Raziskava

Katera grozljivka najbolj prestraši?

M.V.
29. 10. 2020, 20.55
Deli članek:

GROZA! V Ameriki pred nočjo čarovnic gledalci bolj množično posegajo po grozljivkah, ki so priljubljen žanr tudi pri nas. Izmerili so, pri katerih je gledalcem najbolj narasel srčni utrip.

Profimedia
Gledanje grozljivk dvigne srčni utrip.

Najbolj so prestrašili:

1. Podedovano zlo (115 utripov na minuto)

2. Žaga (113 utripov na minuto)

3. Babadook (110 utripov na minuto)

4. Zakleti (108 utripov na minuto)

5. Tiho mesto (106 utripov na minuto)

6. Jama groze (103 utripi na minuto)

7. Mi (100 utripov na minuto)

8. Tisto (99 utripov na minuto)

9. Priklicano zlo 2 (97 utripov na minuto)

10. Izganjalec hudiča (96 utripov na minuto)

Katera grozljivka je najbolj strašna, je že dolgo stvar debate. A raziskovalci pri GigaCalculatorju so se domislili, da bodo to ugotovili z meritvami.

Odločili so se, da bodo gledalcem med gledanjem merili srčni utrip. Takrat ko smo prestrašeni, se nam namreč poveča. Najprej so naredili anketo in več kot 2500 ljubiteljev tega žanra prosili, naj naštejejo deset najbolj grozljivih filmov v zgodovini. Zmagovalnih deset filmov so nato predvajali stopetdesetim prostovoljcem in jim vmes ves čas merili srčni utrip. Kaj so ugotovili?
Povprečni utrip človeškega srca je nekje med 60 in 100 utripov na minuto. Gledalcem se je najbolj dvignil med gledanjem filma Podedovano zlo (2018), in sicer v povprečju na 115 utripov na minuto. Čeprav v filmu ni prav veliko nazornih grozljivih prizorov, je ton filma ves čas tako zlovešč, da so gledalci povedali, da so jim šle ves čas kocine pokonci – kar je bilo razvidno tudi iz pospešenega dihanja.

Drugi najbolj grozljivi film je po raziskavi Žaga (2004). Prvi film iz krvave franšize je tako nazorno nasilen, da je gledalcem srčni utrip poskočil na 113 utripov na minuto. Na tretjem mestu pa je pristala avstralska grozljivka Babadook (2014), ob kateri je bil srčni utrip gledalcev v povprečju 110 utripov na minuto. Kultna grozljivka Izganjalec hudiča si je prislužila zadnje mesto, morda zato, ker je iz leta 1973, ko so bili posebni efekti veliko manj prepričljivi, kot so danes. V vsakem primeru je doživljanje strahu zelo subjektivno in se spreminja od osebe do osebe in iz situacije v situacijo.