Kazenska ovadba zoper Vizjaka
Družbe za ravnanje z odpadno embalažo smo prosili tudi za odziv na besede ministra Andreja Vizjaka, ki je po objavljenem posnetku pogovora med njim in poslovnežem Bojanom Petanom povedal, da je žrtev "smetarske mafije". V družbah te izjave ocenjujejo kot neresnične, žaljive in poslovno škodljive, očitek o tem, da bi oni lansirali ta posnetek pa kategorično zanikajo in zavračajo tovrstne špekulacije. Zaradi izrečenih besed bodo v družbi Recikel zoper ministra Vizjaka vložili kazensko ovadbo.

V Sloveniji imamo trenutno največ težav z ostajajočo mešano embalažo, sestavljeno iz kovin in plastike. Trenutno imamo šest družb, ki skrbijo za ravnanje z odpadno embalažo. K njim jo od uporabnikov – bodisi so to domača bodisi industrijska dvorišča – vozijo komunalna podjetja, nad vsem pa bdi t.i. shema, ki jih je postavila država.

Smeti nam ostajajo (med tem, ko na letni ravni Slovenci poskrbimo za 350.000 ton odpadne embalaže, je zaradi neurejenosti državne regulative ostaja okrog 30.000 ton), družbe za ravnanje z odpadno embalažo pa v kakofoniji ohlapnih slovenskih pravil in decidiranih uredb Evropske unije ne zmorejo več dihati s polnimi pljuči.

»Težavo imamo zato, ker ministrstvo za okolje in prostor ni sposobno narediti zakonodajnega preskoka. In zdaj bomo cel sistem postavili na glavo in podjetja, ki se edina ukvarjajo s temi stvarmi, bodo postala podložna belim ovratnikom. Kdo bo prevzel te dodatne stroške? Gospodarstvo ga ne bo. To smo že dali skoz,« je na včerajšnjem omizju opozoril Goran Ambrož iz družbe Dinos.

Sogovorniki so se zvečine strinjali, da v sistemu zbiranja, odvažanja in predelovanja smeti marsikaj ni transparentno, kot glavni razlog pa so navedli nedoslednost države in pomanjkanje nadzora.

Nov zakon o varstvu okolja, ki ga ministrstvo za okolje in prostor pod vodstvom ministra Andreja Vizjaka ta mesec vlaga v državnozborsko proceduro, na področju ravnanja z odpadno embalažo predlaga monoupravljalca oz. namesto šestih zgolj eno, neprofitno družbo. Nad slednjo – razen direktorja zbornice komunalnega gospodarstva Sebastjana Zupanca in delno tudi direktorja SLOPAK-a Srečka Bukovca, ni bil navdušen nihče od razpravljalcev. Poudarili so namreč, da bi monopol presekal konkurenčnost, na katerem po besedah Primoža Gabriča iz Salomona stoji ali pade krožno gospodarstvo, pred vsem pa bi monopolizacija ravnanja z odpadno embalažo pomenila izraziti dvig cen tako za podjetja kot gospodinjstva.

Kdo bo nadziral monopolista?

konferenca-reciklažne-industrije
Sašo Švigelj
Sodelujoči v pogovoru so opozorili na težave, ki obstajajo in ki jih zakonodaja ne odpravlja, kvečjemu še dodaja nove.

Predlog ministrstva se družbam ne zdi optimalen in poslovno korekten, saj bodo po novem predlogu zakona o varstvu okolja vse storitve opravljali preko posrednika, preko monopolne organizacije, za katero nihče ne ve, kdo bi jo nadziral in kako bi to počel. »To bo brez dvoma povzročilo drastično podražitev cen storitev za naše naročnike, prav tako bo sistem odprl možnost za razne provizije in korupcijo, saj plačniki in naročniki storitev (slovenske gospodarske družbe) ne bodo več imele neposrednega stika z dejanskimi izvajalci storitev,« je bilo slišati včeraj.

V interesu razpravljalcev na včerajšnji okrogli mizi je, kot so večkrat poudarili, dobro delujoči sistem ravnanja z odpadki in nadzor oziroma neka klirinška družba nad njim, kar so ministrstvu za okolje in prostor predlagali že večkrat, a zaman.

Težav se zavedajo tudi na ministrstvu

konferenca-reciklažne-industrije
Sašo Švigelj
Razprava je bila zanimiva.

Težav se seveda zavedajo tudi na ministrstvu za okolje in prostor. Priznavajo namreč, da »sistem ravnanja z odpadno embalažo trenutno ne dosega okoljskih ciljev, takšno stanje pa je v nasprotju z javnim interesom varstva okolja in zdravja ljudi, saj neprevzeta odpadna embalaža lahko predstavlja veliko okoljsko nevarnost in nevarnost za zdravje ljudi«.

Niso jih povabili k pripravi zakona

A zgolj zavedanje ni dovolj, pravi Gabrič: »Potreben je zakon«. »In okoljevarstvena dovoljenja,« dodaja Ambrož: »Prvi zakon o varstvu okolja je bil sprejet januarja lani, uredba je prišla meseca maja in odtlej do danes še vedno nimamo okoljevarstvenih dovoljenj, ki predstavljajo temelj za prevzemanje odpadne embalaže«.

Predlog novele zakona o varovanju okolja (ZVO-2), kot že rečeno, predvideva namesto šestih zgolj eno družbo, ki ne bi izvrševala le nadzora, temveč bi bila tudi neprofitni upravljalec. Večina družb - od Dinosa do Recikla, Surovine, Salamona in, nenazadnje, do Gospodarske zbornice, ki so včeraj sodelovale na okrogli mizi – ki k pripravi zakona niso bili povabljeni, kar se jim zdi poslovno nekorektno, se s tem ne strinja.

konferenca-reciklažne-industrije
Sašo Švigelj
Zbrali so se v Rimskih toplicah.

Na tem mestu naj spomnimo, da je glede nastajanja ZOV-2 svoje že povedal tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina. Takole je med drugim zapisal v svoje mnenje meseca marca letos: »Ne gre za prvi primer, ko je ministrstvo v javno obravnavo posredovalo neobrazloženi predlog sistemskega predpisa ter tudi dejstva, da je v zadnjem času zaznaven modus operandi ministrstva priprava pomanjkljivo obrazloženih ali celo neobrazloženih predlogov predpisov«. Varuh meni, da ravnanja ministrstva za okolje in prostor ni mogoče oceniti kot skladno s sodobnimi demokratičnimi standardi, ob tem pa je izrazil tudi resno skrb nad zaznano širšo degradacijo temeljnih postulatov varstva okolja, tako z vidika nacionalnih predpisov kot mednarodnih standardov.