Začetni krči, navajanje na nov način dela in obremenjeni starši

Šola na daljavo izziv za učitelje, učence in starše

Lidija Markelj/Dolenjski list
21. 4. 2020, 20.00
Deli članek:

Ko so naše šole pred dobrim mesecem dni zaradi preprečevanja širjenja epidemije koronavirusne bolezni covid-19 zaprle svoja vrata, se je začelo izobraževanje na daljavo. To pomeni poseben izziv za prav vse v šolskem sistemu: za ravnatelje, učitelje, šolarje in tudi njihove starše.

L. Markelj
Učenje na daljavo ne gre brez računalnika.

Po začetnem navdušenju, da ni pouka in da gre za počitnice, pa so učenci hitro ugotovili, da gre v resnici za čisto pravo šolo, za mnoge celo zahtevnejšo in napornejšo kot sicer. Seveda so nekateri zelo angažirani in pridni, spet drugi manj zagnani – to velja tako za učence kot učitelje. A kot je slišati tudi iz ust ministrice za izobraževanje Simone Kustec Lipicer, so začetne, zlasti tehnične težave mimo in so s šolo na daljavo zelo zadovoljni, saj je enakovredna običajnemu pouku in za zdaj o podaljšanju šolskega leta ne razmišljajo. Kakšne so izkušnje po dobrem mesecu dni, smo se pozanimali pri nekaj ravnateljicah, učiteljici, dijaku, študentu in mami dveh osnovnošolcev.

ANKETA STARŠEV SPODBUDNA

Ravnateljica OŠ Frana Metelka Škocjan Irena Čengija Peterlin pove, da so ob spremljanju dogajanja po svetu in v sosednji Italiji kaj hitro dojeli, da je zaprtje šol le vprašanje časa. »Zavedali smo se, da je treba vzpostaviti stabilno učno okolje, ki bo enostavno za uporabo tako za učitelje kot za učence, in določiti načine pridobivanja povratnih informacij od učencev,« pravi.

Pred zaprtjem šol jim je uspelo učitelje seznaniti z uporabo učnega okolja, dogovorili so se o načinih pridobivanja povratnih informacij od učencev in o načinih izvajanja izobraževanja na daljavo. Tako so lahko z veliko delovne vneme vseh zaposlenih izobraževanje nadaljevali takoj po zaprtju šol in po prvem tednu opravili tudi spletno anketo med starši, s katero so želeli pridobiti povratne informacije o poteku izobraževanja, o obremenjenosti staršev, ustreznosti gradiv ... ter rezultate uporabiti za izboljšanje svojega dela v naslednjih tednih.

POHVALA UČITELJEV

»Menim, da je zelo pomembno, da učitelji k novemu načinu dela pristopajo pozitivno in motivirano ter da vsakodnevno iščejo nove oblike sodelovanja z učenci. Izjemne napore vlagajo v ohranjanje stikov z učenci, motiviranje učencev za delo, pripravo drugačnih oblik dela in gradiv ter dajanje kakovostne povratne informacije učencem. Pri izvajanju izobraževanja na daljavo so uspešni in kot ravnateljica sem vesela, da so moji sodelavci,« ne pozabi pohvaliti sodelavcev škocjanska ravnateljica.

Tudi ravnateljica OŠ Bršljin Darja Brezovar je z delom prav vseh, ki sodelujejo v tej nenavadni situaciji, zelo zadovoljna. »Obrestuje se vse dozdajšnje delo, tako organizacijsko kot vsebinsko. Res smo se in se še bomo naučili marsikaj novega – prav vsi učitelji, vodstvo, tehnično osebje, učenci, starši,« meni in doda, da je bil prvi teden zahteven zaradi prilagajanja, na trenutke je bilo čutiti vznemirjenost, veliko je bilo iskanja poti. »Vsak naslednji teden začnemo z mislijo, da zdaj bo pa šlo tako, kot smo si začrtali. Sicer gre, a vsak dan in vsak teden prinaša nove situacije, nič ni utečenega. Prisiljeni smo v situacijo, ki nas uči strpnosti, vztrajnosti, razmislekov o racionalnih dejanjih, izrekanja čustev. Srčno upam, da nam bo nekaj tega ostalo tudi v času po koronavirusu,« si želi Darja Brezovar.

NEKATERI UČENCI SO JO PRESENETILI

L.Markelj
Andreja Burger Muhic

Da je bil prvi teden zelo stresen, odkrito pove učiteljica razrednega pouka na OŠ Drska mag. Andreja Burger Muhič, ki v tem šolskem letu poučuje četrtošolce. »V četrtek smo izvedeli, da učenci ostajajo doma, v ponedeljek pa smo morali začeti čisto drugačno izobraževanje. Mnogi učenci so bili računalniško nepismeni, v šoli jih nismo naučili uporabljati vseh orodij, ampak prej to niti ni bilo potrebno. A s skupnimi močmi in voljo nam je uspelo,« pripoveduje učiteljica z 22-letnimi delovnimi izkušnjami. Večina njenih šolarjev se je dobro navadila na tako delo in lepo sodeluje, dela naloge in se odziva. »Nekateri so se še posebej izkazali in v njih odkrivam tisto, česar v razredu morda nisem videla,« pravi.

Burger Muhičeva se trudi tudi za dobro sodelovanje s starši. Eno razredno uro je namenila prav njim in jim napisala pisemce, v katerem se jim je zahvalila za pomoč, da so uspeli pomagati družinam, ki so bile brez računalnika ali dostopa do medmrežja.

Učiteljica redno spremlja delo svojih učencev tako, da izdelke oddajajo v spletno učilnico, seveda sproti bere elektronsko pošto in stik z njimi ohranja tudi tako, da jih pokliče in povpraša, kako so, kaj delajo … Z mnogimi se sliši po videoklicih. Čeprav pouk dobro teče, pa Burger Muhičeva pogreša pristen in živ stik z njimi ter želi, da se kmalu vidijo.

GIMNAZIJKA ZADOVOLJNA

Pouk na daljavo kot pozitivno izkušnjo ocenjuje dijakinja 1. letnika Splošne gimnazije Novo mesto A. M. iz Novega mesta. »Na šoli smo imeli e-pošto ter e-učilnice ustvarjene že pred uvedbo karantene, tako da vzpostavitev stika ni predstavljala težav. Te smo se dijaki sicer morali naučiti uporabljati, saj jih pred tem nismo pogosto potrebovali. Ampak v nekaj tednih sem se vsaj sama že čisto navadila na takšen način pouka, osebno mi celo bolj ustreza, da snov jemljem sama. Tako sem lahko tudi bolj zbrana,« pove sogovornica, ki pravi, da stike s sošolci vzdržuje po sodobnih aplikacijah.

Z učitelji se redno videva po aplikaciji Zoom in vedno so še na voljo za dodatno razlago. V glavnem se vsi trudijo, so prijazni in ustrežljivi. »Mislim, da pouk na daljavo poteka dobro in ne bomo zato dijaki prav nič prikrajšani za znanje. Sicer pa je pri vsem skupaj še kako dobrodošlo tudi to, da se lahko vsak dan naspim, saj ni treba tako zgodaj vstajati kot sicer, ko sem morala biti skoraj vsak šolski dan ob 7. uri že v šoli,« simpatično pove gimnazijka.

IZKUŠNJA MAME SIMONE

V šolanje od doma oziroma na daljavo pa so še kako vpeti tudi mnogi starši, zlasti tisti, katerih otroci obiskujejo nižje razrede osnovne šole in ki potrebujejo več pomoči, kontrole, spodbud.

Simona Pate Popelar iz Zagorice pri Mirni je ena izmed njih. Je mama osemletnega Lenarta, ki obiskuje 3. razred, ter sedemletnega Gašperja, ki je prvošolček – oba na OŠ Trebnje. Njihov šolski dan je pester. Mamica, ki lahko k sreči v času epidemije dela od doma – v primerjavi z možem, ki lahko le izkoristi dopust – je pri pomoči učenju otrok nepogrešljiva. Začnejo že zgodaj, ob 6.30, ko se njena šolarja po zajtrku usedeta za jedilno mizo, in pouk se začne.

Na spletni strani šole imajo za vsak razred in predmet posebej razdelano snov z jasnimi navodili. Računalnikov v hiši jim k sreči ne primanjkuje. »Bolj nam primanjkuje še en 'učitelj', ker se obravnava snov za 1. in 3. razred. Pri tej starosti otroka ne moreš samo posesti za računalnik in pričakovati, da se bo sam znašel. Potrebuje navodila, vodenje, spodbujanje, pomoč – kot v šoli,« pravi mamica Simona. Otroka morata tako drug drugega čakati v vrsti za računalnik in navodila, da jima jih razloži.

OTROKA POGREŠATA DRUŽENJE S PRIJATELJI

»Ne predstavljam si, kako bi bilo, če bi bilo otrok več. Težava nastane, ko imava oba z možem službene obveznosti, takrat se hitro kalijo strpnost, red, disciplina, razumevanje, da vse naredimo sproti in s čim manj stresa in upora. Bojim se, ker gre le za obravnavanje tekoče snovi, za učenje že skoraj zmanjka časa. Sicer bi lahko cele dneve sedeli za knjigami, na opravila v hiši in okoli nje pa bi pozabili,« odkrito pove Simona. Lenart je imel na primer v četrtem tednu samoizolacije štiri preverjanja znanja v obliki spletne ankete, v tretjem tednu pa enega,« pripoveduje sogovornica.

Z internetno povezavo niso imeli težav, le na začetku določene povezave na vsebino za delo niso delovale, ker so bile prezasedene. Sinova ohranjata stik z razredničarkama in jima pošiljata fotografije izdelkov, njune posnetke deklamacij, petja in fotografije, ko pomagata staršem pri hišnih opravilih. »Mi smo se res znašli. Odprli smo youtubov kanal, kamor nalagamo posnetke in jih pošiljamo učiteljicam, pa tudi po e-pošti,« pravi Simona. Čeprav šolanje na daljavo dobro poteka, pa opaža, da si njena sinova bolj kot šole želita druženja s prijatelji, tako v šoli kot s sosedi. To pogrešata. Kar jezita se že na ta koronavirus in se bojita, da bo šola trajala še čez poletje in da na morje zato ne bodo šli ... Simona Pate Popelar odkrito pove, da si želi čimprejšnjo vrnitev v ustaljene tirnice, da ne bo hkrati učiteljica, gospodinja in še zaposlena. »Ni tako enostavno, kot se sliši: ostanite doma, družite se s svojo družino, pogovarjajte se, uživajte, ostanite (psihično) zdravi. K sreči živimo na vasi, doma smo med travniki, poleg gozda in fanta imata več kot dovolj prostora za športno dejavnost,« pristavi.

Učiteljicam se zahvaljuje za njihov trud pri učenju otrok na daljavo, pri čemer pa jim predlaga, da še več uporabljajo tehniko videovsebin, posnamejo razlago učne snovi, jo naložijo na splet, delijo povezavo z otroki. »Tako bodo učenci lažje sledili razlagi in morda bolj upoštevali navodila učiteljic kot pa nas staršev. Oblikovala bi se tako imenovana spletna učilnica – skupina. V teh časih, pri tej tehniki razmislite,« svetuje.

DAN DRUŽINE IZ LJUBLJANE

Otroške in posledično tudi svoje šolske obveznosti pa je opisal tudi Miha iz Ljubljane, oče dveh sinov, starih šest in deset let. Z ženi imata sicer to srečo, da lahko oba delata od doma in sta tako ves čas na voljo otrokoma: »Da lahko starejši normalno opravi šolske obveznosti, smo aktivirali star namizni računalnik iz kleti. Na srečo 10-letnik že sam prek interneta preveri, kakšne so njegove naloge, medtem ko je s prvošolcem občutno več dela. To pomeni tudi veliko dodatnih vprašanj in posledično zelo pogosto vstopanje v najine 'domače' pisarne. Z ženo sicer postajava prava certificirana učitelja, saj se je v primeru starejšega učiteljica gospodinjstva spomnila inovativne rešitve, da naj starši sami damo oceno za izdelek, ki ga je moral petošolec izdelati pri tem predmetu. Oba otroka sta nadpovprečno zgovorna, kar se kaže tudi pri kosilu, ki je verjetno eden izmed najbolj stresnih dogodkov v dnevu.  Ker bi rada vsaj z enim staršem delila neskončno število misli, idej in ugotovitev, ki so se jima v glavi porajali od zajtrka, iz njunih ust švigajo besede kot za stavo, medtem ko so najine glave polne misli delovnih in domačih nalog, ki jih morava še opraviti do konca dneva.« Kljub natrpanemu urniku družina uspe najti tudi čas za sprehod in prepotrebno sprostitev po napornem delu.