Dušni zdravnik

Janez Logar: »Če ne govoriš o težkih stvareh, ne moreš biti vesel«

Urška Krišelj Grubar/Zarja
5. 3. 2017, 20.58
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 10.02
Deli članek:

Ekonomist Janez Logar, zaposlen v Merkurju, je čez noč ostal brez službe. Oče petih otrok. Imel je 47 let, ko je šel uresničevat željo, ki je že več kot desetletje čakala, da se spomni nanjo.

Mateja J. Potočnik
Janez Logar, zakonski in družinski terapevt, mož in oče petih otrok.

Obrnil je nov list: vpisal se je na Teološko fakulteto, smer zakonska in družinska terapija, ter po štirih letih študija postal magister družinske terapije, specializiran za zakonski/partnerski odnos in družino, za zakon v krizi. Pater Cristian Gostečnik ga je vzel pod svoje okrilje, česar se je Janez s hvaležnostjo oprijel. Zadnje leto in pol stopa samostojno. Mi smo ga obiskali na delavnici, ki jo je naslovil Zakaj med nama ni več tako, kot je bilo. Prepričal nas je s svojo mirnostjo, jasnimi mislimi, ki jih je, čeprav že večkrat slišane, povedal po svoje. Z izkušnjo lastnega premagovanja križpotij.

»Kaj se dogaja med moškim in žensko, ki že dolgo živita skupaj? Kakšne so zakonitosti in ali se da kaj spremeniti? So ženske, ki se v zakonu odločijo, da bodo pač malo potrpele, vse več pa je takih, ki postajajo vse bolj zahtevne in rečejo: 'Ne bom več trpela! Kaj na storim, naj se ločim ali obstaja druga pot?'« začne predavanje Janez Logar v prijetni sobici sredi Kranja, kjer je s še eno terapevtko ustanovil zakonski in družinski center Toplina. Opisuje družine, ki skrivajo trpljenje, saj so številni še vedno prepričani, da je življenje trpljenje.

Pravi, da je najpomembnejša odločitev zakoncev, da bosta odnos izboljšala, saj je na trgu toliko predavanj, izobraževanj, knjig ..., od vsakogar od nas pa je odvisno, kaj naredi s svojim življenjem, s svojim partnerskim odnosom. Toda kaj, ko na ta predavanja navadno ne pridejo ljudje, ki so jim najbolj namenjena! »Zakaj bi hodil in poslušal tujca, kako pametuje, imam pa ja kaj pametnejšega početi,« so pogosto izgovori moških, ko jih ženske mehčajo, da bi jih pospremili na to ali ono delavnico, ki obljublja več topline med štirimi zidovi dveh zakoncev. Dveh, ki sta že dolgo skupaj.

Ta korak je odločilen, a ga številni ne naredijo, dokler res ne zdrsnejo tako globoko, da začutijo dno, pogosto tudi v ogledalu svojih otrok, saj otroci zajadrajo v iste težave ... To vsaj nekatere strezni, da se odločijo za pomoč. Ampak zakaj smo sploh zabredli, ko je pa na začetku vse tako lepo teklo?

Zaljubljenost ni naša zavestna odločitev

Srečamo sorodno dušo. Zasede ves prostor v nas. Pogoltne veš naš zrak. Za drugo nam ni mar. Po nekaj mesecih se prebudimo in po strmi krivulji navzgor pride obdobje strmega padanja. Kako preprečiti zdrs? Kako ostati v zakonu (partnerskem odnosu) srečen?

Zaljubljenost je trik narave, ki nas spravi skupaj z razlogom. Je priložnost, da se dva zacelita, a zakaj se jih vse manj odloči za ta korak? Terapevt Janez zna zapletene stvari povedati tako, da se res usidrajo v nas. O stvareh, o katerih smo že toliko slišali in mislimo, da to pa že tako vemo, spregovori tako, da jim doda nov pomen. Obarva jih po svoje, da nas spet začnejo zanimati. »V času zaljubljenosti vse obrambe padejo. Želimo pripadati, biti zaželeni. V partnerju vidimo, da nam prav on lahko da tisto, kar nam manjka, po čemer hrepenimo (brezpogojno sprejemanje, ljubljenost, pripadnost), a čer je v tem, da nam ravno on tega ne more dati. Ker to ni v njegovi moči. Po nekaj mesecih nas ta ljubeči človek prizadene. In vprašamo se: 'Sem se spet zmotila? Zakaj si tak? Me nimaš več rad?'« No, tako nekako začenja krivulja, ki je sprva strmo naraščala, padati. In terapevt Janez pove, da je to v vseh deželah, religijah in kulturah po vsem svetu enako. Če nič ne storimo za svoj odnos, se bo zadovoljstvo v zakonu začelo zmanjševati. In če dopustimo, da pada, če ne ukrepamo, odnos propade. Da, tudi v takem odnosu je mogoče živeti, toda ali ni škoda?

Neizgovorjena notranjost

Molčimo. Strah nas je, da bomo spet ranjeni, da ne bomo slišani. Valimo krivdo na druge. V drugih vidimo svoje pomanjkljivosti. Vrtimo se v začaranem krogu. Bežimo stran od sebe. Več delamo. Če imamo denar, potujemo. Spet bežimo. »Dokler se v odnosih ne osvobodimo mnenj in čutenj drugih, stvari, dogodkov in odnosov sploh ne moremo videti takšnih, kakršni so. V tem je kavelj. V nas pa se kopiči nezadovoljstvo. Mogoče pa to sploh ni samo plod našega življenja? Potomci Judov, ki so preživljali grozote v taboriščih, še več kot pol stoletja zatem lahko doživljajo nepojasnjene napade panike, strahove, tesnobe ... razpoloženja se prenašajo iz generacije v generacijo.« Zato, pravi Janez, je treba govoriti. Stvarem, ki so v nas, je treba dati besedo, sicer nas bo telo vedno znova opozarjalo. Zdi se, da mora biti telo nagovorjeno. Ne bomo vsi iskali terapevtov, lahko pa se začnemo zavestno opazovati in spoznavati. Kajti čim bolj bomo potiskali neizgovorjeno pod preprogo, tem bolj nam bo življenje z manj ljubimi dogodki kazalo, da mora nesnaga (trpljenje) ven. »Globoko potisnjene psihične bolečine imajo največjo moč. Čim bolj jih odrivam, tem bolj me bo življenje sililo, da nekaj ukrepam. Sicer bom zbolel ... In v intimnih odnosih, ko smo najbolj ranljivi, ta bolečina dobi priložnost in se začne prebujati, vendar o njej navadno nočemo ali ne zmoremo govoriti. Raje zunaj sebe poiščemo krivca in ga ponižamo, smo cinični do njega, se norčujemo in ga žalimo.«

Iz neizgovorjene notranjosti, iz bolečin, ki ostajajo znotraj nas, izvirajo vse mogoče odvisnosti, pove Janez in že vidimo v novi luči tolikokrat slišano. Pa še vedno ne ukrepamo. Droga, alkohol, igre na srečo, prešuštvovaje, odvisnosti od elektronike in na koncu psihične motnje in lajšanje s tabletami. Janez je med drugim imel prakso v Begunjah na odprtem ženskem oddelku. »Kaj vse bi lahko prihranili, če bi se zakonca, ženske, starši znali, hoteli in upali pogovarjati o sebi! Oddelek bi bil prazen.«

Zakleti planet?

»Ni nujno, da bodo ob naši smrti rekli: pa je dotrpel. Naj rečejo: ta je pa res lepo živel!«

Če je oče hči pretepal, je velika verjetnost, da bo dobila moža, ki jo bo tepel. Če je bil pijanec, si bo najverjetneje poiskala pijanca. Če, če, če ... smo se znašli na zakletem planetu? se je vprašal Janez. Ne, vse, kar se nam dogaja, ima en sam razlog: da se razplete klopčič in se bo bolečina pozdravila. Janez je prepričan, da narava vedno teži k zdravljenju. Če nas že spravi skupaj, že ve, zakaj. Lahko si pomagamo in ob smrti ni nujno, da bodo o nas rekli: pa je dotrpel, ampak: res je lepo živel! Kaj torej lahko naredimo? Ni odveč slišati vedno znova in znova: »Opazujte same sebe. Kaj se z menoj dogaja? Kakšne ljudi privabljam v svojo bližino? Kakšne dogodke privlačim? Prevzemite odgovornost za svoja dejanja in svoje vedenje. Še več – odgovoren sem za svoja čutenja. Odgovoren sem za svojo žalost, za svojo jezo, za to, da sem se spet zaljubil. Vem, da se bodo stvari ponavljale, dokler se ne bom odločil, da tisto, kar me boli, prekinem. To, ko zmoremo razmejiti svoje življenje od življenja partnerja, je že velik korak. A to ne bo mogoče, če ne razrešimo prej s svojo zgodovino, z našimi mamicami in očki, da naše čustvene energije, kot pravi, ne razprodajamo zunaj doma. Nismo dolžni prenašati težav naših staršev. Če hočemo svoje življenje, je treba to čustveno vez prekiniti, poskrbeti zase, za svojo družino... Da sem žalosten zaradi svoje mame, ki je žalostna, nima nobenega smisla, saj tako trpita dva. Hkrati pa imamo radi svoje starše, ker so nam dali življenje. Mama je zame najpomembnejša ženska na svetu in oče najpomembnejši moški na svetu. Tej naravni zakonitosti se ne moremo odpovedati, tudi če niso bili idealni starši (saj tudi mi nismo).«

Odrešilna formula: pogovor

»Kaj vse bi lahko prihranili, če bi se zakonca, ženske, starši znali, hoteli in upali pogovarjati o sebi! Psihiatrični oddelki bi bili prazni.«

Sliši se tako preprosto, tako obrabljeno, tako lahkotno, da si človek reče: pa saj to vem, to ni nič novega! A stotič slišano je lahko v trenutku doživeto povsem na novo. Mogoče bi to isto preslišali, če bi vam rekel nekdo drug, a boste ob za vas pravem terapevtu nepričakovano drugače razumeli iste besede. Pravzaprav jih ne boste razumeli z razumom, ampak začutili. In govoriti o sebi, ne o drugih, je še kako pomembno, pravi Janez: »Samo opazujte se, koliko časa namenjate pogovoru o drugih!« Pot rešitve pa se skriva prav tu, ko začnemo govoriti o svojih občutjih. Ne o sosedih, ne o starših, ne o prijateljih, temveč o sebi. »Najprej je to težko. Telo se odzove: nekaterim se poveča utrip, drugi se potijo, tretji oboje, nekatere boli glava, nekateri dobijo mravljince, četrti zamrznejo … in še kaj zraven. Tresavica se pojavi, a najpomembneje je, da ko telo nagovorimo in se začne odzivati, se po vsem tem začne tudi umirjati. In ko se zavemo te ranljivosti, ugotovimo, da se v njej skriva velika moč.« Da, ranljivost je naša moč, ne slabost. Ranljivost med ljudmi vedno poveča spoštovanje. Po raziskavah, pravi Janez, se dejansko pogovarja o sebi le od 20 do 25 odstotkov vseh zakoncev. »Kaj ni to noro? Moški naredimo fantastične mostove, avtomobile, letala … ženi pa že ne bom govoril, da me je strah in da me je sram samega sebe, ker se ne počutim dovolj uspešnega! Ali žene: ste čudovite kuharice, umetnice, menedžerke – vendar svojemu možu niti pod razno ne boste priznale, da ste užaljene in žalostne, ker vas kljub trudu ne upoštevamo dovolj, ker vam ne povemo dovoljkrat, da ste lepe ...«

Nekaj ni v redu, pa ne vem, kaj

»Če ne govoriš o težkih stvareh, ne moreš biti vesel.« Včasih sploh ne vemo, kaj je narobe, a imamo občutek, da ni prav, čeprav je tako videti. Kar naprej nekaj počnemo, izgubljeni tavamo, delimo srečne fotografije na Facebooku in sploh nismo v resnici prisotni. »Biti slaven na fejsu je kot biti bogat pri monopoliju,« se pošali Janez, ki ve, da kakršen koli pobeg v resnici ne pomaga.

Pot vase je pogumnejša kot pot na drugi konec sveta

Zanjo je treba še več poguma, strpnosti, zaupanja, pravi, da si priznamo in ne slepomišimo pred seboj. »Sem, kakršen sem. Čutim to, kar čutim.« In ko potem le zberemo pogum in povemo, kaj čutimo, je to odrešilno, lahko pa je tudi nekaj najbolj bolečega, če nekdo naše zaupanje izrabi. Zato je tako malo teh, ki res zaupajo, se predajo in lepo zaživijo, pove Janez. »Ni veliko parov, ki pridejo na terapijo in rečejo: 'Midva bi rada najin odnos še izboljšala.' Ali ni to škoda? Če ne zaradi drugega, zaradi naših otrok. Tako kot so starši urejeni, tako se bodo tudi otroci vrteli.« In da je oče bistven, pove Janez. On, ki je mož in oče petih otrok, za katere med drugim tudi kuha, bo že vedel. Svojo umirjenost, zaupanje v dobro in odpravljeno prekletstvo odnosov prenaša naokoli na svoj način, z velikim zaupanjem, da so mogoče spremembe. V zadnjem času mu pomaga tudi spoznanje, da je vse na svojem mestu. Z razlogom. Vsak kamen, vsako drevo in vsak človek so točno tam, kjer morajo biti. »Vse je pravzaprav že v odličnem redu, samo spomniti se moramo. Nekje je točka, ko uvidiš, da sta trpljenje in veselje eno in isto. Edina stvar, ki šteje, je ljubezen. Ko si v tem občutku, ne moreš škoditi.«

Pa je bila tam med nami slušatelji prijetna gospa, ki je povedala, da ima strašno potrebo, da bi prijateljicam in sorodnikom svetovala, kako je prav, da bi živeli in se imeli lepo. Iskreno čuti, kaj bi bilo zanje najbolje, a da so vsi njeni dobronamerni predlogi preslišani. Kaj naj stori? Janez ji je povedal, da nikomur ne moreš nič svetovati ali mu pomagati, ne da bi si ta to res močno želel. Vse gre v prazno. Vedno pa lahko vsakemu damo sočutje za popotnico. Gospa je ostala skoraj brez besed: »Pa saj sem samo dobro mislila!« »Šteje samo lastna izkušnja. Ob pravem času.«