Novice Svet24

Zato bo jeseni kandidirala za predsednico Zdravniške zbornice Slovenije. Čeprav po njenem mnenju zdravniški poklic v družbi izgublja ugled in postaja manj privlačen, je še vedno rada zdravnica. Opaža, da veliko zdravnikov potrebuje pomoč, da izgorevajo in celo zapuščajo zdravniške vrste.

Na odhajanje mladih zdravnikov v tujino ne gleda tragično, tujina je za mlade ljudi zelo dobra izkušnja, morali pa bi olajšati vračanje teh zdravnikov v Slovenijo. Tujina je klesala tudi njo in ji poleg diplome na specialističnem študiju na področju psihoaktivnih snovi na univerzi v ameriškem Baltimoru dala več samozavesti in spoštovanja, predvsem pa je pridobila sposobnost postaviti se zunaj središča dogajanja in opazovati, kaj se v resnici dogaja. Je tudi predsednica foruma proti telesnemu kaznovanju otrok pri Zvezi prijateljev mladine Slovenije in predsednica taborniške fundacije, taborništvo pa za vedno ostaja njen stil življenja. V taborniškem duhu vzgaja tudi svoje vnuke.

Vrnitev v zdravniški poklic po koncu vašega mandata varuhinje človekovih pravic je bila zelo travmatična.

Res je, to je pravi izraz. Po izteku mandata varuhinje človekovih pravic sem se nameravala upokojiti, vendar to zaradi spremenjenih tako zakona o funkcionarjih kot pokojninskega zakona ni bilo mogoče. Zato sem se vrnila na Psihiatrično kliniko, kjer me niso sprejeli z odprtimi rokami. Morala sem čez dokaj hude prepreke – ponavljati specialistični izpit in mislim, da sem edina specialistka z dvakrat opravljenim specialističnim izpitom, ki sem ga morala tudi sama financirati. Da ne bo nesporazumov, v sedanjem delovnem okolju sem zadovoljna, s pacienti rada delam, tudi v ožjem kolektivu imamo korektne odnose, ampak dejstvo je, da mojega znanja in izkušenj, ki sem jih pridobila kot varuhinja, nihče ni želel niti preskusiti, kaj šele uporabiti – ne v okviru Zdravniške zbornice ne na kliniki. Nekaj malega sem lahko uporabila pri svojem pedagoškem delu – predavam o človekovih pravicah v psihiatriji in o tem, kako zaščititi ranljive populacije, ki same tega ne morejo.

So bile kakšne hude osebne zamere?

Ne vem, nadrejeni se z mano niso želeli pogovarjati in po treh letih še vedno ne vem, zakaj sem bila sprejeta tako negativno. Vendar o tem ne želim več razpravljati, saj imam v življenju toliko drugih ciljev.

Eden od teh je kandidatura za predsednico Zdravniške zbornice.

Napovedala sem svojo kandidaturo, odločitev pa sem sprejela na podlagi številnih pobud kolegov in kolegic. Že dobro leto dni smo v ožji skupini zdravnikov in zdravnic načrtovali pomoč zdravnikom zunaj okvirov zbornice, sindikata ali zdravniškega društva. To je ideja, da bi vzpostavila nekakšnega zdravniškega ombudsmana, ki je ponekod v svetu že poznan. S pomočjo sodelavcev in s svojimi izkušnjami bi lahko projekt začeli kmalu in dela nam ne bi zmanjkalo. Če bi bila izvoljena, bi projekt poskušali uveljavljati v okviru zbornice.

Moja profesionalna pot se počasi končuje, vendar bi še rada ponudila svoje znanje in izkušnje širšemu krogu slovenskih zdravnikov in zobozdravnikov. Če bodo to sprejeli, bo v redu, če ne, bom počela druge stvari.

V kampanjo torej ne boste šli bojevito, to niti ni vaš stil.

Ne, nikoli ni bil. Moj stil je opozarjanje, vztrajnost, podpora šibkejšim …

Mehki pristopi torej. Je morda bolje, da se izrazu ženski pristop izogibamo?

Osnova je mehek pristop. Dejstvo je, da so biološke danosti obeh spolov različne, in izogibati se izrazu ženski pristop, ki je v naši družbi tradicionalno mehkejši, bolj razumevajoč, se mi ne zdi nujno. Če rečemo ženski pristop in s tem mislimo na več potrpežljivosti, pogajanj, manj nasilja, me to čisto nič ne moti.

Vidite morda prihodnost Slovenije v ženskih rokah?

Zelo bi me veselilo, če bi se v vrh slovenske politike uvrstilo več žensk, ki bi na tem položaju tudi dovolj dolgo vztrajale, da bi lahko uvedle tiste spremembe, ki jih Slovenija potrebuje. Ženske bi v politiki tudi morale uveljavljati ženski princip vodenja, vladanja, razumevanja stvari in prepričana sem, da bi tako dosegli več.

Manca Juvan

Kje vidite največje izzive, če bi postali predsednica Zdravniške zbornice?

Osnovna ideja, zakaj bom kandidirala za to funkcijo, je pomoč zdravnikom. To se sliši malce nenavadno, ker imajo ljudje predstavo, da smo zdravniki vsemogočni, se znamo sami pozdraviti in si pomagati, da smo tako vplivni, da si lahko vse sami uredimo, da ogromno zaslužimo – skratka, da res ne potrebujemo pomoči.

Poznam tudi drugo plat in številni zdravniki potrebujejo pomoč, tudi sama sem jo kdaj. Do mene je prišlo že več kolegov ali njihovih zgodb in moja želja je pomagati tudi zdravnikom v stiski. V mislih imam tri vrste stisk: osebne, kot jih imamo vsi ljudje (povezane z družino, vsakodnevnim življenjem, z bojem za zaposlitev); poklicne oziroma karierne in tretjič stiske v delovnem okolju, v katerem se tudi v Sloveniji dogajajo zelo hudi pritiski na zdravnike. Delodajalci zahtevajo vse več opravljenih storitev, zavarovalnice prek delodajalca pritiskajo na zdravnika, hkrati pa zdravnikom ne omogočijo optimalnih delovnih razmer.

Osnovno vodilo je: delajte vedno več, delajte vedno bolj uspešno in kakovostno, čeprav vas je vedno manj. Tako direktorji v nekaterih zdravstvenih ustanovah dosegajo dobre poslovne rezultate tudi na račun vedno manj zaposlenih. Učinkovitost pa naj bi bila vedno večja – to ne gre! Zdravniki mi poročajo tudi o pritiskih sodelavcev. Ti so od vsega skupaj najbolj boleči – poniževanje, zatiranje na delovnem mestu, ki ga izvajajo kolegi, vrstniki ali nadrejeni. Zaradi tega zdravniki zapuščajo ne samo delovna mesta, temveč tudi zdravniške vrste.

So porušeni odnosi med vašimi kolegi značilni samo za Slovenijo ali se s tem ukvarjajo tudi v tujini?

Porast nasilja med zdravniki je zaznati tudi drugje po svetu, še posebej v ZDA, kjer je ta pojav postal zelo izrazit. Naletela sem na podatek, da je v ZDA ogromno samomorov med zdravniki (tudi med študenti medicine), in navezala stik s Pamelo Wible, ki je začela o nasilju nad zdravniki veliko govoriti, pisati in nastopati.

Kolikor je meni znano, je ona prva, ki reče bobu bob – trdi, da je sistem tisti, ki spodbuja trpinčenje na delovnem mestu in daje starejšim oziroma kolegom na položajih moč in opravičilo hkrati, da to počnejo. Ko sem to brala, so mi šli kar lasje pokonci, saj podobne zgodbe slišim tudi v Sloveniji. So pa seveda družbe, ki se temu problemu bolj odkrito upirajo in načrtno gojijo profesionalizem. Kanadski zdravstveni sistem že v času šolanja podpira profesionalizem in ga tudi zelo jasno opredeljuje. Zavedajo se nujnosti (vnovičnega) vzpostavljanja mehkih veščin, ki pa se morajo kazati ne samo v odnosu do pacientov, ampak tudi v spoštljivem odnosu med kolegi, pa tudi do drugih zdravstvenih delavcev, sodelavcev.

Na eni strani je treba razvijati nujno potrebno tehnološko znanje, na drugi pa mehke pristope, ki pomagajo graditi zaupanje, da se lahko zahtevni tehnološki postopki uporabijo in učinkujejo.

Del profesionalizma so tudi prijaznost, človečnost, spoštovanje.

revija Zarja

Profesionalizem je znova zaživel na začetku tega tisočletja, ko se je že zdelo, da smo zdravniki zaradi tehnološkega napredka stroke, torej medicine, pozabili, da imamo pred sabo človeka. Profesionalizem v psihiatriji odpira še posebej kočljive teme, kot je odnos med pacientom in zdravnikom, ki se lahko kaže kot pretirana navezanost, lahko pride do intimnih odnosov, kar je znak neprofesionalnega vedenja, zlorabe pacienta. Tudi zdravniki lahko imamo duševne motnje in treba jih je zdraviti ter v času bolezni omejiti dostop do pacientov. To so zelo občutljive teme, o katerih se pri nas javno ne govori.

Pri nas se veliko govori o zdravniških napakah …

Te napake se potencirajo in prišli smo do defenzivnega zdravljenja oziroma obravnave, kar pomeni, da zdravniki opravljajo preiskave, ki sicer ne bi bile nujno potrebne. Preiskave se podvajajo, večkrat tudi potrojijo, saj se želijo zdravniki zavarovati. Medijsko predstavljanje zdravniških napak ima tudi negativen odzven, ki se kaže v povečani agresivnosti pacientov do zdravnikov, nesramni so in prepričani, da si zdravniki takšno vedenje tudi zaslužijo. O teh napakah se v javnosti preveč piše – verjetno tudi zato, ker obravnava v strokovnih krogih ni dovolj učinkovita, informacije pa ne popolne.

Zdravniki so pripravljeni analizirati svoje delo, pripravljeni priznati napake in jih odpravljati. Vendar se bojijo »priznati« napako, saj se po naši zakonski ureditvi napaka kazensko preganja, in tako postanejo predmet kazenskega pregona. V nobeni drugi državi ne poznajo take ureditve. Si lahko predstavljate, da bi zaradi nenamerne napake pri delu kazensko preganjali učitelja ali sodnika?

Kakšno je po vaši oceni stanje zdravstva v Sloveniji?

Mislim, da je na kritični meji. Zdaj zdaj se bo sesulo. Funkcionira v veliki meri na plečih preobremenjenih zdravstvenih delavcev. Celotna populacija zaposlenih v zdravstvu je kronično preobremenjena, preutrujena, kar se bo začelo kazati zelo v kratkem – kot sesutje sistema. Če ne bomo v letu ali dveh povečali števila zdravnikov v splošni/družinski medicini, se bo ta teža selila v specialistične vode, kjer pa že zdaj izgorevajo.

Izgorelost družinskih zdravnikov je v Sloveniji tudi najvišja v Evropi.

Pri družinskih zdravnikih se najbolj kaže anomalija zdravstvenega sistema. Potrebovali bi jih več, plačati bi jih morali bolje kot druge, da bi ta poklic postal bolj privlačen, predvsem pa bi jih morali razbremeniti, da bi si lahko vzeli za pacienta toliko časa, kolikor ga ta v resnici potrebuje.

V prostem času še vedno najraje vrtnarite?

Da, imam dokaj velik permakulturni vrt, v katerem rastline rastejo pretežno tako, kot so si same zamislile. Znanje o tem si nabiram več kot 25 let, ko je permakultura prvič začela prodirati v Slovenijo, zavedam pa se, da imam za popoln permakulturni vrt čisto premalo časa. Ko bom upokojena, bo to moja glavna dejavnost zunaj. Predvsem pa mi delo z zemljo pomaga polniti baterije in vzdrževati ravnovesje. Delo z zemljo te nekako prizemlji in omogoči po eni strani odklop od vsakodnevnih skrbi, po drugi strani pa te fizično prisili k tako raznovrstnemu gibanju, da se tudi telesno bolje počutiš. Na vrt zelo rada prihajata tudi vnuka, skupaj sadimo in pobiramo pridelke, in to je svojevrstna nagrada za nas vse.

Ali delate v rokavicah ali potrebujete »čist« stik z zemljo?

V glavnem delam brez rokavic, razen ko je delo res umazano ali pa če obrezujem maline. Pri sejanju in sajenju sem brez rokavic, rada delam prav z zemljo.