Za ljudi – med prejemniki pomoči je približno 42 odstotkov žensk in 58 odstotkov moških – pripravlja jedilnik pogodbenik z mestno občino. Največkrat so na mizi »jedi na žlico«.
Gabrijel Toplak
Socialnovarstveni program, ki se imenuje Socialnakuhinja in ga v celoti financira Mestna občina Maribor, v štajerski prestolnici izvajajo v prostorih bivše gostilne na Dvoŕakovi ulici 14.
Gabrijel Toplak
Prehranjevanje in delitev hrane za ljudi v socialni stiski poteka v socialni kuhinji vsak dan od 11.
Vsak dan od 11. ure
Kot je povedala Frančiška Premzel, v. d. direktorice Centra za socialno delo Maribor, poteka prehranjevanje in delitev hrane vsak dan od 11. ure naprej. »Kuhinja je namenjena ljudem v stiski, ki so prejemniki denarne socialne pomoči s strani ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Uporabniki, ki živijo v enočlanskih gospodinjstvih, svoj topli obrok pojedo v kuhinji, medtem ko si družine hrano odnesejo domov,« je pojasnila Premzelova. Socialna kuhinja je namenjena občanom Maribora, jedilnik pa pripravlja pogodbenik z mestno občino in je pripravljen vnaprej. Največkrat so na jedilniku »jedi na žlico«. »Med prejemniki je približno 42 odstotkov žensk in 58 odstotkov moških. Največ je prejemnikov denarne socialne pomoči, na drugem mestu so upokojenci, v socialno kuhinjo pa zaide tudi nekaj veteranov vojne za Slovenijo,« je dejala Premzelova in zaključila, da so lani razdelili 212.633 obrokov. Da so na jedilniku zares pogosto jedi na žlico, je v precej polni socialni kuhinji potrdil tudi Beriša Bečir. Kot javni delavec dnevno med 500 in 600 upravičencev razdeljuje »bloke« za topli obrok. V ponedeljek so jedli želodčke v omaki, v torek rižoto, v sredo paprikaš, v četrtek golaž in včeraj testenine z mesom.
Gabrijel Toplak
V vrsti kot v vojski
Notranjost socialne kuhinje razkriva zadnje čase precej pogosto podobo v naši državi. Ljudje so kot v vojski, brez besed, s krožnikom v roki čakali na svoj obrok, ko pa sem jih ogovoril, se je mnogim pojavila rdečica na obrazu in so mi obrnili hrbet. »Veliko let sem delala za to državo, zdaj pa moram tako rekoč prositi za hrano. Premalo denarja imam za preživetje,« mi je odvrnila ženica srednjih let. Veliko bolj zgovoren je bil 73-letni Jože Jurič:»Zdaj mi je veliko lažje, ker želodec več ni prazen,« je začel pogovor invalidski upokojenec, rojen v Framu, zdaj pa živi v Mariboru. »Imam sicer hčerko, a ne živim z njo, niti s partnerico. Mama mi je umrla, oče že kot partizan. Zaposlen se bil v mariborski družbi Koloniale, ki je leta 2006 pristala v likvidaciji. Na mesec dobim 316 evrov in en cent pokojnine. Brez pomoči ne morem preživeti. Prav zato sem reden obiskovalec socialne kuhinje. Tukaj sem vsak dan.« Živi sam v stanovanju, pokojnino, kot pravi, porabi za stroške. »Tukaj sem preskrbljen za kosilo. S pomočjo prijateljev in znancev pa mi zaenkrat uspeva, da preživim. V zameno za pomoč, saj znam poprijeti skoraj za vsakršno delo na zemlji, si prislužim denimo zelenjavo, včasih meso in podobno. Nisem pa še nikogar prosil. Tokrat, poglejte, si na kolesu peljem domov zelje in tudi ričet, ki si ju bom lahko pripravil za večerjo. In jutri bo spet treba zavihati rokave ter si 'zaslužiti' oziroma pridobiti nekaj hrane. Tako nekako mi uspe preživeti,« je poudaril Jurič.
Gabrijel Toplak
