Prvi vikar v slovenski vojski

Ljubezen do domovine ni desna niti leva, je stvar srca!

Alenka Cevc / Revija Zarja Jana
1. 3. 2021, 06.45
Deli članek:

Dr. Jože Plut, 57-letni duhovnik, kanonik, župnijski upravitelj na Polici pri Grosupljem, arhidiakon za Gorenjsko, je odločen in ponosen mož.

Zarja Jana
Dr. Jože Plut, duhovnik, kanonik, župnijski upravitelj na Polici pri Grosupljem.

»Da človek sprejema odločitve, pomeni, da sprejme tudi odgovornost in je ne prelaga na druge!« Mlade uči, naj se pogumno odločajo in naj ne odlagajo rokov, kajti lahko se zgodi, da se bodo zaradi tega držali maminega »šporgeta« na vekov veke. »Ko sprejmeš odločitev, si prost! Ja, saj se kdaj narobe odločiš, pridobiš pa izkušnjo!« Je tudi človek, ki ima rad našo ljubo domovino in je hudo ponosen nanjo.

Zdravi temelji

Jože Plut je ljudski duhovnik. Ta ljudski je mišljen v smislu, da ima rad ljudi, da pozna svoje farane. Če v vasi sreča človeka, ki ga še ni videl (»Za imena sem bolj slab, obraze si pa zapomnim, to pa ja!«), ga preprosto ogovori. To odprtost je verjetno prinesel iz svoje matične družine. Doma je v Valični vasi pri Zagradcu na Dolenjskem, kjer Plutov ne poznajo, Šorčeve, kakor se reče pri domači hiši, pa vsi. Rojen je bil v družino s petimi otroki, tretji po vrsti. Bili so družina, v kateri je spoznal moč ljubezni, vere in razumevanja. Staršema je hvaležen za dediščino, ki sta mu jo zapustila, saj sta globoko vanj vsadila človeško etiko, ki je danes tako razvrednotena in se meri samo v denarju. Družina je še vedno zelo povezana, čeprav sta starša že pokojna. Zdaj ni povezan samo s svojimi sorojenci, tu so že nečaki in pranečaki. »Mi res držimo skupaj in se imamo radi. To se je dobro videlo tudi v tem, da nismo imeli nobenih težav z razdelitvijo dediščine. Enotni smo si bili, da se ji vsi odpovemo v korist prevzemnika.« Sodnica, nevajena tako gladke (ne)razprave o delitvi, se jim je po koncu postopka, pa ne za zapisnik, zahvalila, da so taka družina. »Kot otroci smo bili priča delitvi neke druge dediščine, ki ni bila lepa, in že takrat smo sklenili, da od doma ne vzamemo nič.«

Klic

Standardno vprašanje, ki ga radi postavljamo duhovnikom, je, kdaj so zaslišali božji klic. Ob tem se dr. Jože Plut samo nasmeji in – bogve, kolikič že –, potrpežljivo odgovori. »Čisto preprosto – že od malega sem globoko v sebi vedel, da bom 'župnik'. Potem pa samo prikimaš in slediš. Na tej poti pa Nekdo poskrbi, da dobivaš potrditve o pravilnosti svoje odločitve …« Po končani gimnaziji je odšel na služenje vojaščine v Sarajevo, česar se spominja kot zanimive izkušnje. Pisalo se je leto 1983 in država ni naklonjeno gledala na Cerkev in vero. »Na cvetno nedeljo sva šla s kolegom, ki je bil prav tako veren, k spovedi in maši. Po njej naju je pričakal človek v civilni obleki in naju ogovoril. Končalo se je tako, da naju je vojaška policija odpeljala v zapor na zaslišanje. Takrat sem se prvič peljal s 'kampanjolo' in utripajočimi lučmi,« se zvonko nasmeje dr. Jože Plut. Po zaslišanju, ki je potekalo po scenariju korenčka in palice (en dober in en zloben zasliševalec), se je vse skupaj končalo z opozorilom in njuno izpustitvijo. Ja, to so bili drugi časi. Iz vojaških časov se rad spominja tudi, kako so vojaki čistili smučarske proge pred olimpijskimi igrami …

Da gre po končani vojaščini študirat na teološko fakulteto, je bilo nekako samoumevno. Sledil je pač klicu in svoji odločitvi.

Prvi vikar v slovenski vojski

Po uspešno zaključenem študiju je bil kaplan v Škofji Loki (Stari Loki) in v stolnici v Ljubljani, potem pa župnik v Mokronogu. Od tam je šel v Ljubljano in bil tam štiri leta v škofovih zavodih. Poučeval je  verouk, bil pa je tudi duhovni vodja v dijaškem domu. Dobil je štipendijo za nadaljnji študij v Oxfordu. Ravno v tistem času, leta 1998, je v Slovenski vojski začela nastajati projektna skupina za uvedbo duhovne oskrbe. Škofje so iskali nekoga, ki bi sodeloval pri tem. »Poklical me je takratni nadškof Rode in mi rekel nekako takole, poglej, Jože, potrebujemo nekoga za Slovensko vojsko. Nimamo pojma, kako se tega lotiti, ti pa že imaš odobreno štipendijo za študij v tujini. Imaš en dan časa, da se odločiš in spremeniš temo študija. No, jaz zelo rad delam z ljudmi, pa sem si rekel, zakaj pa ne!« Ko mi je pripovedoval o pogovoru s Francem Rodetom, sem imela občutek, kot da pred menoj zares sedi dr. Rode, tako dobro ga je imitiral. Sem se morala kar nasmejati. Tako da, dragi Sašo Hribar (ki slovi po svojih imitacijah dr. Rodeta), imaš konkurenco! In se je začela ta zgodba ter pripeljala do tega, da smo tudi v Slovenski vojski deset let po njeni ustanovitvi dobili človeka, ki je skrbel za duhovno oskrbo naših vojakov. 

Prisluženo spoštovanje

Jože Plut je bil med vojaško elito v tujini na začetku popolnoma neopazen. Nekdo, ki je prihajal iz nove evropske državice brez vojaške tradicije. »Nismo imeli niti vojaške uniforme za vikarja. Sam sem si kupil križce in dobil vse potrebne osnovne službene oznake, imel sem čin podpolkovnika, moja uniforma pa je bila precej 'revna'« Potem pa se je zgodilo srečanje z ameriškim admiralom v beli uniformi in lakastih čevljih. Zgodba sega v leto 2002, v Strasbourg.

Vsako leto v eni izmed članic Nata in Partnerstva za mir poteka konferenca vodilnih vojaških kaplanov in škofov. 2002. je na njej sodeloval tudi prej omenjeni ameriški admiral, glavni kaplan ameriške mornarice. »Najino prvo srečanje leto prej je bilo zelo skromno, tako kot moja takratna uniforma. Tokrat pa je bilo drugače. Ko me je opazil, je najprej na moji uniformi videl urejene oznake: oznako Slovenske vojske, slovensko zastavo, znak vojaškega vikariata in napis veteran. Očitno mu je najbolj padel v oči prav ta 'veteran'. Takoj me je vprašal, kaj to pomeni. Odgovoril sem, da sem udeleženec vojne za samostojno in demokratično Slovenijo in zato lahko nosim to oznako. Ne boste verjeli, njegove oči so se rahlo orosile, stopil je dva koraka nazaj, se postavil v položaj mirno, mi salutiral in glasno rekel, čestitam, oče! Kasneje me je vprašal tudi, kaj pomenijo oznake vojaškega vikariata, ki sem jih imel prav tako na uniformi. Na njej so v vencu iz lipovih listov številka 745, odprta knjiga in križ. Z veseljem sem mu razložil, da številka 745 predstavlja letnico krsta naših knezov Gorazda in Hotimira, odprta knjiga pa predstavlja slovensko pismenost, ki jo imamo dokazano že iz 10. stoletja (Brižinski spomeniki). Knjiga predstavlja tudi to, da smo kot 13. narod na svetu imeli prevedeno Sveto pismo, govori o našem jeziku, ki ima šest sklonov, ednino, dvojino in množino. No, križ pa je razumljivo znamenje, mar ne, sem zaključil. Vsi okoli so me poslušali skorajda odprtih ust. Prav začutil sem njihovo spoštovanje. Od tistega trenutka so me jemali za enakopravnega, name so začeli gledati, moram reči, zelo spoštljivo.«

Ponosen na domovino

Dr. Jože Plut, ki je doktoriral s področja pravice državljanov v uniformi do duhovne oskrbe (na teološki fakulteti v Ljubljani), je tudi izjemen poznavalec zgodovine. Pravi, da brez poznavanja zgodovine ne moremo v polnosti dojeti, kaj pravzaprav je naša domovina. Ta se ni začela z vojno leta 1941. Naša država se, žal, še ne zna izreči o civilizaciji, ki ji pripada, o kulturi, ki nas določa, in o jeziku, ki ga govorimo. Izhajamo iz Karantanije, iz Brižinskih spomenikov, iz Ilirskih provinc. Takrat smo zadihali! Do leta 1991 smo na neki način vedeli, kam pripadamo, »saj se spomnite, vsaka šolska ura se je začela s pozdravom 'za domovino s Titom naprej', danes pa nimamo ničesar. Šele zadnjih nekaj let so slovenske zastave pred vsemi pomembnimi javnimi ustanovami. Ljubezen in ponos do domovine se privzgoji v družini, v kateri naj bodo spoštovanje, ljubezen in deljenje med sorojenci. To osnovo bi moral nadgrajevati šolski sistem. Pri nas pa je v šoli poudarek na podatkih. Iz tega ne raste domoljubje,« je kritičen dr. Plut.  

Zanima me, kaj pomeni Jožetu Plutu domovina. Ob vprašanju malce pripre oči, potem pa blago pove: »Najprej občutim veselje, da sem se rodil, da me je Bog poslal v to prostorje, v najlepšo deželo, s tako kulturo in jezikom … Človek mora vedeti, kdo je in od kod prihaja. Ko to veš, se vate naseli tudi ponos. Ponos pa ne pomeni, da lahko zviška gledaš na druge, pomeni le to, da jih spoštuješ in razumeš.«

Jože Plut je izpolnjen človek. Ima globoko vero, rad ima ljudi in svojo domovino. Tako preprosto je to.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica