Banke

Zakaj ukrepi negativnih obrestnih mer ne delujejo

Luka Gubo
15. 5. 2016, 08.31
Posodobljeno: 9. 8. 2017, 09.59
Deli članek:

Po svetu je vedno več centralnih bank, ki poskušajo s skrajnimi monetarnimi ukrepi spodbuditi gospodarstvo. To jim v kratkem ne bo uspelo, le proces razdolževanja podaljšujejo.

profimedia
Več kot 20 let že traja proces razdolževanja na Japonskem. Samo upamo lahko, da se japonski scenarij ne bo ponovil pri nas.

Logika negativnih obrestnih mer v trenutnih časih je preprosta. Gospodarstva so po veliki globalni krizi v letu 2008 okrevala prepočasi, stopnje brezposelnosti so ostale previsoko, inflacija pa prenizko. Dodatno je prezadolženost javnega sektorja onemogočila dodatne fiskalne ukrepe, kar je pustilo ogromno breme na plečih centralnih bankirjev.

Finančni trgi
Avtor: Luka Gubo, kvantitativni analitik pri podjetju Finančni trgi, d. o. o., in upravljavec sklada FT Quant. Ima izkušnje na področju razvoja kvantitativnih modelov in investicijskih strategij.

Z nižanjem temeljne obrestne mere centralna banka zniža strošek zadolževanja. Tisti (podjetja in gospodinjstva), ki so že zadolženi, lahko razliko, ki nastane zaradi nižjih obresti, potrošijo, kar pozitivno vpliva na gospodarsko rast. Tisti, ki se nameravajo zadolžiti, pa imajo zdaj dodaten razlog za zadolžitev in investicijo v projekte. Tudi to dviga gospodarsko rast.

Vendar kljub nizkim obrestnim meram gospodarske rasti ni od nikoder. Kje se je zataknilo?

Težava, ki jo imajo centralni bankirji, je v tem, da teorija tokrat ne deluje. Ko je klasična recesija, bo prejšnji odstavek držal kot pribit. Z nižanjem obrestnih mer se dejansko da spodbuditi gospodarstvo. Tokrat pa ukrepi nižanja obrestnih mer, tudi v negativno območje, ne delujejo.

Ko imamo podjetja, ki so prezadolžena, hkrati pa jim močno upadejo prihodki, ne moremo pričakovati, da bodo zaradi nižjih obresti začela več investirati v nove projekte. Zgodi se, da se podjetja osredotočajo na odplačevanje dolgov in optimizacijo poslovanja z varčevanjem, do večjih investicij pa ne pride. Posledično zaradi tega ne vidimo dviga gospodarske rasti.

Tista podjetja, ki se želijo na novo zadolžiti, pa prav zaradi nizke gospodarske rasti ne morejo pričakovati visokih donosov iz svojih projektov. Pred krizo so podjetja na veliko investirala v različne projekte (nadaljnji razvoj in širitev proizvodnje, nepremičninski projekti ipd.) in so imela visoka pričakovanja, ki so deloma izhajala tudi iz visoke gospodarske rasti.

V fazi gospodarskega razdolževanja, ko ni visoke gospodarske rasti, menedžment podjetja ne bo izkoristil nizkega stroška zadolževanja, kljub privlačnosti projekta, saj je ves sistem v tako imenovanem kreditnem krču.

Ukrepi centralnih bankirjev, ki so šli že v to skrajnost, da postavljajo obrestne mere, ki so v negativnem območju, na žalost ne bodo učinkoviti, dokler se odvečni dolgovi v gospodarstvih ne poplačajo. Na Japonskem ta proces razdolževanja traja že več kot 20 let, lahko pa samo upamo, da se japonski scenarij ne bo ponovil pri nas.

Avtor: Luka Gubo, kvantitativni analitik pri podjetju Finančni Trgi, d. o. o., in upravljavec sklada FT Quant. Ima dolgoletne izkušnje na področju razvoja kvantitativnih modelov in investicijskih strategij. Njegov fokus je implementacija ugotovitev priznanih svetovnih akademikov v prakso, kar pomeni razvoj investicijskih pristopov, ki imajo visoke tveganju prilagojene donose.