Sodišče je v enem izmed primerov presodilo, da je kreditna pogodba nična, saj bi banka morala vedeti, da se je švicarski frank okrepil. Pustimo ob strani, kako naj bi banka vedela, kaj se bo z valutami dogajalo v prihodnosti. Bolj skrbi prepričanje, da gre za veliko zmago kreditojmalcev, ki lahko reši njihove težave.
Ničnost pogodbe namreč pomeni, da mora banka kreditojemalcu vrniti vse, kar je plačal, in kreditojemalec banki vrniti kredit v celoti. Če ni drugače dogovorjeno, v enkratnem znesku. Čeprav gre za kredite, ki so delno že poplačani, so to zneski v višini več deset tisoč evrov. Kako bodo ljudje, ki so se v sodne boje spustili zato, ker kreditov ne zmorejo odplačevati niti po obrokih, te zdaj odplačali čez noč? Bodo prodajali stanovanja? Prosili banko za nov kredit? Računati, da bodo po vseh neuspešnih dogovarjanjih v preteklosti banke zdaj pokazale milost in po izgubljeni tožbi zmagovalcem stopile naproti, je naivno.
Ob visokih stroških, ki spremljajo pravdanje na sodiščih, se tako ni nadejati plaza tožb proti bankam. Sodbo lahko torej razumemo kot pozitiven signal in močno pogajalsko orodje, in ne kot rešitev. V očeh kreditojemalcev namreč še vedno tli upanje po konverziji kreditov v evrske, pa četudi v zameno za kanček višje obrestne mere. Ob vsem tem čudi odločenost bank, da trmoglavo vztrajajo pri kreditih v frankih, ki jim povzročajo nepotrebne sodne stroške in slab PR.
