»Dan je zelo naporen, delavci dobivajo odpovedi,« nam je včeraj po telefonu najprej zaupala stečajna upraviteljica Tadeja Tamše, nato pa nam je še v živo pojasnila, da so bili ljudje zelo razburjeni, ker je včeraj še zadnjih 155 delavcev dobilo odpovedi.
Preden smo stopili v proizvodni obrat, smo se pogovarjali tudi s predsednico sindikata ZSSS v Peku, Sandro Lang. Kot je poudarila, je situacija zares težka: »Ljudje so na minimalnih plačah, od aprila so bili po malem na čakanju in imajo 80 odstotkov minimalne plače in vemo, kako malo je to.«
Krivda na preteklih vodstvenih kadrih
Dvainpetdesetletna Langova je sama v podjetju že 34 let in pol in je doživela vse, kar je mogoče: »Vsi, ki so bili postavljeni s strani države, niso opravili svojega dela, kot bi ga morali, vključno z nadzornimi organi. Izvršbe iz let 2011 in 2012 so nam odsekale glave.« Sama za situacijo še najmanj krivi aktualnega direktorja Matjaža Delopsta, ki je vodenje prevzel oktobra: »Že novembra je dejal, da če se lastniki in banke ne bodo pravilno odzvali, bo sledil stečaj. Glede na tradicijo in naročila, ki jih še vedno imamo in ne bodo narejena, smo do zadnjega upali, da bodo lastniki potegnili drugačno potezo, pa je niso.« Kot je dejala, bi bilo še vedno mogoče poslovati: »Proizvodnja in izdelava čevljev sta še vedno možni. Zakaj lahko manjše podjetje Migi izdeluje čevlje po visokih cenah, pri nas pa to ne gre? Pretekle uprave bi morale veliko več narediti na prodaji, na komerciali.« Kot je dodala, je zanje najbolj pomembno, da zdaj ne izgubijo upanja.
V zlatih časih prek 5000 zaposlenih
Langova je včasih skrbela za izvoz materialov v nekdanjo Jugoslavijo, in kot je povedala, so kar 75 odstotkov delov čevljev takrat naredili v nekdanjih državah. V zlatih časih, leta 1977, je podjetje zaposlovalo kar 5288 ljudi, država pa je vanj v zadnjih letih vložila skoraj 13 milijonov evrov, ki jih vodstveni kadri, ki nikoli ne bodo odgovarjali, niso znali obrniti tako, da bi podjetje lahko računalo na boljšo prihodnost.
Podjetju dali vse
Ko smo stopili v proizvodni obrat, so nas pred vhodom pričakali sveče in delavci, ki so pridno, a z žalostnimi obrazi opravljali zadnje ure svojega posla. Pogovarjali smo se s Stanetom Gečem, predsednikom sindikata KNSS Neodvisnost, ki je opravljal zadnji posel po kar 36 letih dela: »Nikomur ni mar za nas. Ministru ni mar, ni se oglasil tu. Kdo pa jih bo podpiral, če ne mi? Takšna podjetja so ustvarila državo. Odkrito pa sem v zadnjih dveh letih pričakoval, da bo prišlo do tega, zaradi vseh slabih uprav. Nihče ni za nič odgovarjal. Kaj, če bi mi tudi naredili tako?« se je spraševal Geč. Kot pravi, so vse dali podjetju, celo certifikate, odpovedovali so se tudi plačam: »Tega ne moreš razumeti, ni jim mar za navadne ljudi. Vsa takšna podjetja, kot je Peko, so izmozgali in zaprli. Vam odkrito povem, da bi raje videl, da bi bili še v Jugoslaviji, ker je bilo desetkrat boljše.«
Nekateri gredo v pokoj
»Štirideset let sem delala v Peku, do zdaj mi je bilo rahlo vseeno, ampak danes mi res ni več. Meni se izide in bom lahko danes odšla v pokoj, večji problem je, ker je večina starejših od 40, 50 let, so v kritičnih letih in bodo težje dobili zaposlitev,« nam je zaupala Darja Zupan iz Tržiča, ki je vse svoje življenje delala v Peku in bila ena izmed redkih srečnic, ki je v njem dočakala tudi zadnji dan delovne dobe.
Začenja se stečajni postopek
Kakšni pa so načrti stečajne upraviteljice Tadeje Tamše? »Za sabo imam že nekaj uspešnih stečajev, tokratna naloga pa bo zelo težka. Samo popis premoženja bo trajal nekaj mesecev, ker je veliko premoženja tudi v tujini. In to bo izhodišče za prodajo. Prodati pa želimo celoto z blagovno znamko.« Od prodaje, ki se zna zgoditi šele čez nekaj let, pa si obetajo poplačilo tudi delavci, ki že od novembra niso prejeli plač in so do zadnje minute pridno izdelovali še zadnjih 200 parov čevljev v 113-letni zgodovini Peka.
