Dileme o tem, ali so v številnih domovih za ostarele na posebnih »vložnih listih« ocenjevali, kateri izmed oskrbovancev je zdravstveno primeren za bolnišnično zdravljenje in komu bo omogočena zgolj paliativna oskrba, ni več. Novinarji Radiotelevizije Slovenija so namreč pridobili dokumente, ki kažejo, da so bili take ocene podane tudi za tiste uporabnike DSO-jev, ki niso bili okuženi. Pojasnila ministrstva, da je šlo le za oceno, ki je bila v pomoč lečečim zdravnikom v primeru okužbe katerega izmed oskrbovancev, so vse bolj na trhlih nogah. Navodila ministrstva za zdravje, da je treba pripraviti zdravstveno oceno oskrbovancev, so v nekaterih DSO-jih upoštevali, ponekod so jih zavrnili.

Minister za zdravje Tomaž Gantar je v sredini izjavi za javnost znova poudaril, da ministrstvo ni delalo nobenih seznamov, koga iz domov za starejše se lahko napoti v bolnišnico in koga ne. Se mu pa nekateri dokumenti, ki jih je videl na televiziji, zdijo sporni in jih bo treba preiskati. Šlo naj bi za en formular, ki ga ni pripravilo ministrstvo in se mu ne zdi korekten. Gantar je dejal, da bo vodstva domov prosil za pojasnila.

Med drugim se je takemu razslojevanju uprla direktorica Doma starejših Tezno Jasna Cajnko in ob tem povedala: »Odločitev, da starostnikom, ki bivajo v domovih za ostarele, ni omogočeno in/ali je celo onemogočeno zdravljenje, ki se zaradi zahtevnosti poteka bolezni za druge državljane izvaja in omogoča na sekundarni in celo terciarni zdravstveni ravni, se mi zdi nesprejemljiva.«

Kršene pravice

Da lahko v tem primeru govorimo o določeni vrsti diskriminacije, meni tudi varuhinja pacientovih pravic Duša Hlade Zore, ki opozarja, da so v slabem zdravstvenem stanju tudi mlajši, na primer nevrološki pacienti, pa zanje takih ukrepov niso sprejeli. Hlade Zoretova pa na drugi strani opozarja, da ne smemo pozabiti, da so v DSO-jih tudi oskrbovanci, ki so podpisali, da si ne želijo nadaljnje zdravstvene oskrbe. A čeprav je o postopkih, ki so se vršili v DSO-jih, obveščena le iz medijev, meni, »da niso bile spoštovane pacientove pravice, ki jih določa zakon o pacientovih pravicah, in sicer pravica do obveščenosti in sodelovanja in pravica do samostojnega odločanja o zdravju. Menim, da bi oskrbovanci in njihovi svojci morali biti obveščeni o morebitni možnosti, kdaj jim bo v primeru okužbe omogočeno zdravljenje v bolnišnici, in če ne, zakaj ne.«

Običajni načrt za paliativno oskrbo

V bran postopkom in navodilom ministrstva za zdravje se je postavil nevrolog dr. Simon Podnar, ki je na družbenem omrežju Twitter zapisal: »Ta dokument se imenuje 'Načrt paliativne oskrbe'. Vsi pacienti z napredujočo neozdravljivo boleznijo, v DSO ali zunaj, bi morali imeti vnaprej opredeljeno intenzivnost zdravljenja, ki jim je v korist. Tako je to v državah z dobrim sistemom paliativne oskrbe.«

Presoja brez soglasja ni dopustna

Brigita Skela Savič, profesorica in nekdanja dekanja fakultete za zdravstvo, je ob tem na twitterju izpostavila, da ni problem v presoji, ampak v komunikaciji in neobveščenosti. »Taka priprava na morebitni italijanski scenarij pri stanovalcih DSO z napredovalo boleznijo bi morala biti presojana na Komisiji za medicinsko etiko. Odločitev o paliativni oskrbi v primeru covida-19 sprejme pacient ali svojec. Presoja brez soglasja ni dopustna,« je še zapisala.

Algoritmi in navodila so bili objavljeni že 27. marca. Kot je zapisano v njih, se najprej opravi ocena, sprejme odločitev in šele nato o tem pogovori z oskrbovancem ali sorodniki. Glede na to, da je kar 87 odstotkov vseh starejših okuženih s covidom-19 v DSO tudi umrlo v domovih za ostarele, bo treba pregledati, skozi kakšen proces odločanja so šli in kako je potekala komunikacija z njimi in svojci tudi zavoljo tega, da se sorodnikom odgovori na vprašanja, ki se jim v teh dneh zagotovo pojavljajo in da se etično in moralno sporna ravnanja preprečijo ob morebitnem drugem valu. zdravje poslalo DSO-jem.