Slovenija

Otroci bolj nestrpni, nemirni in manj motivirani za učenje

Ana Cukijati
20. 1. 2022, 18.25
Deli članek:

V začetku meseca je na eni od primorskih osnovnih šol devetletnik grozil z olfanožem osemletni učenki, ta teden je dijak v eni od primorskih srednjih šol razkazoval pištolo za airsoft. Medvrstniško nasilje med učenkami pa so lani jeseni obravnavali na eni od osnovnih šol na Goriškem. Psihologi potrjujejo, da so se stiske otrok in mladostnikov v zadnjih dveh letih poglobile, vzrokov za to je več.

Profimedia
Epidemija je stiske učencev še poglobila.
Iz statističnih podatkov je sicer razvidno, da so leta 2021 v Sloveniji – tudi na primorskih policijskih upravah – zaznali padec obravnavanih kaznivih dejanj z elementi nasilja, v katerih sta žrtev in osumljeni mladoletna. Največ je kaznivih dejanj nasilništva, sledi povzročitev lahke telesne poškodbe.

»Seveda, v zadnjih dveh letih opažamo poglabljajoče se stiske in težave otrok in mladostnikov. Predvsem imajo več čustvenih in razpoloženjskih težav kot pred pojavom covida,« je potrdila dr. Mateja Hudoklin, direktorica Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, kjer na leto obravnavajo med 2300 in 2400 otrok, trenutno pa imajo polne zmogljivosti, kar pomeni, da se podaljšujejo čakalne dobe za obravnavo pri njihovih strokovnih delavcih.

Kot da bi izgubili kondicijo

»Beležimo depresivno simptomatiko, anksioznost, samomorilne misli, kar lahko vodi v samopoškodovanje, tudi samomore. Že pred covidom je bilo več teh pojavov, a zdaj jih je občutno več. Tudi naše ugotovitve so skladne s študijami v tujini, še posebno pri dekletih,« pojasni.

Nikakor pa razlogov ne pripisuje le enemu sprožitelju. »Razlogi so večplastni. Na to vpliva dogajanje v družbi, pa negotovost, razmere v družinah, kjer je prišlo do porušenih medosebnih odnosov ... Epidemija je prinesla tudi spremembe v načinu šolanja, druženja, družbenih stikih,« našteje. »Ni le enega razloga. Otroci in mladostniki po skoraj dveh letih epidemije težje prenašajo frustracije in vzpostavljajo normalno stanje. Trenutno se to kaže v stanju, kot bi izgubili kondicijo, zato potrebujejo več časa pri vzpostavljanju normalnih odnosov.«

Psihologinja Mateja Hudoklin ob tem razloži, da vzpostavitev normalnih razmer pri otrocih in mladostnikih, ki se še razvijajo in rastejo, ni tako enostavna kot pri odraslih. »V razvoju veščin imajo zaradi epidemije najmanj eno leto zamujenih priložnosti, ki pa jih ne bodo nadoknadili kar v dveh mesecih. Zahteve so enake, zamika v razvoju pa nihče ne upošteva,« sklene. 

Številni strahovi so ohromili učence

Na Osnovni šoli Milojke Štrukelj v Novi Gorici, ki jo obiskuje 826 učencev, so vse tri svetovalne delavke polnozaposlene. Ugotavljajo, da je epidemija stiske pri učencih še poglobila.

»V času epidemije so bili prestrašeni, zaskrbljeni, nekateri pa so čutili jezo zaradi omejevalnih ukrepov. Tudi ko so se vrnili v šolo, sem reševala posamezne primere, ko je bil prisoten strah pred okužbo, vrnitvijo v šolo, spraševanjem, nastopanjem,« ilustrira tamkajšnja psihologinja Doris Lozej. »Pogosto jih spremljajo občutki anksioznosti, brezvoljnosti, dolgočasja, osamljenosti, depresivnosti, zaskrbljeni so glede lastnega zdravja, zdravja bližnjih, ocen, omenjajo težave s spanjem,« dodaja.

Naniza nekaj vzrokov: »V prvi vrsti je temu botrovala dolga odsotnost od šole, ki je tudi prostor socialne interakcije, kjer se oblikujejo vsi vidiki samopodobe in kjer poteka učenje veščin soočanja z različnimi težavami. Povečala je občutek tesnobe ob vrnitvi. Spremenila se je rutina. Mnogo otrok je veliko časa preživelo na elektronskih napravah ob igranju igric, na družbenih omrežjih. Čas za spanje se je pomaknil na pozne ure.«

Pri učencih, ki so že pred epidemijo imeli težave na področju čustvovanja, vedenja, učenja in odnosov z drugimi, so se v času epidemije le še poglobile oziroma jih niso mogli sami obvladovati. »To so ranljive skupine otrok, ki potrebujejo strukturo, dodatno strokovno pomoč ali pa samo prilagojeno izvajanje, da dosegajo minimalne in temeljne standarde znanja.«

Na hodnikih sicer ne opaža več nasilja kot sicer. »Zagotovo pa je več nestrpnosti, so bolj razdražljivi, nemirni. Skrbi nas nemotiviranost za učenje, na hitro želijo priti do rezultatov, opažamo pomanjkanje vztrajnosti in zelo kratkotrajno koncentracijo,« sklene Doris Lozej.

Vloga staršev je ključna

O nasilju na eni od osnovnih šol v okolici Nove Gorice pa nas je lani jeseni seznanil oče 13-letne hčerke, ki tam obiskuje sedmi razred. Nanjo se je spravila skupina treh vrstnic iz sosednjega razreda. »Punce so jo zasule z besednimi grožnjami, posnele so grob video in ji ga poslale, pa SMS-sporočila ... Na hodniku so jo škropile z razkužilom za roke ... Pri tem niso izbirale besed, bile so zelo eksplicitne in grozile so tudi s fizičnim nasiljem,« je opisal. Njegova hčerka je, sicer odlična in vzorna učenka, zaradi tega postala depresivna, bila je brezvoljna, poiskali so tudi strokovno pomoč pedopsihologa.

»Ne toleriram nikakršnega nasilja,« je bil odločen oče 13-letnice. O nasilju, ki ga je doživljala hčerka na šoli, sta z ženo takoj obvestila ravnateljico, novogoriške policiste in šolsko inšpekcijo. »Vloga staršev se mi v takih primerih zdi ključna,« je še menil. Učitelji na šoli niso bili seznanjeni s problematiko. Ravnateljica je nato dekletom izrekla opomin, zadeva pa se je nedavno končala s posredovanjem šolske inšpekcije. Policisti so opravili razgovore s starši nasilnih deklet in jim predstavili posledice nasilnega vedenja za žrtev, nato pa so na šoli izvedli predavanje o medvrstniškem nasilju.

Tudi na Generalni policijski upravi menijo, da je vloga staršev pri zaščiti otrok pomembna. »Takoj, ko prepoznajo nenavadno obnašanje otroka, se morajo z njim pogovoriti. Otrok jim zaupa in tako jim bo opisal tudi neprijetno izkušnjo,« pravi Maja Ciperle Adlešič z GPU.

Dominantnost, dokazovanje, postavljanje

Ugotavlja, da so razlogi za nasilna dejanja različni – od potrebe po dominantnosti kot posledice vzgoje ali videnih vzorcev v družinskem okolju, ali pa zgolj dokazovanje in postavljanje pred drugimi. »Lahko pa pripomorejo še dejavniki tveganja – alkohol, prepovedane droge, nasilje v družini,« našteje in poudari, da ne smemo zanemariti posledic psihičnega nasilja (izsiljevanje, zasmehovanje, izključitev, žaljenje, obrekovanje) in spletnega nasilja.

»Morda dogodki nimajo znakov kaznivega dejanja ali prekrška, a vseeno močno prizadenejo žrtev. Povzročitelji so mladoletniki obeh spolov. Žrtev pri tem trpi, ne more se umakniti, v šoli lahko ves čas srečuje nasilneža ...« sklene.