Moreča monotonija

Izkušnja prostovoljca: Neskončna osamljenost, hujša od virusa

R.J. / Revija Zarja Jana
26. 12. 2020, 14.51
Posodobljeno: 28. 7. 2023, 07.57
Deli članek:

Izkušnja, ki jo bom opisal, je zelo osebna, a obenem dragocena, zato bi jo rad delil z bralci. V prvem valu epidemije sem kot prostovoljec sodeloval pri prevozih delavcev, zaposlenih v domovih za starejše, ko ni bilo javnega prevoza. V jesenskem obdobju epidemije sem vključen v ekipo prostovoljcev v enem od domov v večjem slovenskem mestu.

Shuttestock
Fotografija je simbolična
V domu strogo upoštevajo vse protokole varnosti, kar velja za delavce in prostovoljce. Že ob vstopu si je treba izmeriti temperaturo, se vpisati v seznam, zamenjati masko in se v posebnem prostoru preobleči v zaščitno opremo. Ta vključuje vse, od hlač in majice do plašča, tudi očala in kapo. Obvezno je razkuževanje rok in poleg tega si je ob vstopu v vsako sobo treba nadeti še najlonski predpasnik za enkratno uporabo, ki ga zavržemo ob izhodu iz sobe. Kljub temu se okužbe širijo in največ smrtnih žrtev epidemije je bilo doslej prav med stanovalci domov za starejše občane.

Ostal bom anonimen, prav tako bodo z drugimi imeni opisani moji sogovorniki, ki jih obiskujem, če je mogoče, dvakrat na teden za nekaj ur v popoldanskem času. Z njimi se družim in jih, če je treba, pomagam hraniti. Čeprav me zakritega z zaščitno opremo ne vidijo in ne prepoznajo, smo se z nekaterimi skozi pogovore skoraj že navezali drug na drugega in so naša srečanja vedno znova prijetna. Potrebnih je le nekaj moje radovednosti in vprašanj, da prebijemo začetno zadrego, nato se hitro začnejo nizati spomini na dogodke, ki jih je dragoceno slišati in, kot je čutiti, veliko pomenijo tudi tistim, ki jih obujajo ter pripovedujejo. Monotonija tako dobi vsaj za eno popoldne nekaj razpok, če je že razbiti ne moremo.

Kajti dnevi so tu peklensko dolgi. In vsi popolnoma enaki. Edini dogodki, ki na kratko razburkajo gladino monotonije, so za večino stanovalcev v domu razdeljevanje obrokov, skrb za osnovno higieno in jemanje zdravil. Tako je že več mesecev. In nihče ne ve, kako dolgo bo takšna popolna osamitev starejših še trajala.

Ko pozabiš, kdo je tvoj sosed

Vedno, ko pridem v dom, me usmerijo na isti oddelek, prav tako druge prostovoljce. To je ukrep za dodatno zaščito pred okužbami. Prvi dan me je sprejel socialni delavec in skupaj sva šla od vrat do vrat s seznamom stanovalcev. Razložil mi je, pri katerih obisk še posebej priporoča. Potrebujejo družbo, pogovor, osamljeni so, saj že več mesecev ne smejo imeti obiskov. Le redki imajo to srečo, da jih kdo od sorodnikov »obišče« tako, da pride pred dom in si od daleč pomahajo.

Na oddelku je polovica sob, v katerih je le po en stanovalec. Večinoma so ti še povsem samostojni, a zaradi trenutne situacije prisiljeni ostajati v sobah. Niti na hodnik ne smejo stopiti, kaj šele v skupno jedilnico na koncu hodnika, kjer so se včasih družili ali jedli obroke. Zaradi ukrepov so v zadnjih tednih nekateri že celo pozabili, kdo je njihov prvi sosed, čeprav so se z njimi prej lahko družili, šli v park ali sedeli za isto mizo. Osamljenost je za te ljudi, ki se še lahko pogovarjajo in gibajo, posebej huda. Nekateri so precej dementni, drugi še povsem bistrega spomina, nekateri pa s kombinacijo obojega, kar se počasi ugotovi iz popoldanskih pogovorov.

Gospa Antonija: Prišli bodo pome, vem

Ko se predstavim in povem, da sem ji prišel za kratek čas delat družbo, se zelo razveseli. Sedi na postelji, urejena do zadnje podrobnosti. Očitno še lahko v celoti skrbi zase brez vsake pomoči, drugače kot njena sostanovalka, ki leži na drugi postelji in težko diha ter dogajanje brez besed spremlja le z očmi. Gospa Antonija takoj pove, da je v domu le začasno. Celo njena drža je takšna, kot da se bo vsak hip odpravila iz sobe, saj je že urejena in pripravljena. Menda jo bodo vsak hip prišli iskat.

Z veseljem se spominja otroštva v domačem kraju. Tudi po poroki je stanovala v neposredni bližini sedanjega doma, iz katerega trenutno ne sme. Slišati je skoraj kot vojno stanje, kot da bi zunaj bili sovražniki, pripomni. »No, saj ta virus je menda res pravi sovražnik. Kaj menite, kdaj se bo to končalo?« me vpraša. To vprašanje velikokrat slišim ob vsakem obisku. Zakaj več kot osemdesetletna gospa potrebuje oskrbo, je mogoče ugotoviti, ko jo spravi v zadrego vprašanje, ali ima otroke in sorodnike. »Otroci zdaj ne morejo priti zaradi virusa, poleg tega pa še študirajo. Da, vsi trije otroci še študirajo.« To niso njeni vnuki, to so njeni otroci. Zdaj jih že tako dolgo ni videla, da se še njihovih imen več ne spomni. Zagotovo pa ve, da se je hčerka pravkar vpisala na fakulteto za farmacijo. Za hip prizna, da se vsega res ne spomni, a takoj nadaljuje. Lepo življenje je imela, nikoli ni živela v pomanjkanju. Mož je bil uspešen v službi, ona je delala v davčni upravi. Sploh se ne spomni več, kdaj je šla v pokoj. A natančno ve, da jo bodo vsak hip prišli iskat in jo odpeljali domov, kjer jo čaka velik vrt. Še nekaj dni mora zdržati, pa bo lahko odšla. »Pač delamo tako, kot so naročili, in kar čakamo in čakamo.«

Zelo sem osamljen

V eni od sob živi gospod Jože, ki je septembra izgubil ženo. Prej sta stanovala skupaj v sobi, tudi takrat, ko je že potrebovala nego in je bilo jasno, da bo odšla pred njim. Zdaj je namesto njene postelje velika praznina. Odkar so jo odpeljali, ni videl nikogar od svojih sedmih otrok. Tudi vnukov ne, in zelo jih pogreša. Na ženin pogreb ni mogel, svojci so mu poslali le veliko pisem s sožalji znancev in nekaj fotografij s pogreba. Večkrat jih vzame iz predala ob postelji in pregleda. Zelo je osamljen, pove. Hudo mu je, ker ve, da za domačo hišo nihče ne skrbi, kot bi moral, saj so vsi zaposleni. Eden od sinov mu je precej brezbrižno omenil, da niti grozdja z brajde ob hiši letos niso pobrali. Njegova težava je še ta, da mu telefon ne dela in bi ga moral dati na servis. »A le kako, v teh časih? Mislim, da je šla baterija. A je zdaj baje vse zaprto. Potrpeti je treba. Kaj mislite, kako dolgo bo vse to še trajalo?«

Že zdavnaj me ne bi bilo več

Jakob je prav tako v sobi s sostanovalcem, ki pa je gluh in se ne moreta pogovarjati. »Včasih smo se dobili v jedilnici in tam ostali še dolgo po zajtrku, šli smo na dvorišče in si pripovedovali spomine. Zanimive sosede imam tu na oddelku,« pravi gospod Jakob, »a zdaj ne smemo pomoliti niti nosu iz sob.« Ob obujanju spominov na vojne čase mu po licih priteče nekaj solz. »Mama mi je rešila življenje. Ne bi me bilo več, če se ne bi takrat postavila zame.« In natančno opiše, kako je bilo na njihovi kmetiji med vojno, ko so se tam več tednov skrivali partizani. Pojedli so nam vse zaloge hrane, a to ni bilo najhuje, samo da smo ostali živi, se spominja. »Ko so odhajali, so na dvorišču rekli mami, da bodo odpeljali tudi mene, ki sem takrat imel petnajst let in naj bi bil že dovolj krepak za borca. Puško so mi že hoteli poriniti v roke. Takrat pa se je mama odločno postavila pred komandirja in me odrinila v vežo. Sina vam pa ne dam! Skrbela sem za vas, vse smo vam dali, a sina ne boste odpeljali. Lahko me ustrelite, do takrat pa bo moj otrok doma!« Komandirja je ženska odločnost odvrnila od odločitve in partizani so šli v druge bližnje vasi. Nekaj dni pozneje so se spopadli z Nemci in žrtev je bilo veliko predvsem med mladimi fanti iz vasi, ki so morali v partizane in se niso znali boriti. Jakob je ganjen ob obujanju spominov, le da zdaj nima priložnosti, da bi jih še komu povedal.

Ko bo to minilo, si bom naročila pico

Tudi gospa Amalija je že več mesecev sama v sobi. »V domu sem od poletja. Navajam se še, a zdaj je prišla ta bolezen in popolna samota.« Čas si krajša z branjem. Naročila je knjigo, ki ima več kot osemsto strani, a jo je že prebrala. Njen spomin je neverjeten. Pri osemdesetih je noge ne držijo več, spomin pa je še popoln in hrani vsako podrobnost, tudi datume in imena. Veliko je potovala, saj ni imela družine in je delala v zunanji trgovini uglednega podjetja. Dobro je zaslužila in lahko si je privoščila potovanja v oddaljene dele sveta. Bila je na Kitajskem, in to prav v Pekingu, leta 1989, ko se je zgodil masaker na trgu Tjananmen. Policisti so turiste tako rekoč obkolili in preusmerili, da niso uspeli ničesar videti in slišati o upornikih na ulicah. Šele kasneje so doma izvedeli, kaj se je v resnici takrat dogajalo. Amalija ima v svojih spominih natančno shranjene kraje, kamor bi se še vrnila. In kaj trenutno najbolj pogreša? »Svojo muco, ki sem jo morala dati nekemu kmetu, ko sem odšla v dom. Strašno jo pogrešam. Razumem, da bi je tu ne mogla imeti, saj zanjo ne bi mogli skrbeti, čeprav z njo ni bilo veliko dela. A neskončno jo pogrešam, prava družba je bila zame!« pove v solzah. Si kdaj zaželi še kaj drugega? »Občasno bi pojedla dobro pico, ki je, razumljivo, tu prav tako ne dobimo, a ko bo vse to minilo, si jo bom lahko naročila!«

Živim kot ribica v akvariju

Gospod Marko je bil navdušen kolesar. »Pred to nesrečno korono sem imel tu v domu kolo in večkrat sem se odpeljal z njim na izlet.« Vse kuclje v okolici pozna, vse poti in bližnjice do potankosti. In njegov spomin, kljub devetdesetim letom, še vedno deluje povsem natančno. Na enem od obiskov je potožil, da zdaj ne more iz sobe niti na sobno kolo v telovadnici. Nikoli ni bil navajen sedeti pri miru, doma je vse znal narediti sam. Prav čudi se samemu sebi, koliko energije je imel. Zdaj pa živi kot zlata ribica v akvariju, pripomni. A je optimističen! Kmalu bodo iznašli cepivo. »Prvi bomo, ki nas bodo cepili, potem bomo spet svobodni. To bo kmalu, saj cepivo že preizkušajo, kajne?« Pomemben rezultat, ki sva ga dosegla z gospodom Markom: ker je večkrat omenjal, da pogreša kolo, sva poklicala njegove sorodnike. Svoje želje jim dotlej ni niti omenjal, saj je pogovor posvetil drugim stvarem. Eno od njegovih vnukinj sva nagovorila, naj poskusi pri znancih najti sobno kolo in nato govoriti z direktorico doma, da ga dostavijo v dom. Vse se je zgodilo gladko in hitro. Sobno kolo, ki se pri sorodnikih že dolgo ni vrtelo, je zdaj v sobi gospoda Marka. »Vsaj trikrat na dan treniram,« se pohvali. »To je dobro za moje mišice!« Navdušen je in poleg tega telovadi še v postelji z dviganjem nog. Tako bo v dobri kondiciji, ko se bo končala karantena. »In to bo res že zelo kmalu!«

Pridite drugič, urediti se moram za večerjo

Starost prinese omejitve. Nekateri stanovalci slabše slišijo, drugi slabše vidijo, nekateri kar oboje. Kljub televiziji, ki jo imajo v večini sob, je težko zbrano spremljati program. »Saj se itak samo prepirajo,« pripomni ena od stanovalk. »Obupno je gledati same reklame,« pripomni druga.

Naletel sem tudi na izjemo: gospa, s katero sva se o njeni bleščeči službeni karieri pogovarjala teden dni prej, mi je ob naslednjem obisku rekla: »Hvala, ker ste prišli. A zdaj ni pravi čas. Gledam nadaljevanko!« Ta je bila res napeta. Policist iz turške serije je, tako je na hitro povzela gospa, sorodnikom pravkar povedal, da so na vrtu našli prostor, kjer se je zemlja posedla, in prav mogoče je, da so tam zakopali truplo. Razpleta ni želela zamuditi.

Podobno se je nenapovedanemu prostovoljcu izognila gospa, ki je bila sredi svojih obredov. »Pridite drugič, urediti se moram za večerjo in potem grem v posteljo. Lahko se bova pogovarjala, a pridite dopoldne, takrat sem dosegljiva, zdaj pa ne!« je odločno pojasnila v maniri, s kakršno je najbrž krmarila skozi življenje.

Dedi, koliko časa te že nismo videli!

Z eno od stanovalk doma, ki težje govori, sva se predajala glasbenim spominom. Na srečo lahko moj telefon vsak hip postreže z glasbo s spleta: gospa si je zaželela slišati klavir in uživala sva v klavirskem koncertu, zatem še v popevkah Marjane Deržaj ter nato še v čudovitem petju Slovenskega okteta. »Čudovito,« je skoraj dahnila gospa. Po dolgem premoru je bilo videti, kot da je njen spomin našel nekaj, kar je bilo že pozabljeno: »Poznala sem enega od pevcev Slovenskega okteta!« In je v hipu povedala še njegovo ime. »Moj sorodnik je bil, čudovito je pel. Hodili smo na njegove koncerte.«

Pametni telefon v domu ustvarja čudeže tudi ob stikih s sorodniki, ki jih je mogoče videti na majhnem zaslonu. Presenečenje je popolno, ko se sorodniki po dolgem času vidijo »v živo«. »Dedi, kako smo te veseli, koliko časa te že nismo videli,« si glasno povedo in se pogovarjajo o vsem, kar se jim dogaja.

Ne želim si več tako živeti

V vseh sobah je veliko fotografij. Tako kot pogovori se tudi z ogledom fotografij lahko vrnemo v preteklost, spomine in čase, ki so zdaj povsem drugačni kot nekoč.

Stanovalci doma so posebni še zaradi ene neverjetne lastnosti: skoraj nikoli se ne pritožujejo. Nekateri so obupani, to pokažejo, a o tem ne govorijo. Njihov prostor je omejen, spomini se izgubljajo, telesno potrebujejo pomoč, a pritožujejo se le redki. To je najbrž povzročila vdanost v usodo ali pa so jih tako naučile izkušnje, da je treba malo potrpeti in slej ko prej vse mine.

»Predolgo že živim,« je naveličano vzdihnila več kot devetdesetletna gospa, ki ne more več premikati rok in ji je treba pomagati pri hranjenju. »Včasih pogledam tja gor in vprašam, kdaj bo prišel moj čas? Ne morem več. Ne želim si več tako živeti.«

Dragocene izkušnje

Vsak trenutek druženja s stanovalci doma je dragocen na svoj način. Nekateri so ganljivi, drugi duhoviti. Zabavno je slišati pripombo: »Saj vam ni treba kričati,« ko iz ene sobe, kjer je stanovalec skoraj gluh, prideš v drugo, kjer gospa še zelo dobro sliši. In žalostno je opazovati, kako se starostnikom upira jemanje tablet, ki jim ne bodo prav nič več koristile, a jih je predpisal zdravnik.

Mislim, da bi moral vsak, ki se pritožuje nad ukrepi in ga za ušesi moti maska ali dvomi o tem, da je virus nevaren, ter meni, da gre za zaroto, preživeti kak dan na postelji v domu. Ne kot prostovoljec, saj se za to vsak odloči v skladu s svojimi prepričanji, temveč kot stanovalec. Starostniki in vsi tisti z omejenimi možnostmi so res velike žrtve tega neprijetnega obdobja. Upam, da je to mogoče razumeti iz opisanega. A napovedi so dobre, kot zagotavlja stanovalec v domu, epidemija bo minila in potem bo spet lepo kot prej. Naj se že zgodi!

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica