Preden je »zašel« v terapevtske vode, je bilo njegovo poklicno življenje precej burno. Sedem let policist motorist, skoraj deset let član specialne enote policije, slabi dve leti še član posebne enote za varovanje in zaščito pomembnih politikov. Ves čas, pravi 56-letnik, sledi svojim sanjam. Kot policist motorist je izsanjal otroške sanje o motorjih, v specialni enoti je dobil debelo kožo in izživel potrebo po adrenalinskih pustolovščinah, varovanje politikov pa mu je odprlo oči in ga popeljalo na novo pot. Najprej k sebi, potem v pomoč drugim.

»Če hočemo, da je vse tako, kot je treba, morajo naše telo, um, duh, čustva in energija teči kot lepo okroglo kolo. Če ne tečejo tako, imamo nekje škrbino.« Njegovo kolo že nekaj časa teče lepo. Dolga pot je za njim. Začela se je, ko so se nežnega in občutljivega otroka dotaknile vse krivice sveta, ko je kot najstnik sanjal o vetru v laseh na vožnjah z motorjem, ko je kot mlad moški verjel v ideale, disciplino, moč adrenalina, do zrelega človeka, ki ve, da zdrav duh živi v zdravem telesu. »Od nekdaj sem bil predan tudi športu. Gibanje je moj slog življenja. Ure in ure gorskega kolesarjenja po brezpotjih in gozdovih, deskanje na snegu in valovih, fitnes v naravi.«

Se je delo policista na motorju izkazalo za takšno, kot ste o njem sanjali kot otrok?

Sploh ne. Biti na motorju v vseh vremenskih pogojih je pustilo posledice na sklepih rok, prstov, kolenih. Odtlej ne čutim nobene potrebe po motorjih več.

Kaj pa vas je z motorja potegnilo med specialce?

Želja po adrenalinu, po tem, da »se dogaja«.

Je bilo urjenje podobno temu, kar vidimo v ameriških filmih?

Zelo podobno. Pol leta usposabljanja je bilo tako fizično kot psihično zelo naporno. Slovenci imamo zelo dobro policijsko specialno enoto. Dokaz so tudi dolgoletne zmage na evropskih tekmovanjih.

Kaj vse je obsegalo vaše delo?

Sodeloval sem pri nalogah, označenih z visoko stopnjo nevarnosti. Imeli smo opravka z organiziranimi kriminalnimi združbami, tudi s talci, pa z ljudmi, ki so po vojni prišli v Slovenijo iz nekdanjih jugoslovanskih republik, mnogi med njimi so imeli posttravmatske motnje.

Bi to lahko delal vsak?

Teoretično ja, človek se namreč vsega navadi. (smeh) Za take vrste delo se ne rodiš, ampak se izoblikuješ v različnih usposabljanjih in akcijah. Nas so ves čas preverjali, tudi psihologi. Če se je izkazalo, da je kdo nagnjen k agresiji, so ga izločili.

Pri taki službi verjetno precej trpi zasebno življenje.

V tistem času sem bil samski, zato s tem nisem imel večjih problemov. Za kolege, ki so imeli družine, je bilo pa kar naporno, sploh ko je bilo treba od doma. Včasih za 14 dni, se je dogajalo, da smo bili od doma tudi po mesec ali dva.

Po devetih letih in pol ste šli v službo za varovanje in zaščito. Vaše delo je bilo varovanje pomembnih političnih gostov. Vam je kateri od politikov še posebej ostal v spominu?

Leta 2002 sem bil med tistimi, ki smo varovali predsednika ZDA Georga Busha in ruskega predsednika Vladimirja Putina. Bila sta zanimiva karakterja. Iz Putina so sevale agresija, jeza in koleričnost, Bush, čeprav je na prvi pogled deloval plitko, ni seval nobene negativne energije. Bolj zanimivo je bilo opazovati predstavnike njunega protokola. Ko smo prišli na Brdo, kjer so vsakemu od predsednikov dodelili prostore, je v nekem trenutku zavladala strašna panika. Nazadnje se je izkazalo, da je nekdo ugotovil, da je spalnica enega od predsednikov manjša od druge. Hecno je bilo gledati vse te pomembneže, med njimi je bila tudi Condoleezza Rice, svetovalka za nacionalno varnost, kako naokoli letajo z metri in se prepirajo glede velikosti sob.

Varovali ste predvsem tuje politike. Kaj pa naši, vam je kateri od njih še posebej padel v oči?

Bolj so mi v spominu ostale razne prigode. Zanimivo je bilo opazovati način komunikacije naših politikov s tujimi. Ko je bil enkrat pri nas na obisku eden od francoskih ministrov, mu je naš tedanji zunanji minister Dimitrij Rupel zelo navdušeno razlagal o nakupu falcona. Še danes imam pred očmi ironični nasmešek francoskega ministra, s katerim je pomenljivo sporočal, kaj si misli o takih nakupih. Sicer pa sta name od slovenskih politikov največji vtis pustila Milan Kučan in Janez Drnovšek. Pa ne gre za to, da bi bil privrženec njunega političnega prepričanja. Onadva sta bila prava politika, pozitivna in karizmatična. Na žalost danes takih politikov, vsaj pri nas, ni več.

Dokaj hitro ste zapustili to službo. Zakaj?

Bilo je precej dolgočasno, veliko čakanja in malo dogajanja. Nisem se našel v tej vlogi. Ker sem bil takrat že sredi učenja za šiatsu terapevta, sem se odločil, da službo obesim na klin in se podam na samostojno pot.

Kaj se je zgodilo, da ste iz policijskih vod presedlali v terapevtske?

Ugotovil sem, da si končno želim delati nekaj, kar sem v resnici jaz. Sicer pa taka pot ni nekaj neobičajnega. Iz zgodovine poznamo kar nekaj primerov, ko so šli bojevniki v mirnejše vode, celo med menihe. Za delo, ki sem ga opravljal 20 let, je značilno, da človeku povzdigne ego, hkrati pa mu ga obrusi. Na taki poti se slej kot prej zgodi, da se srečaš tudi sam s seboj.

S šiatsujem ste se najprej srečali kot uporabnik.

Na neki točki sem začutil, da moram »sprocesirati« del svoje življenjske zgodbe. Šel sem h gospe Meti Fonda, in ta mi je pomagala, da sem razčistil nekatere stvari na čustveno-mentalni ravni. Dve leti sem hodil k njej. Najprej na terapije, kasneje sem se od nje učil. Postala sva prijatelja, še vedno občasno prihajam k njej na terapije.

Šolanje ste nadaljevali v tujini.

Šolal sem se v Angliji, pa tudi drugje po Evropi in v ZDA. Še vedno se učim.

Kdaj ste začeli svojo terapevtsko prakso?

Leta 2005 sem pustil službo in se začel poklicno ukvarjati s tem. Izobraževal pa sem se že prej. Hitro sem ugotovil, da me vleče tudi v poučevanje. Sem si pa želel iti po drugačni poti, kot smo ji pogosto priča v Sloveniji, ko nekdo naredi tečaj, potem pa se že ima za strokovnjaka. Moja pot učenja je bila dolga in naporna. Takrat mi je zelo prav prišla disciplina, ki sem je bil vajen iz policije. Vsak vikend sem bil od doma, pogosto sem spal kar na letališčih. Sestanki z učitelji so trajali tudi po ves teden. Ko pa sem spoznal še Saula Goodmana, enega od najbolj priznanih učiteljev metode šintai šiatsu, sem bil še pogosteje na poti. Asistiral sem mu po Evropi, kasneje, ko ni več hodil v Evropo, sem šel k njemu v ZDA. Veste, veliko se je treba naučiti, če želiš znati, kako začutiti človeka.

Kaj sploh je šiatsu in komu je namenjen?

Šiatsu je posebne vrste masaža, ki aktivira samozdravilne procese v telesu. Kako to doseči, je več od tega, da samo pritiskamo s prsti in dlanmi na meridiane in določene točke na telesu. Naučiti se moraš zaznavati, kje zastaja ali uhaja življenjska energija in kako to vpliva na telo, organe ter druge naše sisteme.

V nekaterih državah je šiatsu priznan kot dopolnilno zdravljenje.

V Švici, na Nizozemskem in v Avstriji del stroškov takega zdravljenja krije država oziroma zavarovalnica.

S kakšnimi težavami ljudje najpogosteje pridejo k vam?

Odkar sem specializiral tudi šintai šiatsu, ljudje pogosteje prihajajo zaradi bolečin v hrbtenici. Predvsem zaradi težav, ki jih uradna medicina ne zna diagnosticirati. Ljudje se kljub fizioterapijam in drugim vajam ne morejo znebiti bolečin. Šintai, ki je naprednejša stopnja tradicionalnega šiatsuja, je za take težave zelo primeren. Sicer pa s to tehniko spodbudimo naravno obnovo sposobnosti samozdravljenja telesa in vzpostavitev ponovnega pretoka življenjske energije. Ukvarja se z dvema najpomembnejšima meridianoma v telesu, in sicer z vodilnim meridianom, ki poteka po hrbtenici, ter spočetnim meridianom, ki poteka po prednji strani telesa ter se manifestira v trebušni votlini. Ta dva meridiana tvorita jedro energijskega sistema telesa. Z nežnimi dotiki na mehka tkiva sproščamo mesta, kjer energija stoji ali uhaja iz telesa. Globoko vtisnjeni stresni vzorci se sproščajo iz tkiv, telo pridobi nazaj svoj prostor, pride do strukturne poravnave telesa. Ko je življenjska energija obnovljena, telo v fizičnem smislu deluje bolje, čustveno smo stabilnejši in prosti omejujočih filtrov iz preteklosti. K meni prihajajo tudi ljudje, ki trpijo za posledicami stresa in izgorelostjo, imajo kronične težave, prihajajo pa tudi zaradi čustvenih težav. Prijetno sem presenečen, ker so me ljudje že takoj po koroni začeli klicati. Očitno se je med karanteno kar nekaj ljudi začelo ukvarjati s seboj.

Pridejo k vam tudi z zelo težkimi boleznimi?

Tudi, predvsem taki, ki jih pestijo avtoimunske bolezni. Zelo dobre rezultate imam pri bolnikih s Crohnovo boleznijo. Poročajo mi, da so simptomi izginili ali se zelo omilili. Če pa me sprašujete, ali šiatsu ozdravi raka, ne bom rekel, da ga ozdravi, lahko pa takim bolnikom precej olajša življenje, saj aktivira življenjsko silo. Drugo vprašanje pa je, koliko te življenjske moči ima tak bolnik še v sebi.

Koliko stane cena ene terapije?

60 evrov. Študentje, upokojenci in ranljive skupine imajo popust.

-----

Jani Golobič se je za šiatsu terapevta začel izobraževati leta 2000, najprej pri znani slovenski šiatsu terapevtki Meti Fonda in zatem pri več učiteljih v Angliji, tam je pridobil tudi diplomo. Dodatno se je izobraževal še v ZDA, pri Saulu Goodmanu, enem od najbolj priznanih učiteljev metode šiatsu šintai (shiatsu shin tai). Pri njem je opravil izobraževanje za učiteljski nivo I. in II. stopnje. Bil je tudi njegov asistent na izobraževanjih, ki jih je imel po Evropi. Leta 2005 je v Ljubljani ustanovil Shiatsu center Panacea, leta 2013 pa je v sodelovanju z British school of Shiatsu-Do, kjer sodeluje kot asistent in mlajši učitelj, ustanovil še šolo. V  njej izvaja izobraževanja za profesionalni nivo šiatsa po programu, ki je priznan v EU. Kot član gospodarske zbornice RS in sekcije holistov je pobudnik in član skupine za pripravo poklicnega standarda za šiatsu. Je tudi poslovni mojster praktik nevrolingvističnega programiranja, fitnes inštruktor in učitelj deskanja na snegu.

Pritisk s prsti

Šiatsu je starodavna zdravilna metoda, ki izvira iz Japonske in združuje tisočletno znanje ter modrost alternativnega zdravljenja. V dobesednem prevodu beseda šiatsu pomeni pritisk s prsti (shi = prst, atsu = pritisk). Sprošča celo telo in se hkrati preko omrežja meridianov in energije ki v njih osredotoča na trenutne človekove težave. Posameznika razume fizično, čustveno, psihološko in duhovno. V telesu vzpodbudi aktiviranje naravne sposobnosti samoozdravitve. Šiatsu zelo učinkovito preprečuje in odpravlja stres, astmatične simptome, težave med menopavzo, menstrualne težave, prebavne motnje, glavobol in migreno, tesnobo in depresijo, bolečine v hrbtu, bolečine in zmanjšano gibljivosti sklepov, otrdelost ter bolečine v vratu. Pomaga tudi pri izločanju strupenih snovi, pospešuje krvni obtok in obtok limfnih tekočin ter povečuje vitalnost, življenjsko moč in energijo.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

01_Zarja_Jana_25
Zarja Jana
nasdlovnica