Kot otrok se spomnim podob, občutkov in stisk tistega časa. Takrat sem bila še punčka in sem dogajanje dojemala na svoj način. Obrazi okoli mene so bili videti zaskrbljeni, čeprav pogumni. Skrbi sem doživela skozi mamine oči, ki je v klet, kjer sta s tatom uredila zaklonišče, da bi se vanj zatekli, če bi prišlo do bombnega napada, skrbno nosila hrano, prvo pomoč, odeje in druge nujnosti. Tiste dni je veljalo stanje pripravljenosti. Lahko bi prišlo do zračnega napada, tako so sirene večkrat zatulile in naznanjale nevarnost. To ni edini zvok, ki se ga spominjam. Še vedno v glavi slišim, kako je (za)hrumelo, ko so priletela letala jugoslovanske vojske, od katerih je eno odvrglo bombo na oddajnik na Nanosu, ki se ga z našega dvorišča lepo vidi. Z nono sva bili v času napada na pokopališču, nedaleč stran od doma, kjer je razgled na Nanos še lepši. Ko je na nebu zagledala jeklene ptice, me je zgrabila za roko; tako zaščitniške kot takrat je še nisem videla, in sva zbežali.

Ta trenutek me je zaznamoval. Tako kot me je tisti, ko sta mi starša na obrazu preizkušala plinsko masko, tisto gumijasto, zeleno, ki prekrije tudi oči, da bi videla, kako močno je treba zategniti njene pasove, da bi me zaščitila pred vdihavanjem nevarnih snovi. Pripravljeni smo bili na najhujše …

Dotaknil se me je tudi nonov pogled, v katerem sta odsevala bolečina in strah. On je eno vojno kot mlad fant – drugo svetovno že prestal. Preživel! Kaj vse se je že zgodilo starejšim generacijam, našim mamam in očetom, babicam in dedkom. Tem, ki so danes, ko je okrog nas neviden sovražnik, spet najbolj ranljivi.

Moj tata je v desetih dneh vojne skupno spal samo nekaj ur. Odigral je pomembno vlogo zaščite prebivalstva. Bil je izpostavljen, nenehno na terenu, pomagal je posredovati v pomembnih trenutkih, na kar sem ponosna. Če bi njegovo takratno vlogo primerjala z današnjim časom, bi rekla, da dela na oddelku s covidom-19.

Kako pokončno, neomajno, ponosno in zaščitniško so stali on in ostali Slovenci. Pretila je nevarnost. Ogroženo je bilo naše ozemlje, naši ljudje. A uspeli smo ga ohraniti, in svojo državo. Zadnji vojaki jugoslovanske vojske so iz Slovenije odkorakali 25. oktobra leta 1991. Minulo nedeljo je torej od tega minilo 29 let.

Starejša ko sem, bolj v polnosti dojemam, kako sijajno smo Slovenci nastopili, se povezali v tistem času. V luči pravkar izrečenega bi vas namreč rada spomnila na enega najbolj bleščečih trenutkov zgodovine našega naroda – na plebiscit o samostojnosti Slovenije 23. decembra 1990, ko smo odločali o vprašanju, ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Ta je imel 93,2-odstotno udeležbo. 1.289.369 udeležencev oziroma 95 odstotkov se jih je odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo!

Devetindvajset let kasneje se naš narod spet sooča z nečim nevarnim. Spet so ogrožena življenja. Muči nas kaos občutkov in informacij. Omejujejo nas prepovedi. Počutimo se, da nam je veliko odvzeto. Imamo občutek, da nas država pušča na cedilu, da se od nas oddaljuje, da zlorablja situacijo, da je nekaj v ozadju.

Naša stališča o covidu-19 in tem, kako bi se ga morali lotiti, so si različna. V vašo pravico imeti mnenje o tem ne bom posegala. Rada pa bi vas, ko boste razmišljali, se odločali o svojih trenutnih ravnanjih, spomnila na preteklost, ki se je dotikam s tem pisanjem. Leti 90 in 91 sta bili hudi. Ampak takrat smo imeli pred očmi cilj, v luči katerega smo spletli povezave in usklajeno delovanje. Kako, da smo na to do danes že pozabili?

Morda je bilo takrat toliko več veziva in usklajenosti med nami, ker je bilo jasno, proti komu se borimo, od kod napada sovražnik – od zunaj. Danes pa se ubadamo predvsem z notranjim sovražnikom – uperjeni smo namreč v oblast, in to tako zelo, da smo povsem pozabili, da tudi tokrat na nas nevarnost preži od zunaj. S tem, ko izrečem to, jih ne zagovarjam; daleč od tega! Če kaj, vas nagovarjam k temu, da jim še naprej gledamo pod prste, jih opozarjamo, kritiziramo, tudi pohvalimo, če si to zaslužijo. Vendar ob tem ne pozabimo, proti čemu se zares borimo.

Lahko mi rečete, da inštitucijam in državi ne zaupate; in ja, nekatere kritike, očitki, skrbi, pomisleki, ki se pojavljajo v zvezi z njimi, so na mestu, zato bodimo še naprej na preži. Saj veste – če bo treba, bom protestirala z vami. Pravite celo, da ne boste plesali po ritmu, ki ga narekujejo, da boste z neupoštevanjem ukrepov izkazali svoj protest, nestrinjanje. Jaz pa vas ob tem vprašam, kaj pa bi bili pripravljeni narediti za domovino in njene ljudi, za svoje sodržavljane? Sploh tiste, ki so zdaj najbolj ogroženi.

Ker odgovornost do sočloveka, ki bi po mojem morala biti ena najvišjih vrednost vsake razvite družbe, preseže »vaše« in »naše«, leve in desne, njih in nas, gre prek razprtij in prepadov med nami. Vse je odvisno od nas in samo od nas. Ampak veste, kaj? Mislim, da nam bo uspelo!