Revščina otrok
Profimedia
Učitelji anekdotično ugotavljajo, da mnogi učenci izklapljajo kamere, iz strahu da bodo zaradi revščine doma trpeli posmeh vrstnikov. Raziskav glede tega ni.

Solze direktorja Arnesa Marka Bonača med opravičilom za sesutje sistema Arnes so razkrile le del težav, s katerimi se soočajo učenci, učitelji in starši med procesom šolanja na daljavo.

Problem ni le slaba infrastruktura informacijskega sistema, problem je tudi nezanemarljiv odstotek učencev, ki nima primernega računalnika, če ga sploh ima. Velik delež nima lastne sobe, v kateri bi lahko prisostvoval pouku na daljavo. Kako pripravljeni smo torej kot družba na šolanje na daljavo?

»Slabo,« odgovarjajo na Pedagoškem inštitutu (PI), kjer so pristojno ministrstvo že leta 2014 obvestili, »da so dosežki osmošolcev pri računalniški in informacijski pismenosti slabši, kot bi morebiti kdo pričakoval«.

Tako je ugotavljala raziskava ICILS 2013. Kako je ministrstvo to naslovilo? V naslednjem ciklu raziskave leta 2018 preprosto nismo sodelovali. »V času pred in med epidemijo covida-19 sta predvsem Nemčija in Danska veliko uporabljali podatke iz ICILS 2018, ker so jih pač imeli, mi jih nismo imeli, žal,« z grenkobo sporočajo s PI.

2016: četrtina četrtošolcev brez svoje sobe

Opuščanje sodelovanja v raziskavah je bilo za PI presenetljivo, »saj je že zdravorazumsko jasno, in je to bilo tudi pet let nazaj, da je oziroma bo IKT (informacijsko-komunikacijska tehnologija) v šolah vedno bolj pomembna. Pa pri tem ne mislimo zgolj na tehnologijo kot tako, ampak tudi na ustrezne pedagoške strategije uporabe le-te.«

Napredek je počasen tudi pri učiteljskem kadru. Samo 67 odstotkov učiteljev se počuti samozavestne pri uporabi različnih računalniških znanj.

V raziskavi PIRLS 2016 je sedem odstotkov četrtošolcev povedalo, da doma nima računalnika ali tablice. Skoraj 24 odstotkov jih nima svoje sobe, kar šest odstotkov pa nima niti lastne pisalne mize ali vsaj kaj primerljivega. Skoraj 10 odstotkov četrtošolcev doma nima povezave z internetom.

Podatki so malo boljši za presek osmošolcev. Dom brez računalnika jih je imelo le en odstotek, tudi takšnih brez povezave z internetom je bil le en odstotek, dom s samo enim računalnikom jih ima 13 odstotkov.

Ti podatki so navidez spodbudni, saj si kdo nemara domišlja, da je že obstoj enega družinskega računalnika pokazatelj, da v družbi ne poznamo revežev. A roko na srce, učenec potrebuje lasten računalnik in ta mora biti tudi sodoben, kar prek palca pomeni, da ne sme biti starejši od šestih let, če izberemo najkonzervativnejši palec. Kako zastareli so računalniki, v raziskavah na PI niso ugotavljali.

Slovenski osmošolci imajo slabše rezultate tudi pri računalniškem pisanju in urejanju dokumentov, pripravi enostavnih powerpoint predstavitev in pri uporabi programov za risanje, slikanje ali grafiko. Vsem tem področjem tedensko namenijo manj časa kot njihovi vrstniki iz drugih držav, ki so sodelovale v raziskavi.

Nespodbudni tudi rezultati glede računalniške pismenosti

Na PI so v raziskavo zajeli tudi znanje prvih zahtevnostnih ravni informacij in računalniške pismenosti. Beležili so, kako vešči so osmošolci pri razbiranju podatka, kdo je bil dodan v kopijo elektronskega sporočila, izbire ustreznega naslova za svojo predstavitev, lepljenja slike v dokument in podobno. Kar osem odstotkov vprašanih ni doseglo niti prve ravni znanja. Najzahtevnejšo četrto raven pa je doseglo le 0,4 odstotka vprašanih. To je absolutno porazen rezultat, saj so ravno te veščine tiste, ki jih učenci potrebujejo, da učinkovito sodelujejo v šolanju na daljavo. Če rezultat primerjamo z državami, s katerimi se naša ne primerja najraje, tedaj je na Poljskem najvišje ravni znanja izkazalo štiri odstotke, v Češki republiki pa tri odstotke učencev.

Samo 16 odstotkov učencev dosega znanje na tretji ravni, ki je prvi nivo, pri katerem se domneva, da je oseba vešča samostojne uporabe računalnika, torej sposoben učenja na daljavo. Na prejšnjih stopnjah so učenci le sposobni slediti natančnim navodilom, opozarjajo na PI. Pri tem ugotavljajo, da imajo slovenski učenci precej dobro samopodobo glede uporabe računalnikov, vendar preverjanje v praksi tega ne potrjuje.

Iz sramu izklapljajo kamere

Na PI imajo tudi anekdotične podatke o problemu revščine. »Recimo v času zaprtja šol, ko je potekalo šolanje na daljavo, vam bodo učitelji osnovnih in srednjih šol znali povedati, da so določeni učenci ali dijaki tudi izklapljali kamere, ker so se verjetno sramovali tega, da bi sošolci videli, v kakšnih razmerah doma dejansko živijo.«

Sistemski problem, ki ga naslavljamo individualno

Kot družba ta problem naslavljamo »zelo individualno, tam, kjer se določen problem pojavi, ga poskušamo rešiti – ampak zgolj ta problem, ne pa celostno, ne sistemsko,« poudarjajo na PI in dodajajo, da samo šolska politika tega ne more rešiti, »drugače ne bo šlo, kot da se slednje začne bolj medresorsko naslavljati. V tem konkretnem primeru to pomeni šolska, družinska oziroma socialna politika, morebiti še kakšna.«

Ministrstvo za izobraževanje smo prosili za informacijo, koliko otrok nima računalnika in/ali primernih pogojev za izobraževanje na daljavo, vendar do zaključka redakcije podatkov nismo prejeli.