Astro

Aleksandra Ilijevski obožuje dve izjemni ženski: mamo in babico

Carmen Leban, revija Lady
27. 10. 2021, 12.12
Posodobljeno: 14. 7. 2023, 18.11
Deli članek:

Glasbenica Aleksandra Ilijevski, ki se je pred kratkim predstavila tudi na Slovenski popevki, je dekle, ki stavi na dobre družinske odnose in na ljudi, ki so ji blizu. Med njimi sta gotovo njena mama Zlata Zavašnik in babica Marija. Sta njeni zaupnici, vse tri pa so hvaležne, da imajo druga drugo. Vse so ustvarjalke, vsaka na svojem področju in vsaka s svojim pogledom na svet, v katerem živimo. So si pa edine, da je ljubezen tista, ki je nad vsem.

rl
ilijevski

Prav lepo jih je videti skupaj, zanimive ženske iz treh generacij, mama, hčerka, vnukinja. Vse tri s svojimi izkušnjami, ki jih prinese življenje. Najstarejša je seveda babica Marija, ki bo kmalu stara že 90 let, kot pravi, seveda pa bo še prej praznovala 89. rojstni dan. O svoji hčeri zna povedati vse najlepše. »Zlata je moja edinka, pred njo sem enega otroka izgubila. Že kot otrok je bila nekaj posebnega. Vedno je rada risala in ustvarjala in se je s tem zamotila. Trenirala je plavanje in nikoli niti pomislila ni, da bi kakšen trening izpustila. Bila je tudi jugoslovanska prvakinja v disciplini 100 metrov delfin. Šport ti da čut za disciplino in odrekanje, kar je ona v življenju s pridom uporabila.«

Zlata Zavašnik pripomni, da vse le ni bilo tako brezhibno in da je kot otrok kdaj tudi kakšno ušpičila. V srednji šoli in pozneje pa se je zaradi svojih pogledov in kriterijev do avtoritet znala tudi upreti in se postaviti zase. Ko je prišla prva najstniška ljubezen, staršem ni povzročala sivih las.

Marija se spominja: »Njen prvi fant je bil iz naše soseske, pa še starše smo poznali, zato nas sploh ni skrbelo. Bila je vedno skrbna in od-govorna in takšna je še danes. Študirala je, zraven pa še veliko delala in že zgodaj sama zaslužila za vsakdanje potrebe. To, da je danes uspešna podjetnica, ki že skoraj trideset let vodi svoje podjetje in oblikuje moške obleke znamke Sens, me niti ne čudi, saj je disciplino in vztrajnost, ki ju je usvojila pri športu, prenesla na posel.«

Zlata ima na študentska leta lepe spomine. »Odločila sem se za študij, ki me je veselil in navdihoval, a se nisem branila dela. Poleg raznih študentskih del sem delala tudi kot čistilka v Delovi zgradbi, in ko je urednik Mikijevega zabavnika ugotovil, da imam lepo pisavo, me je povabil k sodelovanju. Pisala sem besedila v tiste oblačke, ki so značilni za stripe, in pri tem izjemno uživala, zraven pa še lepo zaslužila. Tako sem kmalu iz čistilke napredovala v oblikovalko besedila. Pozneje sem oblikovala in tudi šivala plašče ter prihranila dovolj za šestmesečno bivanje v Londonu.«
Mama Marija pravi, da je Zlata talent za oblikovanje podedovala po očetu, ki je imel kot geodet čut za tipografijo in estetiko, prav tako tudi športne gene. Pridno se je učila in se najprej vpisala na gimnazijo, a kmalu spoznala, da jo vleče v svet oblikovanja, in se prepisala na šolo za oblikovanje. Je pa, kot kaže, babičine gene podedovala vnukinja Aleksandra, pevka glasbene zasedbe Pliš, ki se glasbeno udejstvuje tudi kot solistka. »Pri nas doma smo veliko peli, še zlasti moj oče je bil odličen pevec, mama pa je igrala na orglice,« pove Marija in se spominja družinskih srečanj iz svojega otroštva, kako je bilo takrat pri njih veselo. »Ko je bila Aleksandra majhna, smo tri leta živeli skupaj in spominjam se, da je bila najsrečnejša, ko je prepevala in igrala kitaro. Sicer pa je bila zelo priden in ubogljiv otrok.«
Znata pa povedati tako Zlata kot Aleksandra, da je bila Marija kraljica hišnih opravil. Zato deklet – ne ene ne druge – ni pustila k štedilniku, češ, pustita, bom že jaz naredila, vidve imata svoje delo.
Če se vrnemo k Aleksandri in njenemu šolanju, pevka prizna, da bi se danes odločila drugače. »Če bi bila spet stara petnajst let, ne bi šla več na gimnazijo, temveč na šolo za oblikovanje, ker sem bila že od mladih nog bolj ustvarjalen tip in bi si s tem verjetno prihranila ogromno stresa, ki sem ga doživela na gimnaziji. Pri babici sem pa od nekdaj občudovala njen smisel za red in čistočo, pri njej je bilo vedno čisto kot v lekarni. Vedno me osrečuje občutek, ko se tudi sama doma spravim k urejanju in čiščenju.«
Zlata je oblikovala in tudi šivala že kot študentka in si s tem kar precej popravila svoj študentski proračun. »Spomnim se, ko sem oblikovala in zašila ženski plašč, za katerega je bilo takrat treba odšteti povprečno plačo.« Večkrat je kaj zašila tudi mami in Marija ima doma še vedno spravljen komplet, ki ji ga je sešila, ko je bila v srednji šoli. Danes Zlata pravi, da ne bi več sedla za šivalni stroj. »Bi pa z veseljem kaj ukrojila, sešiti pa bi dala veščim šiviljam.«
»Spominjam se, kako nam je šivala, ko smo bili majhni, plaščke, bundice, oblekice,« pove Aleksandra, ki ima še brata Kristiana in sestro Laro, ter nam zaupa, da ima tudi sama doma šivalni stroj, ki ga je dobila v dar od mame Zlate za 30. rojstni dan. »Pred leti sem se učila osnov krojenja in šivanja hlač in bi rada to neko skromno znanje čim prej obnovila in nadgradila,« pravi Aleksandra, ki ima v babici zvesto oboževalko. Ta si je z zanimanjem po televiziji ogledala tudi zadnji vnukinjin nastop na Slovenski popevki. »O, seveda sem gledala, vedno pogledam njene nastope. Tudi jokala sem zraven, a to so bile solze sreče,« je iskrena Marija.
Vse tri dame – Marija, Zlata in Aleksandra – so se izkazale vsaka na svojem področju in vesele so, da se tako dobro razumejo. Aleksandra je bila zelo navdušena ob našem srečanju in je predlagala, da bi morale to večkrat ponoviti, seveda v družinskem krogu. »Kaj pa, če bi trikrat na leto praznovali rojstne dneve,« je predlagala in ob tem smo se vsi zamislili, kako čas hiti in kako malo ga imamo drug za drugega. A babica ni zaostajala s predlogi. »V kratkem vas vse povabim na kosilo, jaz častim, pa čeprav še nimam rojstnega dne.« Ob tem smo se vsi prav prisrčno nasmejali in toplo nam je bilo v srcu ob misli na to, kako pomembna so nam druženja.