Novice Svet24

Ob hoji po snegu se mu je dereza zataknila za hlačnico, izgubil je ravnotežje. »Ustavil se je precej nižje. Šel sem do njega in preveril, če mu lahko pomagam in kakšno je njegovo stanje, nato pa odšel sporočit reševalcem na Okrešlju,« se spominja Jernej Gračner, gorski reševalec. Takrat še ni bilo mobilnih telefonov.

Osebni arhiv Jerneja Gračnerja

Veliko teorije in še več prakse

S plezanjem se je začel ukvarjati leta 1992, ko je bila v Celju postavljena 1. plezalna stena. Gorski reševalec je postal leta 1997, ko je imel pod pasom že nekaj izkušenj s plezanjem in alpinizmom. Da nekdo postane reševalec, mora najprej biti alpinist, razloži Gračner. Slednje terja približno tri leta šolanja z veliko prakse. Nato pa še enkrat toliko, da te povzdignejo v vrste gorskih reševalcev. »Seveda je potrebno osvojiti veliko teorije in še več prakse. Veliko prostega časa je potrebno žrtvovati in če tega nisi pripravljen storiti, ne gre,« pove.

Gračner je član Gorske reševalne postaje Celje, v prostem času se ukvarja s treniranjem športnega plezanja. Njihova postaja šteje okoli 39 aktivnih reševalcev, 7 jih je pripravnikov. Usposabljanja izvajajo večkrat na leto: vadijo letno tehniko, zimsko tehniko, reševanje z žičnic, helikoptersko reševanje, reševanje padalcev, prvo pomoč, … Čez poletje vse vikende dežurajo na Okrešlju. Vsak vikend sta tam dva reševalca. Na njihovi postaji so tri ženske, ena je inštruktorica.

Vsako leto je bolj obremenjujoče

Gračner ima za sabo okoli 100 reševalnih akcij; lani je posredoval več kot desetkrat. Nekaj statistike: lani so opravili 31 intervencij (dve skupaj z GRS Kamnik), predlani 30. »Vsako leto je bolj obremenjujoče,« pove. »Ne samo v visokogorju, veliko je tudi nesreč s padali, zdrsov na manj nevarnih planinskih poteh.« Akcij je torej vsako leto več, razlogi za to so različni: neprimerna oprema, ljudje ne preverijo vremenske napovedi, ne poznajo terena, so preslabo telesno pripravljeni. Tudi zimske razmere naredijo svoje. »Reševanje pozimi je napornejše, saj je običajno dostop težji, več je opreme, dnevi so krajši, temperature so nižje. Vse to ni ovira le za nas, še bolj za ponesrečenca, saj je nevarnost poslabšanja zdravstvenega stanja še večja kot poleti.« Oprema tehta med 10 in 20 kilogramov – odvisno od tega, za kakšno reševanje gre. Nosijo jo po več ur.

Osebni arhiv Jerneja Gračnerja

Uradno gorski reševalci pri delodajalcih ne uživajo posebnega statusa. Kot pove Gračner, gre bolj za dobro voljo in razumevanje z njihove strani. Vseeno je le za delno profesionalizacijo gorske reševalne službe. »Na Brniku imamo preko poletne sezone dežurstvo ene ekipe. Mogoče bi bila opcija, da bi bila ta ekipa vseskozi prisotna, torej preko celega leta. Za realizacijo bi seveda potrebovali več profesionalcev – vsaj za dve ekipi, upoštevaje dopuste in 40-urni delovnik – in kombinacijo oziroma pomoč nas, ki smo tudi usposobljeni. Kot na primer pri gasilcih. Ekipa bi v 'mrtvi sezoni' lahko pomagala tudi pri prometnih nesrečah in podobno.« Da je drugod bolje, ne more trditi: »Verjetno je marsikje bolje, a ponekod tudi slabše. Pri nas je še vedno za planince olajšanje to, da so reševanja brezplačna.«

Iskali so ga več dni

Če smo otvorili s prvo intervencijo, zaključimo s tisto, ki se ga je najbolj dotaknila. »Najbolj se me je dotaknila smrt mojega najboljšega prijatelja, ki ga je vzel kamniti plaz. Takrat nisem bil v hribih pa tudi če bi bil, mu ne bi mogel pomagati. Sem pa pomagal, ko smo ga iskali. Našli smo ga šele čez nekaj dni,« zaključi.