Duhovni ego

Pasti "dela na sebi" in novodobne duhovnosti

Barbara Mihelčič, energoterapevtka
8. 3. 2024, 16.05
Deli članek:

Ljudje se prebujamo in vse več je tistih, ki spoznavamo, da je življenje nekaj več kot le vsakodnevno, tako domače in poznano delovanje.

Dreamstime
Če kje in kdaj, je treba predvsem med duhovnimi iskalci in popotniki ozavestiti rek: »Reši sebe in lahko boš rešil svet!«

Nekateri začutijo željo po spremembi, ker je njihovo življenje postalo dobesedno nevzdržno. Spet drugi zaznavajo drugačen notranji klic in vedenje, da obstaja nekaj več, nekaj, kar nam je še neznano, nerazumljivo, zelo drugačno od poznanega. Ker pa je vse to izven dosega našega razuma, vse prehitro povežemo s čarobnostjo, mističnostjo, nadnaravnim … Pri tem se ustvari potreba in upanje, da bomo tudi sami nekoč doživeli in znali uporabljati to čarobnost, imeli nadnaravne sposobnosti in živeli kot nam poznani mistiki.

Ne glede na to, kaj sproži našo potrebo po spremembi, je največkrat povezana z notranjim hrepenenjem po sreči, radosti, miru, ljubezni, obilju …  Tako se začne pot iskanja »čarobne palčke«, ki bo spremenila nas in naše življenje. Temu lahko rečemo duhovnost, delo na sebi, samospoznavanje, prebujenje ... Samo ime ni tako pomembno, kot je pomembno delovanje oziroma nedelovanje na tem popotovanju. Tudi sama sem pred več kot četrt stoletja stopila na to pot in iskreno povem, če na to pot stopiš razumsko in dodatno povečuješ delovanje ega, nikakor ne bo lahka, še težje pa bo hitro doseči svoj cilj.

Osebni arhiv
Barbara Mihelčič

DUHOVNI EGO

Vesela sem, da se vse več govori o razvijanju, lahko bi rekla – razbohotenju duhovnega ega, saj tudi sama skozi svojo pot samospoznavanja in skozi izkušnje pri delu energoterapevtke opažam, da je res tako. Prepričana sem, da vsak začne hoditi po poti samospoznavanja zaradi notranje, največkrat nezavedne potrebe in želje, in to je seveda čudovito in dobro. Težava nastane, ko želimo na razumski način priti tja, kamor žal z razumom – egom nikakor ne moremo vstopiti.

Če govorimo, se učimo, raziskujemo in predvidevamo o vsem, kar se dogaja onkraj iluzije našega ega, razglabljamo o brezmejnosti, a tega še nismo doživeli, potem je seveda na delu naš ego. Iščemo poti, tehnike in načine, da bomo to lahko živeli, kar je načeloma dobro. Treba pa je ozavestiti, da na začetku to delamo zelo razumsko in največkrat pristopimo k učenju na nam poznan način – z egom.Prav lahko se zgodi, da namesto intuitivnega delovanja nevede začnemo razvijati svoj duhovni ego. To pomeni, da na svojem duhovnem popotovanju in skozi »delo na sebi« nevede stopimo iz ene kletke v drugo. Če tega niti ne opazimo, lahko rečem, da smo obstali.

ŽELJA PO SPREMEMBI VODI V ISKANJE IN UČENJE

Večjemu povpraševanju je v zadnjih letih sledila velika ponudba različnih duhovnih tehnik, načinov in poti, ki obljubljajo hitro in lahko doseganje želenih ciljev. Splet in različna družbena omrežja nam omogočajo, da v trenutku pridemo do želenih informacij, saj so vedno na dosegu naših prstov. To je omogočilo tudi tako velik razcvet duhovnosti, saj ima vse več ljudi možnost, da se o vsem (vsaj tako mislijo) seznanijo in naučijo v udobju svojega doma.

Ko želimo spremembo, poiščemo sebi najprimernejši način izobraževanja. Najprej preberemo kakšno knjigo in o novih informacijah razmišljamo ter ugotavljamo, ali se z njimi strinjamo ali ne (tako deluje naš ego). Potem se o tem, če je le mogoče, s kom pogovorimo in z velikim navdušenjem sodelujemo v razpravah, ki vedno temeljijo na delovanju našega razuma, ki želi točno vedeti in priti do zaključka: to je tako in to je drugače, to je dobro in to je slabo ter to je prav in to je narobe.  Če se začnemo zavestno opazovati, kmalu spoznamo, da so najpogostejše razprave tiste, ki jih imamo vsakodnevno sami s seboj, saj se zapletamo v neskončna razmišljanja, premlevanja, analiziranja ter iskanja tiste »prave« resnice in prave poti. Seveda so mnogim v pomoč družbena omrežja, saj tam brez težav delijo svoje mnenje, kritizirajo drugače misleče in dodatno razvijajo ter večajo svoj ego.
Izobraževanje po navadi stopnjujemo in nadgrajujemo. Pogosto se udeležimo tečaja ali delavnice, ker nas je pritegnila zanimiva duhovna tehnika ali način, s katerim naj bi spremenili svoje življenje. Nova znanja navdušeno sprejemamo, o njih razmišljamo in izbiramo, kaj je za nas dobro in učinkovito in kaj ne. Nato pa po temeljitem analiziranju in preračunavanju (spet skozi svoj razum – ego) poiščemo najlažjo, najhitrejšo in seveda najboljšo pot za svoj napredek in duhovno rast.  Vse to je lepo, lahko rečem, popolnoma v redu, saj iskalci navdušeno iščemo tisto nekaj, kar se skriva okraj našega razuma. Pot pa je največkrat polna vzponov in padcev, sploh če je tudi to samo pot, ki temelji na delovanju ega in iluziji popolnosti.

KOT OSEL Z VELIKIM TOVOROM

Sama se spomnim obdobja, ko sem dobesedno hlastala za znanjem iz različnih knjig. Prebrala sem knjigo, ki me je navduševala in odpirala nova obzorja. Ko sem končala, sem začutila žalost, ker je bilo knjige konec. Mogoče sem še nekaj dni o njej razmišljala in poskušala vsebino in nova znanja vključiti v svoj svet, a je bilo kmalu vse (tako knjiga kot nova znanja) odloženo na polico in z otroškim navdušenjem in nestrpnostjo sem posegla po novi knjigi. Moje navdušenje o novopridobljenem znanju se je povečalo, ko sem se lahko o tem pogovarjala z nekom, ki podobno razmišlja. Tako sem lahko vsaj včasih dobila občutek, da že res veliko vem in poznam ogromno načinov za boljše življenje.

In tako sem nekaj časa »delala na sebi« in se duhovno izobraževala. Ja, sliši se malo smešno, a opažam, da podobno deluje veliko duhovnih iskalcev, kar seveda ni narobe.  Vendar sem na tej svoji poti spoznala, da sem kot osel, ki tovori velik žakelj knjig, ki jih nikoli ne uporablja. Kaj mi koristijo vse pridobljeno znanje in teorije, ki jih v vsakdanjem življenju ne uporabljam. Zato je padla odločitev, treba bo nekaj narediti in pridobljena znanja začeti živeti. To pa je nekoliko težje, saj se naš ego temu zelo rad in močno upira.

Neskončno sem uživala pri obiskovanju različnih delavnic in tečajev, ki so mi dali nova znanja ter nove poglede na življenje in delovanje. Iskreno povedano, malo manj prijetna je bila vsakodnevna borba s svojim razumom – egom, ko sem vse to začela intenzivno vključevati v svoje življenje in tudi živeti. Lahko rečem, da je umiritev svojega razuma – ega in usklajevanje zame največja zmaga.  Zabavno se je spominjati svoje že prehojene poti. Pri sedanjem delu pa spoznavam, da veliko ljudi išče in se duhovno razvija na podoben način.

NEKAJ PASTI DUHOVNEGA EGA

Dobro, boljše, najboljše.

Tu bi se dotaknila duhovnega ega, ki se pri takšnem duhovnom popotovanju lahko zelo močno razvija. Kaj se dogaja?
V materialističnem svetu ljudje stremijo po še več denarja, boljšem avtu, stanovanju, izobrazbi, položaju, statusu, telesu … in iščejo popolnost ter si tako polnijo ego z občutkom, da so dobri, boljši kot drugi ali celo najboljši. Podobno se dogaja med duhovnimi iskalci, saj iščejo duhovno popolnost, višje dimenzije, boljše delovanje in tako naprej. Želijo še več duhovnega znanja, še več obvladovanja različnih tehnik, da bodo dobri, boljši ali celo najboljši na svojem področju. Njihovo prepričanje, da so boljši kot tisti, ki živijo drugače, ki ne razumejo in niso »duhovni«, postane zelo močno in omejujoče. Podobno kot materialisti se omejijo v svojem svetu duhovnosti in v tem svetu delujejo podobno kot tisti, ki jih najbolj obsojajo.

Vse prepogosto ljudje na svoji duhovni poti in ob duhovnemu napredku dobijo občutek večvrednosti. Ko se duhovni ego okrepi, postanejo prepričani, da so na »višjem nivoju« kot drugi. Vsaj tako se po navadi izrazijo in sporočijo, da z ljudmi, ki so na »nižjem nivoju«, ne želijo imeti opravkov. Žalostno je opazovati nestrpnost, nesprejemanje in delovanje v vzorcu »Samo jaz imam prav!« s strani »duhovnih« ljudi. Moj pogled je malo drugačen in čutim, da duhovni iskalci, ki umirijo svoj razum, tega nikoli ne bodo občutili na takšen način. Tudi njihovo delovanje bo povsem drugačno.

Ego rešitelj

Na svojih duhovnih popotovanjih se nekateri izgubijo v delovanju, ko »duhovni« ego na vsak način želi rešiti svet in ljudi. Postanejo najpametnejši in v prepričanju, da oni najbolje vedo, kako in kaj, začnejo vsiljevati svoja mnenja. Njihova potreba po tem, da bi se drugi spremenili, živeli in delovali točno tako, kot oni vedo, da je prav, lahko preraste v odvisnost. Stalno živijo v lažnem občutku rešitelja, ki jih usmerja v moraliziranje in neskončne razprave o prav in narobe, o svetlobi in temi … Prepričani so, da tisti, ki delajo in mislijo drugače, ne spadajo v njihovo življenje in so slabi. Poskušajo jih, največkrat na neprimeren način, spremeniti in prepogosto igrajo vlogo pravičnika in vedeža. Tudi njihov »duhovni« ego uživa v prepričanju, da so boljši kot drugi. Če kje in kdaj, je treba predvsem med duhovnimi iskalci in popotniki ozavestiti rek: »Reši sebe in lahko boš rešil svet!« Na moje veliko veselje se vse več ljudi tega zelo močno zaveda, zato je tako imenovano delo na sebi in samospoznavanje postalo osrednja rdeča nit na poti prebujenja.

AdobeStock
Na svoji duhovni poti in ob duhovnemu napredku ljudje vse prepogosto dobijo občutek večvrednosti.

Samokritika in samoobtoževanje

Popolno nasprotje ega, ki rešuje svet, je občutek, ki nastane, ko se zavedamo svoje odgovornosti. V tem primeru naš razum – ego kazalec krivde usmeri proti nam. Zelo hitro pademo v samodestruktivne misli. Naš duhovni ego se razvija in krepi v stalnem občutku krivde, z vsakodnevnimi ponavljajočimi mislimi, ki so odsev vzorca in prepričanja: »Nisem dovolj dobra/dober!« in »Nimam dovolj znanja, moči, časa ...« (in podobno). Za vsako situacijo, ki se dogaja zunaj nas ali v naši notranjosti, še posebno če je neprijetna, krivimo sebe in se obtožujemo. Zapademo v program stalnega iskanja vzrokov v nas samih in posledic. Ko najdemo, je to treba popraviti, in ponovno iščemo načine, da se izboljšamo.

Konkretno: če smo spoznali vzorec ali prepričanje, ki nas je z določenim napačnim delovanjem vodilo v dano situacijo, ga je treba opustiti. Na tej točki se »duhovni« ego rad zaplete v iskanje novih, boljših načinov opuščanja tega vzorca. Zelo hitro se ujamemo v neskončne razumske notranje razprave in razmišljanje, kot je: »To bi morala narediti drugače; sama sem kriva; spet sem delovala tako in tako, zato se je to zgodilo; ne bi smela dovoliti, da me premagajo takšni občutki; ne smem tako razmišljati …« In tako v neskončnost. Pri tem vedno delamo rezervni načrt, kako bomo v prihodnje delovali, mislili, čutili in kako bomo ukrepali. Razumsko se izgubimo v vlogi žrtve, hkrati pa želimo kontrolirati vsako svojo misel, čustvo in delovanje.  Treba se je zavedati, da ima ego tudi v duhovnem delovanju rad neskončne razprave in iskanje rešitev, rad ima zakomplicirane stvari, ki zelo težko pripeljejo do želenega rezultata in cilja.

Prav je, da se zavedamo svoje odgovornosti in se spoznavamo. Dobro je prepoznati svoje vzorce in prepričanja. Ni pa potrebno razumsko zapletanje v samokritiko, samoobtoževanje, ki samo krepi delovanje našega ega in nas oddaljuje od notranjega miru, radosti in svobode. Če ste se našli v tem opisu, je dobro, da to le še ozavestite in spustite. Ne iščite novih poti in načinov. Preprosto spustite, brez zapletanja.

Iz ene omejitve v drugo – iz ene škatlice v drugo

Nova duhovna znanja, ki jih pridobivamo na različnih izobraževanjih, nas navdušijo, saj nam pomagajo na poti prebujenja, pa vendar se zelo pogosto zapletemo in ne opazimo, kaj se dogaja. Vse pogosteje svoja stara prepričanja, vzorce, poglede in delovanje, za katere smo ugotovili, da so napačni, zamenjamo za nekaj novega in boljšega. Nad tem smo tako navdušeni, da ne vidimo, da smo samo zamenjali eno prepričanje za drugo ter stopili iz ene škatlice v drugo, ravno tako omejeno škatlico, la da je v tem trenutku videti lepša. Zakaj je to tako težko opaziti in spoznati? Naš »duhovni« ego se zelo dobro počuti, ker spet ve nekaj novega, ker deluje boljše in drugače kot prej.

Vse preveč teorij je usmerjenih k dodatnemu omejevanju, saj zagovarjajo in trdijo, da je samo njihov način pravi. Ne dovoljujejo in ne sprejemajo ničesar, kar se ne vklopi v njihovo točno določeno teorijo in delovanje.

Stalna potreba in želja po novih duhovnih znanjih

Na poti samospoznavanja in prebujenja se lahko zapletemo tudi v močno potrebo po več znanja. Razum nas vodi in usmerja do novih znanj. Če ste eden tistih z močno potrebo po tem, da se stalno izobražujete in iščete nove, boljše, učinkovitejše duhovne načine in tehnike, hodite na številne delavnice, meditacije, berete in berete … in imate še vedno občutek, da še ne znate dovolj in nikakor še nimate dovolj znanja, da bi živeli tako, kot želite, potem ste se ujeli v svoj duhovni ego, ki ima stalno potrebo po več in boljšem. Nič hudega, tudi to samo ozavestite in spustite.

V ISKANJU BREZMEJNOSTI JE DOBRO PODVOMITI O VSEM

Moja pot je pot iskanja in raziskovanja doživljanja brezmejnosti in prebujenega življenja. Zadnja leta spoznavam, da je dobro podvomiti o vsem. To mi omogoča, da odpiram svojo kletko in ne stopam iz enega omejujočega prepričanja v drugo, ki me omejuje na drugačen način, a me na žalost še vedno omejuje. Ko podvomim, se ne omejujem v dokončnih in določenih trditvah, ki se začnejo z nam zelo poznanimi besedami: to je tako in nič drugače, to je prav in tisto je narobe, to je res dobro, tisto drugo je slabo ... Vse to so razumske omejitve. Ko se vanje zapletemo na svojem življenjskem oziroma duhovnem popotovanju, se je treba zavedati, da se nam vse tisto, kar je onkraj, zelo močno izmika.

Tu ne govorim o tem, katere tehnike, duhovne šole, tečaji, teorije, načini in poti so dobri in kateri ne. Takoj ko stopimo na pot samospoznavanja in prebujenja, je vsaka tehnika dobrodošla, saj nam odpira nova obzorja in pomaga, da lažje stopamo po tej poti.
Sama udeležencem svojih tečajev in šole vedno razložim, da so tehnike samo pripomoček, ki pa ga je treba odložiti, ko ga ne potrebujemo več. Podobno je kot uporaba bergle, ko si zlomimo nogo, in ko se ta zaceli, berglo odložimo. Spodbujam jih, da se osvobodijo stalne potrebe po tem, da iščejo in želijo natančne odgovore na vprašanja: od kod nekaj izhaja, kako se to imenuje, zakaj je tako, kaj se dogaja in kako točno to poteka … Največkrat dobim odgovor: Ampak jaz moram vedeti! Tako se počutijo varne in potreba po tem, da bi vedeli še več, lahko postne odvisnost, ki zapre možnosti doživljanja. Znati, razumeti in točno vedeti ali doživeti, občutiti in živeti, to sta dve popolnoma nasprotni strani.

ONKRAJ

Ko doživiš tisto onkraj, se zelo hitro zaveš, da je to doživetje težko opisati in natančno razložiti z omejenimi besedami, ki ne omogočajo globljega razumevanja, kaj šele občutenja doživetega. Zato res vse iskalce in popotnike spodbujam, da odprete svoj razum in dopustite doživetje tistega »nekaj več«, onkraj iluzije ega. Ni dovolj, da zamenjate svojo škatlico ali jo samo malo okrasite, dovolite si jo podreti in občutiti brezmejno svobodo. Mogoče se boste v tej brezmejnosti najprej počutili izgubljene, a polet bo neopisljiv.

Vse zapisano je namenjeno ozaveščanju svojega delovanja in spoznavanju omejitev na naši duhovni poti. Le tako jih z lahkoto opustimo in delujemo svobodno. Preprosto se umirite in poiščite način, tehniko, delovanje, duhovno izobraževanje, ki vam pomaga, da odpete svojo kletko in svobodno poletite v doživetju prebujenja. Predvsem je pomembno, da je to vaša izbira in pot, ki vas svobodno vodi nazaj k sebi.