štiri novele zakona o medijih

Marko Milosavljević o novi medijski zakonodaji: "Pred sabo imamo zlobne, škodljive zakone"

Alenka Sivka / Revija Zarja Jana
11. 10. 2020, 15.50
Posodobljeno: 11. 10. 2020, 15.57
Deli članek:

Izrednega profesorja dr. Marka Milosavljevića s katedre za novinarstvo ter centra za družboslovnoterminološko in publicistično raziskovanje na fakulteti za družbene vede smo prosili, naj nam predstavi štiri novele zakona o medijih, ki naj bi jih vlada sprejela po hitrem postopku – zanimalo nas je, kako bodo, če bodo sprejete, vplivale na nas, na naše življenje, na kakovost našega doživljanja medijev, sveta, na našo razgledanost. Marko je znan po ostrem, kritičnem jeziku in tudi v tem pogovoru je bil tak.

Mateja J.Potočnik
»Tiskani mediji imajo že tako številne težave – nekatere trgovske verige jih ne prodajajo več, kioski se zapirajo.«

Kakšne so te štiri novele zakona o medijih po vašem?

Vse štiri novele so bile očitno napisane zelo ekspresno, zelo površno in zelo nestrokovno. Ekspresnost in površnost sta jasni že zaradi dejstva, da so te zakone predstavili prvi teden v juliju, vladna ekipa pa je nastopila mandat v drugi polovici marca. Pri tem je marec in april »odnesla« korona. In verjamem – ali vsaj upam –, da se v tistem času, marca in aprila, pa tudi maja, na ministrstvu za kulturo niso ukvarjali s štirimi zakoni o medijih, kajti ko se zgodijo tako ekstremne situacije, kot je vsesplošna svetovna pandemija, imamo veliko bolj perečih področij, ki potrebujejo pozornost vlade in ministrstva – recimo delovanje kulturnih institucij v novih razmerah ter dodatne oblike pomoči za kulturo in medije. Če se je torej nekdo lotil pisanja štirih zakonov junija, je za vsak zakon porabil en teden. To je rokohitrstvo in to se vsem tem zakonom pozna. 

Kje pa se vidi površnost teh zakonov?

Po vrsti določil. Ti zakoni so v mnogih delih in kot celota nepremišljeni. Če ilustriram samo eno površno in škodljivo določbo novega zakona o medijih, ki bi morala zaskrbeti vse državljane, ne glede na politično usmerjenost: to je novo določilo, kaj je slovenska glasba. Pri vokalni glasbi je to zgolj tista, ki je v slovenskem jeziku. Pri instrumentalni glasbi pa zgolj tista, ki je bila producirana ali izdana v Sloveniji. To je omalovaževalno do večine klasičnih in jazz glasbenikov, mednarodno uveljavljenih in mednarodno aktivnih glasbenih umetnikov, kajti posnetki njihovih koncertov v tujini po novem – niso več slovenska glasba. Če, na primer, Dubravka Tomšič Srebotnjak posname in izda ploščo v tujini, to ni slovenska glasba. Ker ni izdana pri slovenski založbi. 

To pripisujete površnosti?

Absolutno. Pripisujem površnost ljudem, ki so hiteli in zato tudi niso dobro premislili, kaj pišejo in kakšne napake delajo. A povzročili bodo škodo glasbenikom in radijskim postajam. Po tej klasifikaciji tudi Golica ne bo več slovenska glasba, ker naj bi bila prvič posneta v Avstriji. Kako lahko nekdo predlaga zakon, ki izloči Golico in pravi, da to ni več slovenska glasba? Ali izloči večino repertoarja Dubravke Tomšič, Uroša Lajovica in mnogih drugih vrhunskih ustvarjalcev?  Takšne neverjetne napake kažejo na izjemno površnost in škodljivost teh novih zakonov. Zato se strinjam s kolegom, akademikom Slavkom Splichalom, ki je opozoril, da so to zakoni proti medijem.

Izjavili ste, da to ni ministrstvo za kulturo, ampak proti kulturi.

Nekdo, ki omalovažuje Dubravko Tomšič, Uroša Lajovica, slovenske filharmonike, ki sploh ne pomisli na te ustvarjalce, gotovo ne prispeva k slovenski kulturi.

Kaj pa določbe zakona, ki zahtevajo razdruževanje radijskih postaj? Ali dejstvo, da v zakonu ni nikjer nobenih ukrepov ali pomoči za tiskane medije? Je tudi to površnost?

Ne, te določbe – ali ministrovo zanikanje ukrepov za tisk – po mojih informacijah sodijo k poskusu obračunavanja. Členi o prepovedi radijskih mrež oziroma njihova razdružitev so po vseh informacijah sodeč posledica (poskusa) obračuna ministrstva z največjima radijskima lastnikoma Martinom Odlazkom in Leonom Oblakom. Očitno je na njihovi relaciji – torej med ministrom Simonitijem oziroma SDS ter tema lastnikoma – nekaj počilo. Prav sedanji minister Simoniti je v svojem prejšnjem mandatu od leta 2004 do 2008 v resnici pripomogel k razmahu in razvoju radijskih mrež. In leta 2011 je radijske mreže v resnici poskušala razbiti Simonitijeva politična nasprotnica, ministrica Zaresa Majda Širca. To, da zdaj o »nevarnosti radijskih mrež za pluralnost radijskega prostora« govori prav Simoniti in jih poskuša razbiti, je dvolično: ne gre za nevarnost mrež za pluralnost, temveč osebno obračunavanje in zamere.

Dostop do tiskanih medijev je v mandatu te vlade čedalje bolj otežen, v restavracijah, kavarnah, zdravniških čakalnicah, pri frizerjih jih praktično ni več. Zaradi protikoronskih ukrepov, pravijo. 

Določeni profili revij zaradi tega zelo trpijo – ženske revije, ki imajo veliko naročnikov med frizerskimi saloni, zdravniškimi ordinacijami ali kavarnami, imajo najočitnejši upad naročnikov prav iz teh vrst. Gospodarska škoda je očitna in precejšnja. Tudi ta ukrep pa po informacijah iz vladnih vrst ni nastal zaradi zaščite pred virusom, temveč je rezultat enakega osebnega obračunavanja z medijskimi lastniki – ukrep je uperjen proti največjim založnikom tiskanih medijev Stojanu Petriču, Bojanu Petanu ter ponovno proti največjemu založniku ženskih revij in sorodne periodike v Sloveniji Martinu Odlazku. Iz enakih, povsem osebnih, maščevalnih razlogov tudi ministrstvo za kulturo ni hotelo izplačati že sklenjenih sporazumov z mediji, ki bi morali prejeti sredstva iz razpisa za Sklad za pluralizacijo medijev. Kolikor vem, je šlo za osebni motiv, za preprečitev, da bi določene medijske družbe dobile denar iz tega sklada. Izplačali so samo 30 odstotkov od sicer že določene in sprejete vsote, brez zakonske ali druge ustrezne utemeljitve. To seveda ni pravna država – če menimo, da neki medijski lastnik ali medijski tajkun deluje nezakonito, potem imamo za to ustrezne državne organe, ki morajo opraviti svoje, izreči kazni, poslati ljudi v zapor, če gre za huda dejanja. Ne moremo pa zaradi nekega osebnega maščevanja ali frustracij pisati vsesplošno škodljivih in hkrati neutemeljenih zakonov. 

Gre torej za politične motive.

Absolutno. Novele zakonov so uperjene proti tistim, ki so se tako ali drugače sprli predvsem s stranko SDS, ter tistim, ki so kritično poročali o njej: recimo javni zavod RTV Slovenija, ki ga poskušajo finančno kaznovati, zmanjšati njegova sredstva in s tem ogroziti njeno finančno neodvisnost, in pa družba Pro Plus, torej POP TV in Kanal A, ki jo skušajo vreči iz bazičnih kabelskih paketov. Posledično ne bi več dobili določenih plačil oziroma povračil od kabelskih operaterjev. S tem želi te družbe ekonomsko oškodovati. Spet gre za osebne razloge vlade, zaradi Tarče, razkritij poslov glede mask, Aleksandre Pivec. Oba, zavod in družba, sta odigrala pomembno nadzorno vlogo pri razkrivanju nepravilnosti in zato so sledile novele zakonov  s strani ministrstva, s katerimi se jima želi škodovati. 

Ali v teh novelah res ni nič konstruktivnega, so vsi predlogi samo rušilni?

Res ne. Nekaj členov je smiselnih, a gre za člene, ki jih je pripravila še ekipa prejšnjega ministrstva. Kar je novih členov, ki so rezultat tega ministrstva, pa nikomur ne pomagajo, ničesar se ne izboljšuje, olajša, samo škoduje se, bodisi zaradi površnosti bodisi – na žalost pogosto – zaradi (zlo)namernosti. Gre za zakone, ki so nastali iz izrazito negativnih motivov in s ciljem osebnega maščevanja in škodovanja. Ti zakoni ne bodo pomagali novinarjem, mladim novinarjem, tisku, digitalnim medijem, ustvarjanju pogojev za boljše, kakovostnejše vsebine, večjo neodvisnost medijev. Nič od tega. Čudi me, da imamo leta 2020 v Evropski uniji pred sabo tako nekonstruktivne, zlobne zakone. Zakone, ki ničesar ne ustvarjajo, le prepovedujejo, omejujejo in uničujejo. Nesprejemljivo je, da ima minister za kulturo Vasko Simoniti tako izrazito negativen odnos do tako pomembne sfere v tej družbi. Minuli teden je Anthony Whelan, svetovalec za digitalne politike v kabinetu predsednice Evropske komisije Ursule Von der Leyen, povedal, da komisija spodbuja države, da iz solidarnostnih skladov za blaženje posledic pandemije namenjajo dodaten denar za medije in kulturo – torej naj države dajo še več denarja za medije poleg običajnih sredstev. Naša vlada pa ravna ravno nasprotno. Uspešne medije poskuša onemogočati. Če bo tak zakon sprejet, bi na celotnem medijskem področju nastala izjemna škoda. Zato morajo tudi koalicijske partnerice jasno pokazati, da je treba te zakone preprosto umakniti.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
naslovnica