Divja in samosvoja, doma iz zdravniške družine, se je odločila za novinarstvo. Nase je že zgodaj opozorila kot plavalka, pa potem širšo javnost kot članica glasbene zasedbe Makeup2 in kot radijka, pri čemer je vztrajala sedem let, dokler je ni zasnubila skupina Laibach, ki ji je bila predana novih sedem let. In potem se je zgodilo, pa ne čez noč, da se je z odra preselila v klet in svojo ustvarjalno energijo prelila v unikatne usnjene izdelke. Nekoč ji je oče, ki že več kot 40 let srčno predano opravlja delo kirurga, rekel: »Želim ti, da bi našla tako delo, za katero boš vsako jutro z veseljem vstajala, tako kot sem ga našel jaz.« In ga je.
Brez niti in šivanke
Za odrske nastope je potrebovala oblačila, ki se jih ne da kupiti, pa so ji zamisli nekaj let uresničevale šivilje in oblikovalke, dokler ji nekega dne Katja Nolli, s katero je veliko sodelovala, ni rekla, naj se oblikovanja loti sama. In že sta šli skupaj kupit prvo orodje. Sprva je mislila, da si bo res naredila kakšen dodatek za na oder, a ko so kolegice opazile, kaj prihaja izpod njenih rok, so želele tudi kakšen kos zase. Vrsta je bila vse večja, dokler ni bila tako dolga, da se je Eva odločila posvetiti oblikovanju nakita po svoje. Vsak dan znova je komaj čakala, kdaj bo lahko ustvarjala torbice, zapestnice, pasove, ovratnice, verižice, prstane. Njen partner Jure (Jure Golobič, tudi glasbenik) jo je nekega dne vprašal, ali se sploh zaveda, da je res nadarjena. Presenečeno ga je pogledala, kakor da bi se šele tisti trenutek zavedala, da mogoče je pa res kaj resnice v tem, in se odločila posvetiti samo usnju. In tako se je z odra preselila v najeto klet nekje ob Ljubljanici. Pravi, da jo tam navdihuje ista muza, ki jo je spremljala, ko je pisala pesmi in stala na odru, zdaj pa ji pač ne da miru pri usnju. Ustvarja brez šivanke, niti in ravnila. »Največ mi pomeni, da ljudje že na oko ločijo moj izdelek od drugih.«
Usnjarka ali umetnica?
Prepoznavnost ji je všeč, si pa dolgo ni drznila sama sebi reči, da je modna oblikovalka. Šele od predlani, ko je konec leta na rokodelskem sejmu v Milanu izmed 3200 rokodelcev iz 141 držav dobila rokodelsko nagrado, je dobila zagotovilo, da je res vredno vztrajati. Ko je ob odprtju butika (EvilEve v Židovski ulici v Ljubljani) njena mama videla, kaj je Eva ustvarila s svojimi rokami, je tudi ona sprevidela, da gre zares. To ni več samo sanjarjenje, ki ga ni mogoče otipati, ampak konkretno delo, od katerega njena hči plačuje najemnine, položnice in hrano. Še pred tem pa se je razpletala še ena sedemletna zgodba.
Sedem let turneje z Laibachom
»Pa saj se norčujete iz mene,« je pomislila, ko jo je eden od članov zasedbe Laibach povabil na vajo. Že spet je bila prepričana, da je ne jemljejo resno. Ravno v času, ko se je že začela spraševati, ali je pri teh letih (Eva jih šteje 39) še smiselno vztrajati na odru, se ponujati za nastope in zaradi recesije peti za sendvič s kokakolo ali brez ... no, ravno takrat se je začela zgodba z Laibachom. Šla je na vajo in po njej kmalu začela vaditi bobne. Pri tem so ji veliko pomagali Martin Janežič, Janez Gabrič, Anže Žurbi, nekaj izkušenj pa je prinesla s sabo iz skupine The stroj, v kateri je bila ena od »distrojerk« tudi EvilEva. Da, že od osnovnošolskih let se je drži to ime, ki je ostalo njen zaščitni znak. No, in muzikanti skupine Laibach se, kot je hitro spoznala, z njo niso šalili, ampak so jo povabili na sedemletno turnejo. Od leta 2002 do 2009 je bila članica 14-članske zasedbe in končno je začutila, kaj pomeni biti glasbenik, ko ni treba prositi za nastop in košček kruha. Da je zdržala naporne turneje, ji je veliko pomagalo tudi to, da je športnica.
Trenerka plavanja, ki sanja o kozi
Eva ve, kaj je trening. Je diplomirana trenerka plavanja z že 30 let starim državnim rekordom, a se ne spomni več, v kateri disciplini, 200 m prsno ali 400 m mešano. Njene sanje nekoč so bile, da bi kot plavalka odšla na olimpijske igre. To ji sicer ni uspelo, je pa prepotovala velik del sveta, pri čemer ji je kondicija, ki si jo je leta in leta nabirala, še kako prav prišla. Samodisciplina ji ne hodi narobe tudi zdaj, ko se dan za dnem vrača v svoj kletni atelje. Tam nastajajo umetnine iz usnja živali, ki niso rejene in zaklane zato, da bi iz njih kar koli pridelovali, ampak iz usnja živali, ki v miru dočakajo svoj konec v kateri od bolj ali manj eksotičnih držav. Tako celo Evina glasbena kolegica in prijateljica Jadranka Juras, sicer znana varstvenica živali, podpira njeno pot in odločitev, da jemlje kože samo od revnih pastirjev. »Te koze so njim dajale mleko, da so preživeli sebe in družino, in ko koza oddela svoje poslanstvo, njene kože ne zavržejo, ampak jo prodajo, denimo meni.« Eva se izogiba usnjarnam s kožami živali, ki so umrle nenaravne smrti. Prepričana je, da se v usnju to čuti, in njeni izdelki nimajo vonja po kruti smrti. Zato so tudi kupci bolj ozaveščene vrste, pa taki, ki ne marajo plastike in hitro pokvarljivih stvari. Taki, ki nakupujejo z glavo in ki imajo raje 15 let en pas in eno nekoliko dražjo torbico kot nekaj cenenih, ki se valjajo po stanovanju. Tudi sama ima samo en svoj pas, strankam, ki bi jih želeli kupiti več, pa reče, naj naprej ponosijo tistega prvega, ki jim ga je naredila, potem naj se pa oglasijo po drugega. Kadar ni v kleti, kjer diši po usnju, je na vrtu. Na dveh vrtovih, ki jih obdeluje in tam sanja o kozi. Koza bo!
Ciklamna torbica za sestro iz Amerike
Kakšnih staršev hči je Eva, jo vprašam, da je tako ustvarjalna, polna zaupanja vase in v svet, ki ni le svetel, to že ve, ampak ga pa ona odene v barve, ki so ji všeč? Se obkroži s krogom ljudi, s katerimi si prijajo? Pove, da je oče kirurg, mama psihologinja, sestra pa kardiologinja, živi in dela v Oregonu (zanjo je prav ta dan izdelovala torbico za rojstni dan) No, in ona edina v družini ni šla v medicinske vode in se je počutila kot črna ovca, a ji je bilo to pravzaprav všeč. Očeta je od malega čutila kot nekoga, ki ji trdno stoji ob strani, pa česar koli se že loti. Človek, ki je na svojem področju dosegel skorajda vse, kar se doseči da, je vodilni gastrokirurg, specializiran predvsem za operacije bolezenske debelosti, ki se že vse življenje razdaja in v tem uživa, je znal v Evi podžgati iskro življenjskega smisla, kakršen se skriva v delu, ki ga imaš rad. Pa naj bo to kar koli, samo da izpolnjuje človeka in da je za to delo pripravljen žrtvovati marsikaj! Kadar je oče v Evi začutil, da to počne, jo je podprl. Ničesar ji ni vnaprej prepovedal in tudi sam ponosno nosi Evin etui za telefon in pas. Mama psihologinja je bila malo bolj v skrbeh za svojo punčko, ko je videla, da je ne bo mogoče utiriti v znane tire, a ji tudi ona zdaj zaupa.
Pa kdaj pogreša pozornost, ki jo je bila vajena, ko je stala na odru, jo vprašam. »Saj sem je bila deležna lepe doze! Zdaj te zunanje pozornosti ne potrebujem več toliko. Izpolnjuje me, da vsak dan kaj novega ustvarim, da komaj čakam jutro in se odpeljem v atelje, kjer moje roke kar same začnejo delati.« Pa še eno srečo ima, ugotoviva: njen partner Jure jo podpira, sicer ne bi šlo. In ja, ustvarja v tišini. Ne prižiga si radia. V njej vseskozi igra glasba, ki jo spremlja, ko roke plešejo svoj ples. Potem se sprehodiva do butika, v katerem se tudi sama šele zavem, koliko ur sedenja je bilo potrebnega, da se je rodilo toliko uporabnega nakita. Pa pride neka gospa vprašat, ali ima Eva naprodaj kakšno črno preprosto torbico. »Ne, preproste črne torbice pa nimam,« ji odgovori. »Tako boste dobili pa tam in tam.« »Lahko malo pokukam?« vpraša gospa in se zagleda v eno od kravat, ki spet ni preprosta in črna, kakršno bi ona. Tudi čisto preproste zapestnice nima in ničesar takega po standardih ukrojenega. Gospa se poslovi, midve pa nadaljujeva tipanje v tišini ustvarjene umetnosti.
