Bizeljski griči so lepo in prijetno zavetje, zato je Radica Oblak zadovoljna s svojim življenjem na Borštu pri hčerki Anki. Ampak v glavi ima Vič ter svoja pokojna: moža in sina. »Vičanka sem, tam sem spočeta, rojena, krščena in poročena,« pravi živahna gospa, ki bo 9. septembra letos praznovala 105. rojstni dan.
Pri tem tudi pokaže na glavo, v kateri hrani spomine na 97 let, ki jih je preživela na ljubljanskem Viču. Do te visoke starosti je lahko živela v četrtem nadstropju brez dvigala, potem pa je nesrečno padla in se poškodovala. Kazalo je, da ne bo nikoli več hodila. »V bolnišnico je prišel na obisk dr. Kocjan in mami dejal: 'Ah, Radica, midva bova še plesala!' Res se je tako zgodilo na mamin 100. rojstni dan, čeprav doktor v življenju še ni plesal!« pove hčerka Anka.
JULIJA NA VINARIUMU
Anka živi na Bizeljskem že 16 let, v te kraje pa je prišla kot gospodinja očeta Franca Špeliča, v Suhi krajini rojenega in na Bizeljskem umrlega duhovnika. Njena mama Radica, sicer mati treh otrok (sin je žal že pokojen), babica petih vnukov, prababica enajstih pravnukov in praprababica dvema prapravnukoma, je v začetku julija pristala v medijih, ko je kot najstarejša obiskovalka doslej uživala v razgledu s stolpa Vinarium v Lendavi.
Ni kaj, Radica je radovedna in šegava gospa, ki se s posebnim leskom v očeh spominja svojega službovanja v manufakturi, kjer je uživala kot prodajalka. Dobro je govorila nemško in slovensko, a tudi marsikaj znala, saj so se v šoli učili računstva, knjigovodstva, blagoznanstva. Kot pravi, je učitelj prijel blago, učenka pa ga je morala prepoznati. »Lepe reči sem prodajala in to je bilo krasno, ampak ko sem se poročila in so prišli otroci, je mož želel, da ostanem doma. Rekel je, da bo delal nadure, če bo treba, samo da bi ga jaz doma čakala dobre volje, da bo imel ženo, otroci pa mamo. Skromno smo živeli, a nam ni nič manjkalo,« pripoveduje Radica. Prizna, da ji je bilo težko, saj si je želela v službo; celo iskat so jo prišli na dom, naj se vrne, a je mož ni pustil. »Vi bi pa šli?« jo pobaram. »Še danes bi šla prodajat lepe stvari!« vzklikne.
OBLEKA, NAKIT, NOHTI
Na mojo pohvalo glede urejenosti, lepih salonarjev s petko, urejenih in nalakiranih nohtov ter pričeske pojasni, da je bila vse življenje negovana: »To spada skupaj: lepa obleka, lep nakit in urejeni nohti!« Z možem Francijem sta bila poročena 45 let, dokler ji ga ni speljala druga, kot pravi Radica, in pri tem misli na Matildo. Meni, da je imela briljantnega moža, s katerim sta vedno držala skupaj, skupaj jokala, pila, molila.
V mladih letih je Radica veliko igrala pri lokalnem kulturnem društvu Svoboda in pred vojno pri cerkvenem. »Bila sem Manica iz Desetega brata, sirotica Jerica, igrala sem v Sleherniku, Treh Marijah … Igrala sem z dušo. Mož ni igral, me je pa rad gledal,« se spominja in doda, da je pela na koru in da so tudi doma veliko prepevali vse vrste pesmi.
Pri tako visoki starosti ima človek nedvomno pravico, da si kaj zaželi. Radica si želi zdravja za hčerko Anko in da bi bili še naprej prijateljici. »Meni se nikamor ne mudi, v nebesih me ne potrebujejo, saj je tam dosti lepših in mlajših od mene!« se zasmeje.
