Astro

Ivo Godnič: od kemije do maršala Tita in naprej

Andreja Comino, revija lady
20. 11. 2021, 22.00
Posodobljeno: 20. 11. 2021, 22.49
Deli članek:

Ivo Godnič je že desetletja eden najprodornejših slovenskih igralcev, mnogo televizijskih gledalcev pa še zdaj ni pozabilo njegovih nepozabnih druženj z Mariem Galuničem in Deso Muck. Predan svojemu poklicu in umetnosti je z vlogo maršala Tita, s katero je popestril marsikatero zabavo, utiral pot politični satiri. Po napornih vajah in predstavah danes Ivo najraje pobegne na Kras, kjer uživa v prelepi naravi in kulinaričnih dobrotah.

Šimen Zupančič
Ivo Godnič

»Zadnji dve leti sta bili zaradi korone za vse ustvarjalce zelo naporni. Le gledališče v živo je namreč pravo gledališče, katerega bistvo je pretok energije in čustev od igralcev do publike in skozi publiko spet na oder,« pravi Ivo Godnič. »Predstavo Norišnica smo začeli delati še pred epidemijo, nismo se vdali in smo veliko vaj izpeljali prek Zooma in mobitelov, a je bil to le izhod v sili, da smo lahko delali. Občutil sem, kako lahko igralec, če ni ves čas v pogonu, zarjavi. Ko sem prišel na prvo vajo v živo, mi ni manjkala le fizična kondicija, temveč tudi psihična. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem se vrnil v ustaljene tirnice,« je iskren igralec, ki ne spada med tiste ljudi, ki so že od malega radi nastopali in recitirali. Nasprotno, bil je precej zadržan otrok, po osnovni šoli se je vpisal na srednjo kemijsko, saj se mu je zdelo, da bi bila to zanj primerna pot. »Potem pa sta me prijatelja iz otroštva Dajana Demšar in Milan Štefe začela spraševati, kam nameravam naprej. Povabila sta me v Prešernovo gledališče v Kranju, kjer so imeli poleg odrasle zasedbe tudi krasno skupino mladih, ki so se šele kalili v igralstvu. Prepričala sta me, da sem se jim pridružil. Pridušala sta še, da mi bosta pomagala pri opravljanju sprejemnih izpitov na AGRFT, predvsem pri poeziji in prozi. Občudujem igralce, ki ne naredijo sprejemnih izpitov na akademiji v prvo, pa nato poskušajo še drugič, tretjič ... Sam nikoli ne bi šel na izpite petkrat, če bi mi že v prvo rekli, naj se raje lotim česa drugega,« se muza Ivo, ki je na srečo izpite opravil v prvo, nato pa se mu je odprl popolnoma nov svet.


Zlahka do redne službe
Četudi zdaj marsikdo marsikaj pove o »težkih« časih v nekdanji skupni državi, ima Ivo nanje lepe spomine. »Mnogo mojih mladih kolegov iz gledališča ne more verjeti, da smo med študijem imeli štipendije, potem pa nas je čisto vse čakala redna zaposlitev bodisi po ljubljanskih, bodisi po drugih slovenskih gledališčih. Sam sem imel kar dve štipendiji, saj prihajam iz preproste delavske družine, pa so mi, kot je bilo takrat običajno, dali kar dve štipendiji. Zlahka se je dobilo tudi mesto v študentskem domu, z vsem denarjem pa sem si privoščil tudi najem stanovanja, jedel sem po restavracijah, pa še za kak priboljšek je ostalo. Seveda jaz nisem bil izjema, tudi pri ostalih mladih je bilo tako,« se spominja. Takoj po diplomi pa ga je čakala služba v Slovenskem mladinskem gledališču, ki mu je zvest že 31 let. Poleg dveh gledališč iz Evrope so bili tudi pionirji gostovanja gledališča na festivalih po Latinski Ameriki.


Uživa na Krasu
Prvo vajo Ivo primerja z žensko, ki zanosi in nato čaka svojega otroka. Vsaka premiera je novo rojstvo. »In četudi ima ženska več otrok, sta vsaka nosečnost in porod drugačna. Tako je tudi vsaka vaja, vsaka predstava, saj nikoli ne veš, kaj se bo izcimilo. Z leti dobiš kilometrino, ki ti pomaga, da se lažje ujameš, ko pridejo težki trenutki. Nikoli ne štejem ne predstav ne vlog. Zdi se mi, da jih začnejo šteti, ko umreš. Je pa res tudi, da je dobro iti v pokoj, ko si še kolikor toliko pri sebi, in ne potem, ko že nič več ne moreš. Ljudje sanjajo, kaj vse bodo počeli v penziji, potovali, se družili, pa potem iz tega ni nič. Sam se bližam šestdesetim in počasi ugotavljam, koliko manj kondicije imam kot pred desetletjem,« iskreno prizna Ivo in hitro pove, kako naporen je igralski poklic v primerjavi z drugimi. Igralec ni nikoli v »službi« le osem ur, temveč je to način življenja: dopoldan vaje, popoldan kakšna ura prosto, zvečer pa spet vaje in predstave.« Rad je delal tudi izlete na televizijo, še zdaj ima v spominu nepozabna leta, ki so jih preživeli skupaj z Mariem Galuničem in Deso Muck, ko so iz tedna v teden zabavali ljudi. Z užitkom in željo po dobri zabavi pa je oblikoval tudi lik maršala Tita, s katerim je dolga leta nastopal tako na televiziji kot popestril številne rojstne dneve, poroke, okrogle obletnice ... »V tem liku sem zelo užival, tudi zato, ker so uživali ljudje, ki so me povabili. Kot sem že dejal, imam na odraščanje v skupni državi lepe spomine, kajti kdo mi je omogočil tisto štipendijo in šolanje kot sistem, na čelu katerega je bil Tito. Z njegovim likom sem vse obrnil na šaljivo plat in začinil še z glasbo. Če sem ljudem s tem polepšal večer, zakaj pa ne. Vedno je bilo zabavno, nikoli nisem imel niti ene slabe izkušnje,« pravi Ivo, ki si baterije najraje polni na Krasu. V Ljubljani živi v stanovanju, ki je blizu njegovega gledališča, tako da ne izgublja časa z vožnjami na delo in parkiranjem, spočije pa se v prekrasni obnovljeni domačiji njegovega nona. »Obnovili smo jo skupaj z mojimi sestrami, in kadar imam prost kakšen dan, rad pobegnem na Kras. Medtem ko v Ljubljani nimam balkona, sem na Krasu obdan z obilico prostora in zelenja – gankom in borjačem (dvoriščem), kjer rastejo kivi, pomaranče, limone, vije se trta, uživam na frišnem kraškem zraku in sem po par korakih že v gozdu, pa tudi do morja ni daleč. Kaj še človek potrebuje več za uživanje.«