Skozi njune oči

»Tudi za nas, mlade, je bila taka sprememba življenja z danes na jutri šok«

Polona Krušec
30. 1. 2021, 19.30
Posodobljeno: 30. 1. 2021, 21.34
Deli članek:

Spoznajte srednješolki Lano in Karlo. Ena perspektivna baletka, druga prodorna kitaristka. Kot mladostnici se soočata z razmerami kot še nobena generacija pred njima. Kako se spopadata z izzivi, ki jih prinaša ta čas, kaj ju najbolj skrbi, kako se znajdeta v novi resničnosti in kaj bi radi sporočili odločevalcem?

Dreamstime
Dijaki umetniških smeri bi privolili v to, da splošni del pouka poteka na daljavo še naprej, zdi pa se jim nujno, da bi vsaj praktični del potekal v živo.

Lana Druškovič obiskuje tretji letnik Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Že tretji mesec, tako kot ostali šolajoči se, ima pouk na daljavo. Splošne predmete dopoldne posluša prek videoklica, popoldne pa ima treninge.

»Če bi bilo to običajno šolsko leto, bi ves dan preživela v šoli. Dopoldne bi se mi odvil redni pouk, popoldne pa bi sledili baletni trening in treningi sodobnih plesnih tehnik, karakternega plesa in tako dalje. Domov bi prišla bolj proti večeru. No, zdaj je še posebno popoldanski del močno skrajšan, saj plesnih treningov ni mogoče izvajati v celoti zaradi pogojev, ki jih imamo doma,« pove uvodoma.

Osebni arhiv
Lana je dijakinja tretjega letnika Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana.

Vrtenje, skoki – prenevarno

Splošni pouk nekako poteka, še pravi, a dejstvo je, »da se obdela manj snovi, kot če bi izobraževanje potekalo na običajen način, saj učinek predajanja in sprejemanja znanja na daljavo ni tako intenziven. Saj se profesorji trudijo snov razložiti na različne načine, sploh težje stvari, da bi le vsi razumeli, vendar ni enako.« 

Težko si je predstavljati tudi, kako poteka njen popoldanski del šolanja, in sogovornica pritrdi, da ga je tudi v resnici težko opraviti. »Pri baletnih treningih se zalomi že pri tem, ker doma nimaš baletnega droga, baletnega poda, tal, na katerih ti ne bi drselo in bi podlaga amortizirala, da ob skokih ne bi bilo poškodb. Na trdih tleh izvajati zahtevne tehnične elemente, kot so skoki in vrtenje, je namreč lahko nevarno. Tako se s profesorji povežemo prek videoklica in opravimo trening v skrčeni obliki.«

Posledice so

Poudarja, da pogreša stik s profesorji, ki je pri baletu nujno potreben, »zato da lahko prejmem pravilne korekcije ter napotke, kako izvesti različne korake. Prav tako je od doma nemogoče ohranjati kondicijo tako dolgo. Poudariti je treba, da smo izgubili 'pravi' stik s profesorji, saj so oni tisti, ki nas sicer nenehno navdihujejo, motivirajo, spodbujajo in nam stojijo ob strani, ne glede na vse,« izpostavlja.

Osebno jo najbolj skrbi, kako bo prihodnje leto, ko jo čaka matura. »Ne vem, kako se bom nanjo pripravila, saj sprejmanje znanja na daljavo ne more biti tako uspešno kot v živo, tako da ocenjujem, da ne bom tako dobro pripravljena na maturitetne izpite kot generacije pred mano, medtem ko težavnost izpitov ne bo nič manjša,« izrazi zaskrbljenost.

Zaskrbljena je tudi, ker ocenjuje, da kot baletka nazaduje, »imam manj kondicije, odkar smo doma, saj je res dobro baletno kondicijo težko vzdrževati, kaj šele krepiti. Trpi moj tehnični in tudi umetniški razvoj. Nujno je, da se nam spet začnejo treningi v živo. S šolo na daljavo se lahko strinjamo, za praktični del pa bi bilo super, da bi ga lahko izvajali v živo, ob upoštevanju vseh ukrepov. Na to smo pripravljeni – maske, razdalja, razkuževanje, zračenje ...« poudarja. S to željo so se obrnili na pristojne in zanje posneli glasbeni video (povezalo se je pet slovenskih umetniških gimnazij), v katerem prosijo, naj jim prisluhnejo, kaj predlagajo.

»Če govorim s svojega stališča, s stališča baletnikov, potrebujemo treninge v živo v čim večjem obsegu. Mi potrebujemo stik z dvorano, s profesorji, da začnemo znova graditi svojo kondicijo in se razvijati kot umetniki. Glede na to, da lahko tudi mladi športniki trenirajo, bi rada, da bi imeli enake možnosti,« še enkrat izpostavi.

Saj bomo prebrodili

Mlada sogovornica nas opozori tudi na to, koliko več časa, v primerjavi s predkoronskim življenjem, ko za to skorajda ni imela časa, zdaj preživi za računalnikom ali s telefonom v roki. »Vsa naša energija je usmerjena v zaslon, v virtualni, ne v dejanski svet, v kaj otipljivega, živega. In tako, ko je človek z nekom v kontaktu prek zaslona, se nekaj izgubi, ni več enako, kot če bi bili fizično skupaj,« pravi, pa vendar je optimistična: »Saj ni tako hudo, saj bomo zmogli. Vsi smo se morali prilagoditi, bomo že prebrodili tudi to in kmalu spet zaživeli kot včasih.« 

Je pa dobra plat okoliščin, v katerih smo se znašli, »več preživetega časa z družino, saj me zaradi šole in vseh obveznosti prej skorajda nikoli ni bilo doma in posledično nisem imela časa, da se ustavim in posvetim tudi njej. Sicer me je korona naučila tudi ceniti stvari, ki so se mi prej zdele samoumevne: treniranje v dvorani, druženje s prijatelji, obisk prijateljev v sosednji občini in druženje z njimi brez omejitev. Želim si čimprejšnje vrnitve v ustaljeni vsakdan. Četudi sem takrat še bolj izčrpana in zaposlena, bi dala prav vse, da bi bilo lahko spet tako.«

Pretres za vse

Naša druga sogovornica je Karla Oršoš, ki obiskuje četrti letik Konservatorija za glasbo in balet Maribor. Razkrije, kako razmišlja o teh časih in tem, kar se nam dogaja. Uvodoma pove, da je bila tudi zanjo in njene vrstnike taka celostna sprememba življenja, praktično z danes na jutri, šok. Ves njen svet, dogajanje, je postal virtualen. »Virtualno izobraževanje, virtualni sestanki, virtualni klepeti, telovadbe, treningi, koncerti ... Vse se je preselilo na računalnike. Mladi smo se znašli v situaciji, ko za nas ni več petkovih večerov v najbolj obiskanem baru, koncerta najljubše skupine in vsakodnevnih klepetov na šolskih hodnikih. Če gledam z očmi umetnika, ni niti tistega, česar se vsi po trdem delu in vadenju najbolj veselimo – koncerta. Umetnine sicer še vedno nastajajo – glasba, ples, igra, slika … in bodo nastajale še naprej, ampak vsak od nas si želi umetnino tudi predstaviti v živo, ob pohvali bučnega aplavza publike, in ne ekrana,« pravi. Stik z ljudmi, publiko, mentorji, profesorji, trenerji, to zelo pogreša. Pa tudi: »Za trenutek so nam odvzeli vzornike, inspiratorje, voditelje – ljudi, ki nam dajo ogromno novega znanja in nas spodbujajo na poti k ustvarjalnosti. Zato si želimo nazaj v učilnice in dvorane, kjer se je tako rekoč začela naša umetniška pot.« 

Osebni arhiv
Karla v elementu, na kitari, ki se ji je med epidemijo še posebej temeljito posvetila in ogromno vadila.

Čaka jo zrelostni izpit

Ker jo letos čaka matura, je njena glavna skrb prav to, kako bo nanjo pripravljena. »Veste, saj drugače sem okej. V psihološkem smislu sem dobro, nisem imela kakšne krize. Šola je tista, ki me skrbi, predvsem matura in sprejemni izpiti za vpis na akademijo za glasbo. Pojma nimamo, kako bodo potekali sprejemci, na daljavo ali v živo. Želim si na akademijo za glasbo v Ljubljani,« je povedala.

»Saj se profesorji trudijo, so dobro organizirani, razlika je bolj v tem, da če smo fizično v šoli, smo vsi 'prisiljeni' delati pri urah, sodelovati, zdaj, kot pouk poteka na daljavo, pa kdo sploh ne pride na uro, včasih imamo tehnične težave,« opisuje. Tako kot Lana tudi ona poudari, da če ne drugega, si želijo vsaj možnosti individualnih ur, ena na ena, torej v živo s profesorjem. »Upam, da nas bodo pristojni, ki presojajo možnosti, da se to zgodi, uslišali.«

Nekaj novega

Tudi ona pravi, da sicer ni vse tako slabo. »Marsikdo se je ob zaustavitvi življenja odprl – v smislu, da je našel čas in voljo početi kaj novega, za nov hobi, za ogled kakšnega novega filma, branje knjige ali novo prijateljstvo, četudi virtualno. Lahko si končno naredil kaj, za kar pač prej nisi imel časa oziroma si ga nisi vzel,« pojasnjuje.

Tako si je poleg tega, da je res ogromno vadila igranje kitare, »vzela tudi čas za miren sprehod brez gledanja na uro ali pa za kakšno novo aktivnost, za katero v 'standardnem' načinu življenja nisem imela časa in morda tudi volje. Seveda pa sem ohranila stike s sošolci, prijatelji in si z njimi izmenjevala karantenske zgodbe skozi dolge pogovore, za katere bi se morda prej, pri tolikšnih obveznostih običajnega življenja, težko našlo kaj časa.« Ampak kljub vsemu si želi staro življenje nazaj. Še posebej letos, ko so pred njo velike prelomnice – matura in odločanje o začetku novega poglavja v življenju. »Pa seveda si zelo želim, da bi si lahko spet brez zadržkov delili objeme in stiske dlani,« so Karline zaključne misli.