Novice Svet24

Nedavno je v štajerski prestolnici pri več uporabnikih družbenih omrežij odjeknila zgodba, ki jo mnogi uvrščajo v televizijske oddaje, kjer izpolnjujejo želje. V njej pa bi k voditelju oddaje sedla Ljiljana Jelisavčić iz mesta Užice v Srbiji, ki že dlje časa išče svojega polbrata po očetovi strani.

Številna vprašanja

osebni arhiv

»Razmišljala sem, ali bi prišla v Maribor in trkala na vsa vrata, da bi dobila vsaj kakšen odgovor. Moj oče je odšel iz Srbije v Slovenijo na služenje vojaškega roka 25. oktobra 1948. V Slovenski Bistrici in Mariboru naj bi se zadržal do 16. oktobra 1951. V Mariboru je spoznal dekle, imena ne vem, s katerim sta leta 1952 spočela otroka po imenu Petar. To je moj brat. Zanjo sem slišala, da bi lahko bila Anka, a tudi tega ne vem natančno,« razlaga Jelisavčićeva. Ali je bil njen oče po letu 1957 še v stiku s slovenskim dekletom ali sta se videla, ne ve, pravi, niti tega, ali je njen oče izpolnjeval očetovske dolžnosti do svojega prvorojenca v Sloveniji. »Rojena sem leta 1962 in za brata v Sloveniji sem izvedela šele, ko sem imela 13 oziroma 14 let,« doda Ljiljana.

Še nikoli prek institucij in medijev

Po demobilizaciji se je njen oče vrnil v domači kraj k staršem in prejel pismo, v katerem ga dekle obvešča o nosečnosti. »Vem, da moj oče ni odpotoval v Slovenijo in razmerja z dekletom ni okronal s poroko. Tudi to, da je obstajala nekakšna komunikacija, saj imam v hišnem arhivu tri fotografije, eno iz leta 1956, dve iz 1957. Fotografije so bile izdelane v Mariboru, v fotografski delavnici Japelj. Na dveh fotografijah je posvetilo, namenjeno teti Mariji (očetovi sestri), na tretji pa očetu. Prav tako vem, da je Petar s svojo mamo obiskal Užice leta 1957, kjer sta se z očetom srečala. Spoznal je družino in se vrnil v Slovenijo,« razloži Jelisavčićeva.

Ljiljana Jelisavčić

Doma je iz mesta Užice v Srbiji. Dosegljiva je na elektronskem naslovu ljiljanajelisavcic112@gmail.com in telefonskih številkah 00381 61 608 91 77 in 31 562 291. 

Na vprašanje, zakaj v vseh teh letih ni iskala polbrata, odgovarja, da je to poskušala prek svojih someščanov, ki so se preselili v Slovenijo, nikoli pa prek institucij in medijev. »Bilo me je strah, da bom porušila njegov mir, nisem vedela (tudi zdaj ne vem), kakšno je imel otroštvo, ali se je njegova mama poročila in ali je bil njegov očim boljši od biološkega očeta. Bala sem se zavrnitve, revolta in grenkobe, ki jih mogoče nosi v sebi,« pravi Jelisavčićeva. O njem še med drugim pove: »Vem samo ime in letnico rojstva, ne pa datuma. Po mojih podatkih polbrat ni bil rojen pred 1. aprilom 1952, pri čemer upoštevam možnost, da je bil rojen na začetku 9. meseca nosečnosti, zato sem določila ta datum kot mejni. Najverjetneje je rojen v juniju ali juliju 1952. V matičnih knjigah tega obdobja bi zagotovo moral biti ohranjen vpis novorojenčka, ki je dobil ime Petar in ni zakonski otrok.«

Njun oče, dodaja, ki je bil rojen 25. avgusta 1928 v vasi Zaovine na Tari in mu je bilo ime Milomir, je umrl 27. junija 2015. »V času, ko je Petar z mamo obiskal Srbijo, so moji starši živeli v Mokri Gori, nato pa od leta 1959 v Užicu, kjer so preživeli ostanek svojega življenja,« je sklenila Jelisavčićeva. V Sloveniji se je obrnila na Jasmino Krapše iz Maribora, ki je srbskega rodu in je tudi podpredsednica Srpskega kulturnega društva Maribor.