Aktiven 50 let

Tone Hočevar, novinar do zadnjega diha: "Tudi Slovenci so bežali po svetu"

Alenka Sivka / Revij Zarja Jana
5. 4. 2020, 15.01
Deli članek:

Tone Hočevar je bil polnih 50 let bil aktiven novinar. Dopisnik iz Mehike, Nikaragve, Gvatemale, s Kube, nato iz Rima in Vatikana. Dostikrat v nevarnih, zoprnih položajih.

Mateja J. Potočnik
Hočevarjeva družina je znana po tem, da ne gre nikamor brez štirinožnih prijateljev, z njimi so bili na vseh službovanjih v tujini.
 Fidel nanj ni naredil vtisa
Izvedeti želim, kaj meni o slavnem vrhovnem poveljniku, kubanskem predsedniku Fidelu Castru, saj se je pogovarjal z njim, a pravi, da nanj ni naredil posebej veličastnega vtisa: »Razen zgodbic za turiste in tiste tuje opazovalce, ki so videli samo tisto, kar so sami hoteli, so na Kubi ljudje živeli izjemno revno, Castra pa so se predvsem bali. Slovenci smo takrat živeli dosti bolje kot Kubanci, neprimerljivo bolje. Vsi Kubanci so sicer imeli jesti, tudi šole so imeli in zdravstvo, to je res. Castro pa vendar ni dovolil, da bi delali, proizvajali in zaslužili, zato so sčasoma strašno zaostali. Bal se je, da če bodo kmetje imeli zemljo, bodo hoteli še oblast. Vse je imel pod nadzorom. Američani so mu s svojimi neumnimi gospodarskimi blokadami in političnimi pritiski nenehno pomagali, da se je ohranjal na oblasti.«

V trenirki je v TV Dnevniku napovedal, da so nas napadla letala JLA. Delal je intervjuje s predsedniki, tudi z bolivijskim diktatorjem Hugom Banzerjem, panamskim diktatorjem Omarjem Torrijosom Herrero, pa z večnim italijanskim premierjem in ministrom Giuliem Andreottijem in še marsikom. Bil je med gverilci v Nikaragvi in Salvadorju, v Gvatemali so ga z »dobrimi nameni« tudi ugrabili ... O svoji pestri, zanimivi novinarski poti je napisal knjigo Skušnjave: novinarjeva zgodba. Bere se kot napet avanturističen roman. A s čisto resničnimi osebami iz visoke politike.

Ne smeš se odklopiti

Z ženo Bojano nas sprejmeta v hiši, v kateri živita s sinom Miho, snaho Majo in dvema vnukinjama, ki jima predajata svoje izkušnje, znanje, vzgajata pa ju tudi za delo s psi, ki so bili in so zvesti spremljevalci družine Hočevar že od nekdaj. Z njimi so potovali tudi na vsa Tonetova dopisniška mesta, tako kot žena in otroka. Vedno so bili skupaj, zato so še danes zelo povezani. Tone je šel v pokoj že pred desetimi leti, a je delal še naprej. »Ne smeš se kar odklopiti,« meni. »Nekateri sicer komaj čakajo na penzijo, jaz pa sem še nekaj let ostal dopisnik v Rimu, potem pa sem do lani redno delal v Ljubljani. Ko sem nehal redno pisati skoraj vsak dan, sem imel šele čas napisati knjigo, še zdaj se ukvarjam z njeno promocijo. Doživela je že drugo izdajo, po dobrih dveh mesecih.« Koliko časa je potreboval, da jo je napisal? Pove, da piše hitro, v enem letu. Na radiu Trst, v slovenski redakciji italijanskega RAI, je imel polurne oddaje o svoji novinarski zgodbi, prepričevali so ga, naj napiše knjigo. Kolega Evald Flisar in urednica Sodobnosti Jana Bauer sta ga nazadnje prepričala. Pa je sedel in jo napisal.

Doživel sem milijon stvari

Kako je lahko njegova odločitev, da bo novinar, zdržala 50 let, vprašam. »Ker sem se pametno odločil,« je nedvoumen. »In bi se še enkrat odločil tako. Ničesar ne bi spreminjal,« pribije. Da bo novinar, se je odločil leta 1969 v Parizu – razmišljal je, ali bi bil pisatelj, kot je bil denimo Balzac, ali novinar. In odločitev je padla. Že veliko let prej je napisal prve vrstice v Planinski vestnik, iz Pariza je občasno kaj napisal za Mladino. Na pisalni stroj, seveda. In članke pošiljal po pošti. Kasneje, v 70., je postal dopisnik, 28 let je prebil daleč od doma. Ducat let kot dopisnik Tanjuga, RTV Slovenija in nato 16 let dopisnik Dela.

Kar dober mož

Tonetovo ženo Bojano vprašam, kakšen mož je. »Če ne bi bil v redu, ne bi bila skupaj več kot 50 let. Je kar dober mož,« se zasmeje. Ves čas je bila s Tonetom, tudi otroka, danes oba novinarja, Miha in Barbara, sta hodila v šolo tam, kjer je bil oče pač dopisnik. »To je bilo res zanimivo obdobje,« povzame Bojana. »Otroka sta se naučila jezikov avtomatsko, kar vsrkavala sta jih. Znata tri, štiri jezike. Miha je pri treh, štirih letih govoril slovensko, srbohrvaško, špansko in angleško, malo starejša Barbara tudi. Oba sta v slovenščini pišoča novinarja. Ko smo se vrnili, nista imela nobenih težav z jezikom. Pa smo bili dolgo od doma. Še danes imata prijatelje iz tujine, zlasti s Kube.« Vprašam jo, katera država se ji je zdela najbolj zanimiva, eksotična. Tone me takoj popravi: »Mi nismo nikjer živeli nobene eksotike,« Bojana pa odgovori: »Mehika je bila prva, morda je bila zato najbolj zanimiva, pa res se je veliko dogajalo. Nama se je samo v mehiškem obdobju zgodilo toliko stvari, kolikor se jih drugim v vsem življenju. Kuba je bila zanimiva, ker je bila pač Kuba, pa zato, ker so nas zasledovali, izganjali, nam prisluškovali. Rim pa je tudi posebna zgodba, tam smo bili kar 16 let.«

Nevarna leta

V Srednji Ameriki so se v času Tonetovega dopisniškega dela dogajale vojne, takšne, kakršne danes divjajo na Bližnjem vzhodu. Vojna v Nikaragvi, Salvadorju, Gvatemali ... Družina je bila v Mehiki, on pa je hodil po nevarnih terenih. »Ko sva šla v Mehiko, je bil on star 29 let, jaz pa 26. Sva bila kar 'mladiča', neizkušena,« se spominja Bojana. »In v tistih letih nisi mogel kar tako potovati. V Mehiko je prišla tudi moja mama, da nama je pomagala pri otrocih. Tone je kot agencijski novinar delal sedem dni na teden.« Bojana mu je pomagala tudi pri snovanju oziroma pregledovanju zadnje knjige. Na kakšen pomemben dogodek ga je spomnila, za kakšno stvar mu je svetovala, naj jo vrže ven. »Malo 'cenzure' je bilo, ker kaj zagotovo ni sodilo noter,« je odločna.

Zarja jana
Tone Hočevar, novinar do zadnjega diha-

Tudi kužki potujejo. In odpirajo vrata

Hočevarjeva družina je znana po tem, da ne gre nikamor brez štirinožnih prijateljev, z njimi so bili na vseh službovanjih v tujini. Eden od njih je trikrat preletel ocean. V zadnjem letu sta izgubila kar tri psičke iz zavetišč, zaradi starosti, ena je dočakala celo devetnajst let, drugi dve malo manj. Zdaj imajo pri hiši samo še dve psički. Tone je pred leti ustanovil revijo Moj pes, za katero piše še zdaj. »Od majhnega smo pri meni doma imeli pse, kot otrok sem imel čisto svojega nemškega ovčarja,« se spominja. Kadar se zdaj odpravita na kakšno pot, skrb za pse prevzame sin Miha, s katerim živijo v isti hiši. Bojana in Tone imata štiri vnukinje, od vsakogar od otrok po dve. »Na srečo sta imela otroke tako pozno, da zdaj punčke odraščajo skupaj z nama,« je zadovoljen Tone. (Vnukinji vešče pokažeta naši fotografinji Mateji, kako mora vzgojiti svojega jazbečarja.) Njuni psi so šolani tudi za terapevtske pse in občasno hodita z njimi v vrtec z najmlajšo vnukinjo. Otroke, tudi vse iz vrtca, večkrat peljeta na Rašico. Tone in Bojana sta s sodelavci pri reviji Moj pes uvedla tudi šolanje za pse – pomočnike invalidov, k nam sta v osemdesetih pripeljala tekmovalno disciplino agility. »Pse sva imela vedno, vedno sva jih tudi šolala, eden je opravil celo tečaj za lavinskega psa, sodelovala sva pri vodenju razstav ... Psi so res najina velika ljubezen. Brez njih tudi ne bi izvedel ogromno pomembnih stvari, ne na Kubi ne v Mehiki, kaj šele v Rimu – psi so mi odpirali vrata in srca mnogih pomembnih ljudi. Nismo jih imeli zaradi tega, a to se nam je dogajalo,« pojasni Tone.

Gabriel García Márquez
Márquez je bil v Mehiki kolega novinar, dobro sta se poznala. Bil je dober novinar in izjemen pisatelj, a Tone nima lepega zadnjega spomina nanj, saj je hotel njunega skupnega prijatelja Daniela Waksmana prinesti naokoli. Za nekaj uvodnih besed v Danielovi knjigi je zahteval visok honorar, potem pa še polovico dobička od prodaje knjige. »Ko so zadevo že urejali odvetniki, je Daniel prav na hitro umrl, tako da ne vem, kako se je vse skupaj razpletlo.«

O krizi vrednot

»Ne pada samo raven novinarstva, kakor včasih mislimo novinarji, ampak vsega okrog nas,« razmišlja Tone. »Učiteljstvu ne dajemo več prave veljave, odnos do izobraževanja postaja vprašljiv, cerkve se praznijo, časopisi se tanjšajo in praznijo, vse je v krizi, ne samo novinarstvo. Če ljudje nehajo brati, je to skrb vzbujajoče. Vse postaja vedno bolj površno. Vsi mislijo, da je dovolj, če malo 'guglaš'. Pa ni! Treba je poglobljeno brati, sicer ni nič. Sam sicer spremljam Facebook, Twitter me ne zanima, nočem se vtikati v te 'politične debate'.« Pridruži se Bojana: »Ampak Facebook je že za starce, otroci so na TikToku.« Tone pa nadaljuje: »Saj veste, kako je to. Če znaš delati, delaš. Če ne znaš, greš o tem, kar ti ni uspelo, predavati. Če pa ti še to ne uspe, greš v politiko. (smeh) Tudi raven politike po vsem svetu strahotno pada. Pametni ljudje so odšli, stranke nimajo več intelektualnega ozadja.«

O migrantih

»V Hondurasu, kamor so se zatekli preganjanci iz Salvadorja, sem nekajkrat prespal v begunskih taboriščih, tako da vem, kako ti reveži živijo. V Kostariki so bili begunci iz Nikaragve, vsepovsod sem jih spremljal. Zato gledam na to malo drugače. Marsikdo po svetu dobro služi na račun migrantov, vedno je bilo tako, na vseh celinah. Ravno danes (na dan intervjuja, op.a.) so pri nas aretirali policiste, ki so služili na račun migrantov. Nihče ne beži iz domovine, če je tam lepo, varno, če ni nasilja. Ekonomske migracije so sicer bolj zapletene, a ves svet je nastajal z migracijami, nenehno. Preganjanim je treba pomagati. Saj smo tudi Slovenci odhajali s trebuhom za kruhom ali pa bežali po svetu.«

Enkrat novinar, vedno novinar

Biti novinar je način življenja, in Tone je zagotovo novinar z velikim N. Delal je v časih, ko so še obstajali dopisniki, ki so vrsto let živeli v neki tuji deželi in jo spoznali skoraj do obisti. Tone je novinar še danes, čeprav se je upokojil, vsak dan prebere ogromno časopisov in spremlja dogajanje po vsem svetu, še vedno je poučen, kritičen, razmišljujoč. Novinar bo do zadnjega diha.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.

Zarja Jana
Zarja Jana