Po mnenju nekaterih je odličen direktor Pedagoškega inštituta, ene od akademskih institucij naše države, ki imajo strateško vlogo pri usmerjanju razvoja šolstva. A ponavljajoči se poskusi trenutno vladajočih, da bi si podredili tudi Pedagoški inštitut, kažejo, da je Igor Ž. Žagar v bistvu moteči element. Direktor, ki ga je treba zamenjati. Tudi njega. Zakaj točno že? Mar zato, ker je v intervjuju za ljubljanski Dnevnik že septembra povedal, da Simone Kustec na mestu, ki ga zaseda, ne bo nihče pogrešal?

Ste profesor retorike in argumentacije. Ali ste kot direktor Pedagoškega inštituta (PI), ki mu vlada že drugič noče dati soglasja k podaljšanju mandata, zadovoljni z argumenti vlade? So trdni?

Argumentov vlade sploh ni bilo, tako kot tudi lani ne; prostodušno so zapisali, da soglasja ne dajo. Je pa letos služba za odnose z javnostmi ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ), mislim, da kot odgovor Večeru, postregla z domnevnimi »argumenti«: da nisem izkazal vizije razvoja PI, zlasti glede financiranja, pridobivanja projektov in sodelovanja z univerzami. Nerodno pri teh »argumentih« je, da so prav te točke v moji viziji najbolj izpostavljene. Vlada oziroma ministrstvo torej eksplicitno lažeta. To pri delovanju te vlade ni nič novega: zavajanje, potvarjanje, pretvarjanje in laži so običajni modus operandi te vlade. Malce nerodno pri vsem je le, da so se državljani in državljanke na tak način komuniciranja že navadili in se zato pogosto niti ne odzovejo več, ampak preprosto zamahnejo z roko. Tako se ne povozi le strokovnosti, tako se zaduši tudi demokracija. Kar je nedvoumen in očiten namen te vlade.

Parlamentarni opoziciji že drugič ni uspelo interpelirati ministrice za izobraževanje, znanost in šport. So bili argumenti, s katerimi so podprli svojo zahtevo po njenem slovesu, po vašem mnenju prešibki?

Argumentov je bilo veliko, številni so se tudi ponovili iz lanske interpretacije, pa ne zato, ker bi se interpelatorjem ne dalo poiskati svežih argumentov ali ker teh ne bi bilo, temveč preprosto zato, ker se je ministričino sporno delovanje lani nadaljevalo tudi letos. Nekateri od argumentov so bili bolje podkrepljeni, nekateri pač manj, kar je v razpravi, ki je politična, ne »picajzlasto« akademska, povsem običajno. Pa uspeh interpelacije, ne te ne drugih, sploh ni bil odvisen od kvalitete, trdnosti, veljavnosti in resničnosti argumentov, ampak izključno od janševistično-branjevsko-štacunarske aritmetike štetja naših in vaših. Argumenti pri tem sploh niso pomembni.

Kakšna pa je po vašem mnenju moč argumenta aktualne ministrice za izobraževanje, znanost in šport pri zagovarjanju lastne sposobnosti?

Se vam zdi, da je ministrica v postopku interpelacije predstavila kak argument? Ste kje v njeni verbalni kaši zaznali kak argument? Na argumente iz interpelacije je najprej odgovarjala, kot da bi šlo za interpelacijo ministra za zdravje, ne pa za interpretacijo ministrice za izobraževanje, znanost in šport. V logiki in teoriji argumentacije takšni napaki v sklepanju in argumentaciji pravimo ignoratio elenchi ali nerelevantna argumentacija, saj govorec, v tem primeru ministrica Kustečeva, odgovarja na vprašanja, ki ji niso bila zastavljena. To je obenem lahko tudi taktika, da se pravim odgovorom izognemo, saj jih nimamo ali jih ne znamo poiskati. Češnja na torti njene zavožene argumentacije pa je zaključno jadikovanje, da se je interpelatorji lotevajo zato, ker je ženska, in jo želijo z uporabljenim besediščem zlomiti in pokazati njeno nesposobnost in neprimernost. Ta del ministričinega »argumentiranja« bi si zaslužil posebno, daljšo analizo, saj je za slovenski politični in širše družbeni prostor izjemen. Spada pa med tiste napake v sklepanju in argumentiranju, ki jim pravimo argumentum ad misericordiam ali argument iz usmiljenja. Govorec oziroma govornik ga uporabi, ko mu zmanjka vseh argumentov ali pa jih sploh nima, pa želi v poslušalcih vzbuditi usmiljenje do svoje osebe, do svojega družbenega, družinskega ali osebnega položaja. V argumentaciji ga imamo za eno od najbolj zavržnih oblik nagovarjanja občinstva.

Igor Ž
Pedagoški inštitut
Igor Ž. Žagar

Kakšna je po vašem mnenju moč argumenta v državnem zboru? Kdaj se je parlamentarno argumentiranje umaknilo spletkarskemu zagotavljanju večine, ki ne posluša argumenta, temveč moč črpa iz preživetvene kalkulacije?

Moč argumenta v državnem zboru je, na žalost, šibka, če ne že blizu ničnosti. O tem sem pred desetimi leti objavil obsežno empirično študijo Argument moči ali moč argumenta, ki skupaj s prilogami, ki temeljijo na korpusni analizi razprav v državnem zboru (DZ), šteje 59.000 strani (zato je izšla kot e-knjiga, ki si jo vsakdo lahko brezplačno prenese s spletne strani PI). Študija nedvoumno in podkrepljeno s konkretnimi analizami ugotavlja, da je moč argumenta v parlamentu vedno, pa naj gre za leve ali desne vlade, podrejena argumentu moči, torej razmerju političnih moči v DZ, ki lahko doseže 46 ali več glasov. Aktualna janševistična oblast je ta razmerja moči le še do skrajnosti izbrusila in izpilila v nedvoumne kupoprodajne pogodbe, ki v DZ omogočajo vladanje brez večine, za paravanom parlamenta pa nastavljanje pravih ljudi v uprave in nadzorne svete. Demokracija kot posel, bi lahko rekli. Ko pa demokracija živi le še skozi kupoprodajne pogodbe, je to le še njena karikatura in znak zanesljivega konca.

Kaj na področju argumenta in argumentiranja pričakujete od prihodnje vlade? Kaj pričakujete v primeru, če se bosta nivo in način argumentiranja aktualne vlade nadaljevala tudi v prihodnji vladi?

Četudi se prihodnje vlade veselim, se je, glede na pravkar povedano, tudi bojim. Če bo to, kakor kažejo trenutne meritve, tako imenovana levosredinska vlada, bo znova sestavljena iz štirih ali petih strank. Kar pomeni, da bodo morale posamezne stranke svoje argumente občutno obtesati, da bo o nečem lahko prišlo do sporazuma. Upam samo, da to tesanje argumentov ne bo vodilo tudi do razpada argumentov na račun kupoprodajnih pogodb, ki jih z gnusom opazujemo danes. Iniciativa Glas ljudstva se mi zato zdi zelo pomembna.