Tovrstna politika me zato malce spreminja na Putina: ko vidiš, da se svet razvija radikalno drugače, kot želiš, da bi se, se ga lotiš na silo in upaš, da se bo potem vrtel po tvoje. Tako kot Putin na dolgi rok nima nobenih možnosti, verjamem, da jih nimajo niti tisti, ki sistematično uničujejo kulturo javnega življenja v Sloveniji.

Kakšne so vaše misli ob tem, ko je vaša hči tako izpostavljena s svojim civilnim aktivizmom? Pravi, da se zaradi napadov in pritiskov ne bo skrila. Jo pri tem podpirate ali menite, da bi bilo bolje, da se umakne?

Kot vsi starši, ki jih vedno skrbi za svojega otroka, bi jo z njeno mamo najraje poslala kam daleč stran, denimo k sorodnikom v Bolivijo, Belgijo, Kanado ali ZDA, ker bi vedela, da bo tam varna pred domačimi nasilneži. Toda kam pa pridemo, če bodo morali mladi ljudje bežati iz lastne domovine, ker v njej zaradi svojih političnih nazorov niso varni? Zato podpirava njeno odločitev, da ostane doma. Verjamem, da bi se podobno odzvala večina ljudi.

STA
»Z njeno mamo bi Niko najraje poslala kam daleč stran,« je bil iskren.

Vas skrbi zanjo, za njeno varnost? Kako komentirate grožnje in napade, ki jih doživljata ona in Inštitut 8. marec?

Seveda me skrbi za njeno varnost. Samo po sebi se mi zdi grozljivo, da je skupina mladih deklet in nekaj fantov deležna takega sovraštva, pri čemer nikomur nič žalega nočejo in delajo pač tisto, kar se jim zdi prav. To sovraštvo je rezultat medijske kampanje, v kateri moč argumentov nima domovinske pravice.  Zadnjih nekaj dni sem temeljito pregledal spletne in medijske objave ter poskušal ugotoviti, s kakšnimi argumenti jim očitajo, da sejejo sovraštvo med ljudmi in pozivajo k napadom na tiste, ki so bolj desno usmerjeni. Nič takega nisem našel. Nato sem poskusil malo bolj pritisniti na nekaj realnih in fiktivnih trolov, ki so se pridušali nad mojo objavo na FB, naj mi pojasnijo, kje vidijo v Nikinih javnih nastopih »satansko sovraštvo«, kot je zapisal eden od njih. Nič konkretnega mi niso znali odgovoriti, največ, kar sem iztisnil iz enega od njih, je bilo, da je Janši dvakrat rekla mucek. To res ni vljudno, a tako oznako je nemogoče razumeti kot poziv k fizičnemu nasilju. Zato agresijo do Inštituta 8. marec razumem kot iracionalno: ta skupina mladih ljudi je postala objekt, v katerega del ljudi iz volilne baze SDS projicira svoje frustracije zaradi svoje nemoči, da bi v Sloveniji prevladali, njihov vodja pa to še podžiga. Mislim, da ga dovolj poznam, da lahko domnevam, da Janša razume, kaj počne, in ker je sistematičen, domnevam tudi, da se spletni troli Nike lotevajo organizirano. To me seveda skrbi, saj vse to ustvarja ozračje, v katerem lahko kakšen posameznik začne verjeti, da je fizično sovraštvo legitimno. 

Kaj pri svoji hčerki najbolj občudujete?

To, da je trmasta, kar mi je sicer šlo najbolj na živce, ko je bila še majhna. (smeh) Ponosen sem tudi na to, da se je še pred koncem študija finančno postavila na lastne noge in si našla svojo življenjsko pot, ki je drugačna in neodvisna od tiste, po kateri so hodili njeni starši. Nika je otrok v svojem poklicu uspešnih in javno vidnih staršev – in to je, verjemite, za otroka vsaj tolikokrat »hendikep« in breme kot prednost, ko si gradi samozavest in išče samopotrditev. Nika je pred tem zbežala v mednarodno okolje, daleč stran od domačih bremen, in tam uspela tako, kot njenim staršem ni nikoli. Kaj bi si kot oče lahko želel boljšega! Ko jo gledam od daleč, mi je všeč tudi to, da zna okoli sebe zbrati in motivirati ljudi, hkrati razume, da je tisto, kar velja, skupnost in njene vrednote, ne pa njen vodja. Všeč mi je tudi to, da v življenju počne kup reči, ki so bolj zanimive kot politika: piše knjige, ki se prodajajo v spoštovanja vrednih nakladah, organizira literarne festivale, predava, vodi delavnice, sodeluje pri evropskih in svetovnih projektih … Pri tem ima tudi svoje vrednote, s katerimi zna premeriti svet. Čeprav se včasih zdi, da gre svet v maloro, je namreč še vedno velik in lep, pa čeprav pogosto tudi krut in krivičen. In življenje na njem je treba živeti karseda polno. Nika to zna; ker je od petega leta sladkorni bolnik, si želim le, da bi pri tempu, ki ga ima, znala bolje sama sebi postavljati meje, kaj zmore in kdaj ogroža svoje zdravje. A kljub temu je človek, ki je iz limon, ki jih je predenj vrglo življenje, naredila več kot solidno limonado. S tem nadaljuje najboljše družinske tradicije in to mi je pri njej najbolj všeč.

STA
Miha Kovač je povedal, da se spletni troli Nike lotevajo organizirano.