Pot mladega športnika je polna negotovosti in preizkušenj. Pogosto je tudi kruta in neizprosna, saj v svetu poklicnega športa na koncu zares uspejo le redki. A tudi če gre vse po načrtih, se po razmeroma kratki karieri marsikateri poklicni športnik na koncu vpraša: kaj pa zdaj? Zato je zelo pomembno, da mlad človek pridobi primerno izobrazbo, na katero se bo lahko zanesel ne glede na razplet športnih ambicij. V zgoščenem urniku treningov in tekem je izpolnjevanje šolskih obveznosti izredno zahtevna naloga, a šport po drugi strani odpira mnoga vrata, tudi tista, ki vodijo k študiju v tujini. Na tako pot se je pred dobrimi petimi leti podal tudi Novomeščan Žiga Zatežič.

Zaradi športne štipendije brezplačno šolanje in bivanje

Ker je bil poleti leta 2015 za vpis na katero od ameriških univerz že prepozen, se je odločil za tako imenovan prep school, enoletni program, ki je namenjen pripravi mladih športnikov na fakultetni študij. Štipendijo, ki mu je krila stroške šolanja in bivanja, je dobil na eni od takih šol v zvezni državi Ohio. »Za prep school se športniki odločajo iz različnih razlogov. Nekateri potrebujejo dodatne priprave za vpis na fakulteto, drugi se vpišejo zato, ker jim ni uspelo priti na želen kolidž in si želijo dodatnega dokazovanja v svojem športu. Ko sem bil v Ohiu, se je zame zanimalo kar nekaj univerz z zelo dobrimi košarkarskimi ekipami, a sem se marca, ravno ko šole izbirajo igralce, spet poškodoval,« pripoveduje Žiga.

žiga-zatežič
Osebni arhiv
S svojo univerzitetno ekipo se je dvakrat zapored uvrstil na zaključni turnir druge divizije košarkarske lige NCAA.

Moral je na operacijo v Slovenijo, zanimanje velikih šol pa je v tem času splahnelo, zato se je na koncu dogovoril s Southeastern Oklahoma State University, ki s svojo košarkarsko ekipo Savage Storms nastopa v drugi diviziji ameriške študentske lige NCAA.V mestu Durant, ki je po številu prebivalcev nekaj manjše od Novega mesta, od Dallasa, kjer igra Luka Dončić, pa je oddaljeno le kakih 150 kilometrov, se je Žiga vpisal na študij ekonomije. Na univerzi z nekaj več kot 5000 študenti je imel športno štipendijo, ki mu je omogočila brezplačno šolanje in bivanje, kar zadeva košarko, pa je prvo leto študija potekalo predvsem v znamenju rehabilitacije. V drugem letniku je končno zaigral za svoje moštvo, a se je po dveh tekmah znova poškodoval. Tokrat jo je skupil hrbet. Sledila je nova operacija v Sloveniji in ponovna rehabilitacija. Prvo pravo sezono ameriške študentske košarke je tako okusil šele v šolskem letu 2018–2019, ko so se Savage Stormsi prvič po dolgih letih suše uvrstili na zaključni turnir druge divizije NCAA. Ta uspeh so ponovili tudi v letošnji sezoni, v katero pa je marca usodno posegla epidemija koronavirusa. »Peljali smo se na zaključni turnir, ko smo na pol poti dobili obvestilo, da je turnir odpovedan,« pripoveduje Žiga. To je bilo 13. marca, na dan, ko smo v Sloveniji razglasili epidemijo. Za ameriške študente so se tisti vikend ravno začele enotedenske spomladanske počitnice, ki so jih zaradi virusa najprej raztegnili na dva tedna, nazadnje pa so se razmere razpletle podobno kot pri nas – šole so zaprle svoja vrata in začele izvajati pouk na daljavo.

žiga-zatežič
Osebni arhiv
Žiga je za člansko ekipo Krke zaigral že kot mladinec, potem pa se je odločil za študij v Ameriki.

Zaradi epidemije koronavirusa nazaj v slovenijo

Kampus v Durantu so zaprli, in Žiga se je podobno kot mnogi drugi študenti znašel pred dilemo, kako naprej. Ker je živel v najetem stanovanju, bi sicer lahko ostal v ZDA, a se je zaradi negotovih razmer raje odločil za vrnitev v domovino. »Videl sem, da se stvari zapletajo. Če bi še malo čakal, se zdaj najbrž ne bi mogel več vrniti,« pripoveduje. Proti domu se je odpravil še zadnji čas, in še to je šlo bolj po ovinkih – z letom prek Dallasa, Chicaga, Carigrada in Zagreba. »Na letališču v Carigradu sem imel veliko srečo. Od več kot sto letov so bili odpovedani vsi razen treh, in eden od teh je bil namenjen v Zagreb,« se nasmehne. Kako resne so razmere v Evropi, je spoznal šele ob pristanku v Zagrebu, ki ga je ravno tisti dan stresel silovit potres. »Letališče je bilo skoraj prazno, ljudje, ki so vendarle bili tam, pa so nosili maske. Tudi meni so jo dali.« Bil je že blizu doma, a zapletov še kar ni bilo konec. Domači ponj na letališče zaradi strogega režima na meji niso mogli, taksist pa ga je lahko odpeljal le do mejnega prehoda. Mejo na Obrežju je tako moral prečkati peš. Tam so ga končno pobrali starši in ga odpeljali v Novo mesto. »Ko sem odšel iz Oklahome, je bilo tam še vse bolj ali manj normalno. Opozoril, ki so prihajala z drugih koncev sveta, nihče ni jemal preveč resno. Ljudje so v trgovinah pokupili vse zaloge mesa, vode, toaletnega papirja in nekaterih drugih potrebščin, a življenje je še vedno potekalo kot običajno. Večina Američanov živi v prepričanju, da je Amerika najboljša država na svetu in da se tam kaj takega ne more pripetiti. No, zdaj so po številu okuženih prva država na svetu, pa še vedno nimajo tako strogih ukrepov, kot so pri nas,« se čudi Žiga.

»Američani denar zapravljajo za nepomembne stvari«

Tudi sicer imajo Američani precej samosvoj pogled na svet, opaža Žiga. »Denar se tam hitreje zasluži, a tudi hitreje zapravi. Kdor hoče delati, bo hitro zaslužil, se pa veliko denarja zapravi za nepomembne stvari. Ko denimo pride na trg nov model telefona ali tenisk, jih morajo vsi takoj kupiti. Tudi tisti, ki nimajo veliko denarja, živijo na tak način. Stanovanje je lahko povsem razsuto in plesnivo, pa bo v njem še vedno televizor z meter in pol dolgo diagonalo. Res pa je, da tudi revni ljudje za naše razmere še vedno kar veliko zaslužijo, vsaj 2000 dolarjev na mesec. So pa cene v trgovinah kakih 30 odstotkov višje kot pri nas, da o cenah storitev niti ne govorim. Mnogi ljudje pri nas mislijo, da se v Ameriki cedita med in mleko, pa ni povsem tako.«