Odraščala je z mamo in babico – oče, ki ga je mama ljubila, je še pred njenim rojstvom odšel. Vedno se je spraševala, zakaj nikoli ne vpraša zanjo ali je pokliče. Neusahljiva želja, da ga nekoč vendarle sreča, ni nikoli zamrla, z leti se je samo še okrepila. Toliko bolj, ko ga je leta 2012 našla na družbenem omrežju. Odtlej mu je redno pisala sporočila, a brez uspeha. V njej se je začelo kopičiti toliko čustev, vprašanj, jeze in gneva, da se je odločila svoje iskanje zliti na papir. To je bila njena terapija, zdaj pa bo njena zgodba gotovo v pomoč mnogim s podobnimi izkušnjami.

»Čeprav sem odraščala brez očeta, mi v resnici ni ničesar manjkalo. Življenje brez njega je bila edina resničnost, ki sem jo poznala, sploh pa sem imela veliko sošolcev in sošolk iz enostarševskih družin, zato se s tem, da oče pač ne živi z nama z mamo, nisem preveč obremenjevala,« začenja svojo zgodbo. Je pa seveda tu in tam mamo povprašala o njem. Mama ji je povedala, kdo je in da ga bo lahko poiskala, ko si bo želela, a največkrat se je tej temi raje izognila. »Ko sem pisala knjigo, sem izvedela, da je tudi prijateljem rekla, naj me o očetu raje ne sprašujejo. Podatke o njem je skrivala na tisoč in en način.« Materin molk, pisma iz preteklosti, ki jih je našla, zlasti pa nenehno izmikanje so še podkrepili njeno željo po očetu, in pred sedmimi leti ga je končno našla s pomočjo družbenih omrežij. Odkrila je, da je profesor na eni od fakultet v Banja Luki. Polna pričakovanja, a vseeno malce v strahu, mu je poslala kratko sporočilo na družabno omrežje, malo kasneje pa še pismo na fakulteto, v katerem se mu je podrobneje predstavila. Potrpežljivo je čakala na kakršenkoli odziv, a ga žal ni bilo. Čeprav je bilo čakanje težko, si je razložila, da gotovo potrebuje čas za razmislek, ali pa je že kakšen drug vzrok, zaradi katerega ji še ni uspel odpisati. Vmes je o tem povedala mami, ta pa jo je povsem šokirala z izjavo, da oče zanjo po vsej verjetnosti sploh ne ve, ker mu tega ni nikoli neposredno povedala. Začel se ji je sesuvati svet. »Zakaj je bila tiho, zakaj ni bila iskrena? Toliko zakajev, pa nobenega pametnega odgovora, le kup izgovorov. 'Bil je dosti mlajši; mislila sem, da ne bo sposoben prevzeti odgovornosti; mama me je odvrnila od tega …,' se je branila mama. Takoj za tem pa mi je dejala, da sem v njegovih krogih gotovo povzročila prvovrstno šlamastiko, ne da bi pomislila, kako bo to vplivalo nanj in njegovo družino.«

Videl jo je dvakrat

Potem je izvedela, da jo je oče kljub vsemu videl dvakrat. Najprej leta 1976, ko je bila stara komaj en mesec in je obiskal mamo, ona pa mu kljub zelo direktnemu vprašanju, čigav je otrok, ni jasno in glasno povedala, da njegov. Naslednjič ju je obiskal, ko se je vračal s specializacije v Ameriki in je bilo Vanji približno pet let. Sicer je pri njiju prespal, a je Vanjini mami povedal, da se je poročil, in ji pokazal prstan. »Mama mi je med drugim priznala, da mi ni nameravala ničesar povedati, če ne bi sama začela brskati po preteklosti. To, da ni vedel zame, je bil torej razlog, da ni nikoli dvignil telefona, mi voščil za rojstni dan, me povabil s seboj na počitnice, mi čestital za lepe ocene, mi ploskal na klavirskem recitalu, me bodril, se z mano jokal in veselil vsakega uspeha. Ker se je mama tako odločila! Ker mu ni dala priložnosti, da bi se izjasnil in ji povedal, kaj mu dejstvo, da sem njegova hči, pomeni, in kako se bo s tem soočil. Našla sem sicer mamina pisma, v katerih mu je pisala o meni – kako sem, kako odraščam … Vendar mu jih ni nikoli poslala. Težko sem predelala mamino zgodbo in težko si predstavljam, da bi se nama brez besed odrekel, če bi vedel. Morda res ne bi živeli skupaj, morda je bilo za njiju res prepozno, zagotovo pa ne za naju,« razmišlja v knjigi. Eno leto sta imeli potem z mamo kar buren odnos. »Ves vihar čustev, ki sem ga doživljala ob očetovi neodzivnosti, je bil torej posledica maminih dejanj, imela sem občutek, da sem bila zaradi tega za marsikaj prikrajšana. Sčasoma sem uspela predelati čustva do mame in ji oprostiti. O vsem tem sem seveda pisala tudi v knjigi, mama jo je prebrala in mi dejala, da sem znala vse objektivno ubesediti in da se ji zdi v redu. Čeprav je bila na začetku precej presenečena, da se po šestih letih očetove neodzivnosti še vedno ukvarjam s tem.«

Obisk njegovega mesta

V naslednjih letih se mu je še javljala. Ne prepogosto, za rojstni dan in novo leto mu je pisala voščilnice. »Za menoj je bilo veliko neprespanih noči, premlevanja, kup vprašanj se mi je pojavljalo, na katera mi ni mogel nihče odgovoriti. Zato sem se lani odločila zadevi priti do dna. Če tega ne bi storila, bi se še naprej mrcvarila.« Odločila se je obiskati mesto, kjer oče živi, in ga povabiti na kavo. Želja jo je gnala toliko bolj, ker je opazila, da je kakšno leto poprej občasno na spletu obiskal njen profil na Linkedinu. Ker mož, ki jo je je ves ta čas podpiral in spodbujal k naslednjim korakom, ni mogel z njo, kot sta sprva načrtovala, se je odpravila sama. Imela je očetovo telefonsko številko, ki ji jo je dala mama (potem ko je priznala, da ga je pred šestimi leti klicala, a je prekinila, ko ga je slišala, Vanji pa dejala, da je bila napačna številka), zato ga je skušala poklicati, a se ni nihče javil. Poslala je sporočilo, da je v mestu ter kdaj in kje ga bo čakala. Ni se ji javil. Tik pred odhodom nazaj v Ljubljano je opazila moškega, ki je prišel na postajo in obotavljajoče se hodil gor in dol po pločniku ob postaji. Ko pa je zbrala pogum in se mu približala, ker se ji je zdelo, da ne more biti nihče drug kot njen oče, se je moški sunkovito obrnil in odhitel. »Skoraj prepričana sem, da je bil on,« pravi žalostno. Njegovih zavrnitev in neodzivnosti nikakor ni mogla razumeti. Vse to je sprožalo v njeni glavi nove navale vprašanj, a nanje ni mogla dobiti odgovora. Čez nekaj mesecev sta z možem še enkrat obiskala Banja Luko, tokrat je bila odločena, da se bo z njim srečala. Spet ni odgovarjal na njena sporočila, zato ga je na koncu sklenila poklicati na domači telefon. Oglasila se je njegova žena in ji dejala, da bo njenega moža lahko dobila po peti uri. Ko ga je končno dobila, pogovor še zdaleč ni potekal tako, kot si je predstavljala. Oče jo je v strahu, da nima poštenih namenov, odslovil, še preden mu je Vanja razložila, da ničesar ne potrebuje, da je preskrbljena in da je vse, kar potrebuje, le njegovo sprejemanje.

Knjiga

Po vrnitvi domov je sklenila, da ne bo odnehala. V naslednjih mesecih je skušala vzpostaviti še vez z bratom, in z njim se je celo uspela pogovarjati. »Upala sem, da mi bo pomagal, ampak mu očitno ni bilo do tega. Povedala sem mu, da bom zahtevala ugotavljanje očetovstva, če ne bo šlo drugače. On pa mi je rekel, da trošim energijo v popolnoma napačni smeri, in to je bilo zadnje, kar sem lani slišala od njega. Takrat sem mu odgovorila, da če sem za njegovo družino takšen problem, ga ne bom več iskala, in ga tudi nisem.« Vložila je tožbo za ugotavljanje očetovstva. »Ne želim nobenih odškodnin niti kakršnekoli finančne podpore. Želim si, da bi lahko kdaj spregovorila z očetom in mu segla v roke,« skomigne z rameni. Takrat je potem prišla do razpotja. »Ali se prepustim viharju neštetih vprašanj ali pa dam vsa ta čustva iz sebe in čez to potegnem črto.« Kadarkoli ji je bilo težko, se je vedno razbremenila, če je svoja občutja zapisala. Tako je poskusila tudi tokrat in besede so začele kar vreti iz nje, stavki so se nizali sami. »Ko je bilo to za mano, sem se počutila, kot da bi z mojih ramen odpadlo ogromno breme, tako sem predelala občutke, ki sem jih doživljala ob vsaki zavrnitvi.« Naredila je torej vse, kar je lahko, zaključek zgodbe pa prepustila višjim silam. »Prijatelji, ki so knjigo prebrali, pravijo, da sem neverjetno pogumna, da sem vse to zapisala. Nekaterim se je zdelo, da preveč razkrivam svoje občutke, meni je pa ravno to pomagalo. Upam, da bodo ob branju knjige tudi drugi spoznali, da se je vredno potruditi, čeprav se vedno ne izide tako, kot smo pričakovali. S knjigo sem pomirila svoje misli in potegnila črto,« sklene pogovor.

Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja.