Meta je ostala sama. Bilo je hudo. Še zdaj je. A zdaj Meta govori o tem. Kako je prve dni samo preživela, zdaj pa kakšen dan celo že polno živi, doživi, uživa. Bolezen, smrt, žalovanje, to so tabuji, ki se jim radi izognemo, težko se pogovarjamo o njih. Bežimo od njih. Meta se je odločila, da o njih spregovori.

Pred kratkim ste se odločili, da javno spregovorite o svojem žalovanju.

Prvi dve leti po Robertovi smrti sem hlastala za vsem, kar je bilo napisanega, posnetega o podobnih izkušnjah. Razmišljala sem, da bi tudi sama spregovorila o svoji izkušnji. O smrti, minevanju, čustvih, ki te ob tem preplavijo, sem veliko govorila tudi s svojima mlajšima kolegicama Dunjo in Natalijo. Začutili sta mojo željo, da bi tudi sama spregovorila o tem, in me prijavili na TEDx*. Seveda so se med pripravo pri meni porajali dvomi, ali je prav, da o tej intimni izkušnji tako javno spregovorim. Odziv na govor je bil velik in upam, da sem z njim vsaj komu pomagala. Ker smrt je stigmatizirana in ljudje se o njej težko ali sploh ne pogovarjamo. Spomnim se, kako mi je mama, s katero sva si zelo blizu, nekoč rekla, Meta, ljudje ne vedo, kaj naj ti rečejo, še sama sem včasih v zadregi. In to mi je dalo misliti. Dragocena pri pripravi govora pa je bila tudi strokovna podpora ekipe TEDx-a.

Govor je zelo odmeval, bilo je ogromno delitev na spletu, veliko pohval. Bi bilo vaše predavanje, če bi bilo na odru Cankarjevega doma, drugačno, kot je bilo zdaj?

Za mojo zgodbo je bilo okolje manjšega, intimnega studia zagotovo prijaznejše. Na velikem odru bi se verjetno nehote preklopila v voditeljsko vlogo, česar pa nisem želela. Želela sem biti Meta, ne Meta Ornik. Šlo je za mojo osebno zgodbo, obrnila sem se vase in tako lahko sporočila, kar sem želela.

Govorjenje o smrti je stigma, žalovanje je stigma, ljudje ne vemo, kako se vesti do žalujočih. Kakšne so vaše ugotovitve ob tem?

Mislim, da mora vsak najti svojo pot. In da ni nič narobe in da je vse prav. Prav je tisto, kar ti takrat ustreza. Meni je pomagalo, da sem imela ob sebi nekaj ljudi, ki so me razumeli, mi znali prisluhniti. Sama sem ogromno govorila o izgubi in vsem, kar jo je spremljalo, meni je to pomagalo. Zavedam se, da je včasih najtežje prisluhniti. Sama sem izgubila partnerja in o tem govorila najinim skupnim prijateljem, ki so izgubili prijatelja, verjamem, da jim je bilo tudi težko. Seveda so bila tudi nihanja, bili so dnevi, ko bi se samo pogovarjala, in sledili so dnevi, ko sem se zaprla vase. Potrebuješ ljudi, ki ti stojijo ob strani in razumejo, da želiš biti včasih sam. Žalovanje je po eni strani samoten proces, a hkrati lahko tudi sebičen, priznam.

V kakšnem smislu?

Predvsem ko gre za ljudi, ki so ti zelo blizu. Od njih vedno pričakuješ, da te bodo razumeli. Medtem ko za ves preostali svet funkcioniraš, te najbližji spremljajo, tudi kadar nisi v najboljši koži.

So kakšni prijatelji pobegnili od vas? Nekateri ne prenesejo žalostnih pogovorov in žalostnih ljudi.

Z nekaterimi prijatelji se pač ne srečujem več tako pogosto kot prej, nekatere vezi so se razrahljale, a po drugi strani se nekateri vrnejo ali pa se stkejo nove prijateljske vezi.

Na družabnih omrežjih radi pišemo in fotografiramo lepe trenutke, žalostne rajši obdržimo zase.

Žalost ni privlačna, včasih se zdi, kot da bi se je sramovali. Verjetno je to povsem človeško. Mislim, da če ne zmoreš sprejeti in izraziti svoje žalosti, težko izraziš tudi svoje veselje, zadovoljstvo, mogoče preblisk sreče.

Ste znali izražati žalost pred prijatelji? Ste bili pogumni? Ste povedali, kako se v resnici počutite?

Ja, sem. Seveda ne pred vsemi. Pred prijatelji, ki so mi zelo blizu, pred starši. Vem, da jih s tem na neki način obremeniš, a ...

Katere besede, katera dejanja prijateljev in staršev so vam najbolj pomagala?

Najbolj mi je pomagalo, da me je kdo kar poklical, prišel, povabil na sprehod, izlet, koncert, kosilo ... Včasih sem šla, včasih mi ni bilo do tega. In tudi to so razumeli. Tudi kadar se mi je zdelo, da se ne bom nikoli izkopala iz žalosti, me niso priganjali, le spodbujali, saj bo, sebe poslušaj. Eni to zmorejo, drugi ne.

V kakšnem stanju ste zdaj?

Zanimive so bile reakcije prijateljev in znancev na moj govor. Nekateri so čutili mojo žalost, drugi so začutili, da sem spet začela živeti. Da moje življenje ni samo preživetje. Ob takšni izgubi se namreč popolnoma spremeni tudi tvoja identiteta. Desetletja sem živela v dvojini, potem pa naenkrat ostaneš sam. Zdaj se mi zdi, da sem se navadila živeti v ednini. In svoje trenutno stanje bi mogoče najlažje opisala z besedami prijateljice Saše, ki mi je ob govoru poslala sporočilo: »Kako si pogumna v tej svoji ranljivosti.« Ta ranljivost bo verjetno vedno ostala, vendar zdaj čutim tudi moč za naprej.

Kdaj je bilo najhuje? Ko sta izvedela za diagnozo, ki ni imela dobrih napovedi?

Prvi šok je bil, ko sva izvedela, da gre za zelo hudo bolezen in da je ni mogoče pozdraviti. Potem začneš upati in se oklepati vsakega pozitivnega znaka, a se hkrati ves čas zavedaš realnosti. In oba sva bila zelo realna. Najtežje je, ko veš in moraš sprejeti, da ni več pomoči. In kar je takrat najpomembneje in največ vredno, je to, da ljudje v teh najtežjih trenutkih lahko ostanejo skupaj. To je tisto, kar lahko takrat damo drug drugemu. Takrat se zaveš, kako tesno si bil z nekom povezan.

Kako ste preživeli prve mesece po smrti?

Prvi meseci so polni adrenalina, verjameš in prepričuješ se, da zmoreš vse. Še zdaj se včasih zalotim, da ko nekaj naredim, si rečem: še to, pa še to, potem pa bo. Dokler se pred kakšnim letom nisem prvič vprašala, kaj pa bo. V nekem trenutku mi je postalo jasno, to je to.

Doživljate druge krize v življenju kaj globlje, ker ste ranjeni?

Kadar se mi v življenju spet kaj podre, kadar bi potrebovala ramo, objem, ta val žalosti spet pljuskne. Najtežje je, kadar se zgodi kaj neprijetnega, pa tudi takrat, ko se mi dogajajo lepe stvari. Midva sva veliko potovala, in kadarkoli sem kje, kjer je zelo lepo, in še zlasti ko se vrnem s poti, mi je na neki poseben način težko. Potovanja so bila nekaj, kar naju je res povezovalo, kjer sva bila samo midva.

Še ko sta bila skupaj, sta se preselila izven Ljubljane, vam je bilo kdaj žal te odločitve?

Ne. Rada imam naravo, ob vsaki priložnosti. Kadar ti je lepo, kadar ti je težko. Tukaj, kjer živim, je zame čisti odklop. Dobro se počutim, pa tudi vozim rada, tako da mi te poti niso nikoli odveč.

Se še kdaj pogovarjate z Robertom? Se kaj pohvalite, mu potožite?

Morda, kadar naredim kakšno neumnost ali pa kadar mi kaj uspe. No, ob takšnih priložnostih mu rečem: no, evo, kaj bi zdaj rekel? (smeh)

Vam je dal kakšno popotnico, kako živeti po njem, po njegovi smrti?

Zmogla boš, mi je rekel.

Verjel je v vašo moč.

Ja, verjel je. Saj drugi ljudje ti ponudijo ramo, a vstati moraš sam. Če klecneš vedno znova, je prav, da si priznaš in poiščeš pomoč.

Kaj vam pa v vsem tem času najbolj pomaga, kaj najbolj učinkuje?

Pri meni najbolj učinkuje to, da lahko živim čim bolj polno življenje. Kadar imam občutek, da to že zmorem, se mi zdi svet svetel in veder. Da je dan poln zdravih odnosov, narave, zanimivih stvari, novih spoznanj, to mi polni življenje in mi ogromno pomeni. Eno je privoščiti si samoto, kadar ti to ustreza, kadar pa to ni tvoja izbira, je le praznina, ki vodi v osamljenost.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_08
Zarja Jana
naslovnica