Astro

Naša pevka iskreno o samomorilskih mislih, nasilju, alkoholu in obdobjih teme

Sonja Javornik
19. 12. 2020, 16.55
Posodobljeno: 19. 12. 2020, 17.17
Deli članek:

Spoznala sem jo še kot članico Foxy Teens, v času uspešnic Zdravnik in Muca pa sva se večkrat tudi družili na zabavah. Videla sem, da je zanimiva mlada dama, zato me je že nekaj časa zanimalo, kaj se dogaja z njo. Že na videz je jasno, da je v življenju šla skozi ogromno sprememb. Ko sva se v Beli krajini, kjer sem jo obiskala med snemanjem oddaje Moja pesem, tvoj glas, začeli pogovarjati, me je takoj presenetila. Ne samo zaradi svojih modrih ugotovitev, ampak predvsem zaradi poguma in neizmerne iskrenosti, ko je pripovedovala zgodbo o uničenem otroštvu, o zlorabah, boleznih, trenutkih obupa, zaradi katerega je že razmišljala tudi o samomoru. “Če ne bi imela sina, bi bila danes pod kakšnim mostom z iglo v roki,” mi je rekla in me šokirala s tem priznanjem.

Osebni arhiv
Mirna Reynolds

Nekoč smo se smejali njenim traparijam, na primer nastopu z mačkom, ki jo je polulal na festivalu MMS, danes pa ji lahko samo ploskamo. Ploskamo zaradi čudovitih besedil, ki jih piše zase in za druge, zaradi vrhunske pevske interpretacije (o tem se lahko prepričate v omenjeni oddaji) in ne nazadnje zaradi moči, ki jo ima, da je kljub vsem težavam danes uspešna ženska in dobra mama.

V skupini Foxy Teens ste začeli peti v zgodnjih najstniških letih. Danes ste ženska, mati, pa vendar vas številni še vedno niso dali iz tistega predalčka »otroških pevk« in vas podcenjujejo tudi kot glasbenico.

Ko smo bile popularne, sem bila še otrok, ko smo se kot skupina razšle, pa sem naredila nekaj potez, ki so bile zelo napačne. Te poteze so me res teple po glavi. Nastopi s skupino so bili pomemben del mojega življenja, zato sem se ob razpadu, ki je bil posledica vse večjih trenj, počutila, da je to konec vsega. Ker nisem poznala drugačnega življenja, sem životarila. Ob pojavu rumenega tiska sem ugotovila, da lahko dobim nazaj vsaj ta del pozornosti, ki mi je manjkal. Bila sem na številnih naslovnicah, saj sem delala grozne stvari, zaradi katerih mi je danes nerodno, saj se jih sramujem. Slika, ki so jo takrat prikazovali o meni, je bila vse, kar jaz nisem …

Česa recimo danes nikakor ne bi več naredili?

No, saj v resnici je tako, da če bi karkoli od istega objavili danes, bi bilo to že normalno, takrat pa še ni bilo »normalno«, da se poljubljaš z žensko, da kažeš oprsje … Pripravljena sem bila na vsako neumnost, da bi le zapolnila praznino s pozornostjo, ki je izginila ob razpadu skupine. Ne morem kriviti drugih, da so si ustvarili o meni sliko, da sem neumna, da ne znam peti … To me je dolgo zelo bolelo, saj znam peti, pa tudi pisati besedila. Počutila sem se, kot bi bila privezana na sramotilni steber, kjer sem vpila, da nisem taka, a me nihče ni slišal. Dolga leta sem poskušala priti ven iz tega začaranega kroga in šele zdaj so ljudje malo pozabili na to …

Pa bi takrat poslušali, če bi vam kdo svetoval drugače?

Ne vem. Verjetno ne, ker mi je tudi mama svetovala, naj ne delam tega, pa je nisem poslušala. Morda bi bilo drugače, če bi imela vsaj kakovostno glasbo, škandali v kombinaciji s plehkimi komadi pa niso dobitna kombinacija … Zato sem se fizično umaknila in odšla živet v Kambodžo, pod psevdonimom Vera Landa pa sem pisala besedila za pesmi.

Glasbeniki so torej vedeli, da pišete odlična besedila?

Tisti, s katerimi sem sodelovala, so vedeli. Tudi Raay je poznal moje tekste, pa tudi vokalne sposobnosti, zato sva posnela pesem za Emo, vendar nisem bila psihično pripravljena za vrnitev. Takrat sem bila samodestruktivna. Nisem poslušala drugih, saj sem morala sama priti do tega.

Očitno se res vsi učimo iz svojih napak.

Jaz zelo rada svoje napake celo ponavljam, da se prepričam, da nekaj ni v redu. (smeh) Kar se je zgodilo, se je zgodilo in tega ne morem spremeniti. Še vedno nisem tam, kjer bi želela biti. Želim si, da bi me videli kot pravo glasbenico.

Če se vrneva k vašim škandalom … Ste čutili, da je pozornost, ki jo dobivate zaradi njih, negativna, in ne pozitivna? Da so se norčevali iz vas?

Ne, nisem čutila negativne pozornosti, ampak le pozornost. Če bi me takrat vprašali, kje se vidim čez 10 let, bi vam povedala, da se vidim povsem drugje, ker pa sem bila neumna, sem hodila v čisto drugo smer, v smer starlete iz resničnostnega šova. Danes se mi zdi vse skupaj tudi smešno, ker je bilo tako očitno zgrešeno …

Kdaj ste ugotovili, da je šlo vse skupaj predaleč?

Videla sem, da me v glasbenem smislu nihče ne jemlje resno. Ko smo se razšli tudi z Domnom (Mirna je v tistem času sodelovala z Domnom Kumrom, op. a.), sem videla priložnost za resnejšo glasbo. Poskusila sem z nekaj skladbami, a ni šlo. Ostala sem brez podpore založbe ali menedžerja, ljudje so še vedno videli mojo podobo »muce« in »zdravnika« (Zdravnik in Muca sta bili veliki uspešnici v tistem času, op. a.). Nekaj projektov je padlo v vodo in sem obupala. Želela sem ostati v glasbi, zato sem poučevala petje, pisala pesmi za druge, delala na radiu. Drugega nisem znala in tudi nisem želela. Najraje bi ves čas stala na odru in pela, vendar preziram vse, kar obdaja ta oder, brez tega pa ni posla ... Potrebnega je bilo veliko pogovora same s seboj, saj je nekatere stvari treba vzeti v zakup. Pri Foxy Teens je za vse skrbel Miki Šarac (menedžer, op. a.), zato meni ni bilo treba skrbeti za nič, ko si sam, pa vidiš vse mogoče stvari, ki včasih niso prav lepe.

Potem ste se preselili. Kako to?

Leta 2009 sem šla z nahrbtnikom prvič sama za en mesec v Azijo. Že prvi dan v Bangkoku sem se zjokala, saj je bil tam drugačen svet. Takoj sem želela kupiti letalsko vozovnico za vrnitev, a je nisem dobila, zato sem se sprijaznila, da bom še nekaj časa tam. Že do večera sem se tako zaljubila v Azijo, da sem ostala skoraj eno leto. Bila sem na Tajskem, pa v Maleziji in na Baliju. Videla sem kar nekaj Evropejcev in Američanov, ki so živeli tam z družinami, zato sem tudi jaz sanjala o življenju v Aziji … Ko se je rodil moj sin, sem se odločila, da si izpolnim to željo in sem šla tja z mamo. Nekaj mesecev smo potovali, nato pa se stacionirali v Kambodži. Sin je tam hodil v britanski vrtec, kjer se je naučil angleško. Tam sem spoznala različne glasbenike in že smo načrtovali skupne nastope. V Aziji sem čutila tako svobodo, ki je tukaj ne občutim. A zaradi otroka sem se odločila za vrnitev. Sin pogreša tamkajšnje življenje, saj smo bili tam ves čas v natikačih, imeli smo bazen in za naše razmere razkošno življenje. Kljub vsemu se mi zdi bolj varno zanj pri nas.

Nosečnosti niste načrtovali. Kako ste se počutili, ko ste ugotovili, da boste postali mama?

Že nekaj let pred tem sem imela eno prekinitev nosečnosti, kar je bila takrat prava odločitev, saj sem bila premlada. Odločitev za splav ni preprosta in mi je bilo zelo težko, zato sem si rekla, da se to ne bo ponovilo. Ko sem zanosila, sem imela 28 let, kar so prava leta za otroka. Ker ne bi prenesla, da bi otroka po porodu dala v posvojitev, druge možnosti, kot da postanem mama, pravzaprav ni bilo … Nosečnost je bila eno izmed mojih najlepših obdobij. Počutila sem se odlično, čeprav otroka nisem načrtovala. Nisem imela zdravstvenih težav niti slabosti, počutila sem se srečno. Takrat sem imela partnerja Aleksa, ki mi je bil v veliko podporo, bila sem tudi zaljubljena vanj.

Kako pa je bilo po tem, ko je otrok prijokal na svet?

Moja mama ne olepšuje stvari in mi je poskušala dopovedati, kako je po porodu, vendar je nisem razumela. Na drugi strani so ljudje, ki v otroku vidijo smisel življenja in nikoli ne govorijo o težkih preizkušnjah. Moj svet se je po porodu obrnil na glavo. Enako Aleksu, ki je imel takrat šele 22 let. Nič nisva vedela o starševstvu, zato sem se kmalu počutila, kot bi živela s tujcem v istem stanovanju. To je res velika preizkušnja, zato je prav, da se partnerja dobro poznata, preden dobita otroka. Težko je ohraniti strast v odnosu, saj otrok pobira vso energijo, vsaj prvih nekaj mesecev. Zdi se mi logično, da je sledil najin razhod. …

Se vam je bilo težko znajti sami z otrokom?

Vedno sem govorila, da ne bom samohranilka in da bom prekinila družinske vzorce, vendar se je zgodilo točno to. Moja mama in oče sta se razšla, ko sem bila še v vrtcu, moj sin je bil še mlajši. Večkrat sem si že dokazala, da sem bolj močna, kot sem mislila, da lahko naredim več, kot mislim. Samohranilska pot je težka, vendar sem za to izkušnjo hvaležna, saj mi gre dobro. Imam lepega in zdravega otroka, kar je najbolj pomembno.

Pravite, da je lep in zdrav, pa je tudi priden otrok?

Sin je po mamici in ni priden, čeprav bi si morda želela drugače. (smeh) Otroci so zrcalo staršev. Večina misli, da so starši tukaj, da učijo otroke, meni pa se zdi, da je obrnjeno. Vsak dobi točno takega otroka, da ti pokaže, kaj bi ti rad bil. Pri njem te jezijo tiste stvari, ki jih moraš razrešiti pri sebi. Od sina se veliko učim, čeprav me včasih jezi ali pa je odrezav, vendar se ne morem jeziti nanj, ker sem enaka. Z njim se pogosto pogovarjam in filozofiram, kot bi bil odrasel in meni enakovreden.

Kaj ste se od svojega sina naučili vi?

Otroci so pozorni v trenutku in zdi se mi, da odraslim manjka te pozornosti in vztrajnosti. Odrasli smo to vztrajnost izgubili, izgubili smo tudi iskrivost. Otroci radi skačejo po lužah, mi pa jim želimo to preprečiti, da ne bodo imeli mokrih čevljev. Sin mi je lepo razložil, da to ni problem, ker lahko čevlje posušiva. Ves čas živimo v krčih in pravilih, čeprav bi lahko tudi odrasli kdaj skočili v kakšno lužo. Otroci so tudi iskreni. Ko smo s Foxy Teens nastopale v koloniji, nam je najbolj iskren otrok rekel, da smo v živo bolj grde … Všeč mi je iskrenost, čeprav se zavedam, da bi številni odrasli nosili posledice, če bi bili vedno tako iskreni. Sin me je naučil še nekaj – on je edina oseba, do katere čutim brezpogojno ljubezen, hkrati pa je tudi prvi in edini, ki mi brezpogojno ljubezen daje. Prej sem mislila, da dobiš brezpogojno ljubezen od partnerja, a to ni res. Tudi ljubezen med starši in otroki ni vedno brezpogojna, kot ni bila med menoj in mojimi starši.

Res ... Zakaj pa ne? Lahko o tem govorite?

V naši družini sta bila prisotna alkoholizem in nasilje, torej sem odraščala v zelo disfunkcionalni družini. V taki družini ni nič brezpogojnega, zato sem tako obupano iskala pozornost in ljubezen. A ne moreš pričakovati, da boš to dobil od drugih. Pri otroku pa je drugače …

Kakšen odnos imate s starši danes?

Ko se je rodil moj sin, sem želela, da ima tudi dedka, zato sem očetu vse iskreno povedala za nazaj. Po ločitvi staršev sem najprej živela z mamo, potem pa me je oče odpeljal in sem bila pri njem nekaj let, mama pa se je na sodišču borila, da bi me dobila nazaj. Z mamo sva si bili blizu, na očeta pa sem bila jezna, zato sva se le redko videla. Še zsedaj se vidimo le ob rojstnih dnevih, skratka, bolj redko … Težko je sprejeti, da ne moreš spremeniti ljudi. Da osebe, ki bi te morale čuvati in imeti rade, tega ne morejo. Prepričana sem, da vsak oče in mama naredi vse, kar lahko. Z očetom sva bila že odtujena, zato je težko spet vzpostaviti stik.

Ampak z mamo sta si ves čas blizu ... čeprav pravite, da tudi od nje niste dobili brezpogojne ljubezni.

Vedno sem želela biti z mamo, ki je bila vedno ob meni. Še danes se vidiva vsak dan … Mislila sem, da se bom pozdravila, ko bom očetu vse povedala. Pa ni bilo tako! Najtežje je bilo spoznanje, da je v mojem odnosu najbolj toksična mama, ki jo imam najraje na svetu. Ko začneš reševati težave z nekom, ki ga imaš zelo rad, je to velik zalogaj. Na srečo je mama naredila ogromno glede sebe, zato me razume. Če bi vse to, kar sem njej, povedala komu drugemu, bi se slabo končalo … Mama me ima zelo rada in je zdaj krasna, vendar se otroštva ne da spremeniti. V otroštvu mi starša nista dala varnosti in prave ljubezni, da bi postala mentalno zdrav človek. A do mame ne čutim nobene zamere in sem vesela, da se lahko o tem danes pogovarjava. Hude travme so bile …

Omenili ste že sami – vaša mama je imela težave z alkoholom. Ste se kot otrok počutili dolžni skrbeti zanjo?

Bila sem otrok in ni bila moja dolžnost, da skrbim za kogarkoli. Mami je moralo biti težko, ko je ostala brez otroka, a to žalost je prenašala name in me obremenjevala s svojimi čustvi. Na drugi strani je bil name jezen oče, kar tudi ni bilo prav, saj sem bila samo otrok … Krivila sem se za jezo in žalost obeh. Kot osemletna deklica sem bila tiha, ves čas sem imela v mislih mamo, ki se joče zaradi mene. Zavedam se, da nista znala drugače, vendar bi lahko vse izpeljala malo drugače in mislila na otroka.

Pa vas je bilo kdaj strah, da boste tudi vi otroka čustveno obremenjevali?

Seveda me je skrbelo. Ves čas sem zelo pozorna na to, kakšne vzorce mu dajem. Morda sem s tem že preveč obsedena, ker pač poznam posledice. Ves čas sem na preži, da je najin odnos zdrav. Zdi se mi bolje, da je moj otrok razvajen, kot pa to, da bi dal skozi mojo izkušnjo. Moj sin živi z menoj in mojo mamo - torej z dvema zlomljenima osebama, zato ne more biti povsem normalen. Želim si le, da odraste brez teh destruktivnih občutkov. Naj bo razvajen, naj misli, da je glavni, saj je to bolje, kot da si reže žile. No, pa saj niti ni razvajen, vsaj ne še …

Ali ste kdaj razmišljali o ... samomoru?

Nekajkrat sem res pomislila na samomor. Tega sem se zelo ustrašila, saj sem vedela, da je stvar resna. Nikoli nisem nič poskušala, vendar me je že sama misel prestrašila … To je bilo pred nosečnostjo, pa tudi po tem, ko sem že postala mama. Ko sem se začela zdraviti, sem šla čez temačno obdobje, kar je logično. Ko sem živela divjo mladost, sem se zamotila z zabavami, ko sem šla naprej, pa sem šla skozi temo.

Kako se počutite danes?

Vsekakor bolje. Dobro je, da se bolje razumem, poznam. Ko pride slab trenutek, se zavedam, da bo tudi minil. Včasih pride obdobje anksioznosti, vendar se zavedam, da je to le v moji glavi. Tega se ne ustrašim in grem čez to. Včasih si želim, da bi bila bolj srečna, a morda je ta sreča tudi lažna. Tega ne vem, ker nikoli nisem živela v zdravem okolju …

Kljub temu ste vedno nasmejani. Kako to?

Nasmejana sem, ko sem med ljudmi, še vedno pa je del mene temačen in pride ven, ko sem sama.

Rekli ste, da ste se malo bali, ko ste privolili v sodelovanje v oddaji Moja pesem, tvoj glas in se zavedali, da boste teden dni preživeli s pevskimi kolegi in ekipo TV3. Ali niste radi med ljudmi?

Imam najboljšega prijatelja, ki ga ne vidim zelo pogosto. Prednost družbenih omrežij je, da lahko kljub temu pogosto govoriva. Imam tudi kolegice, ki pa niso prijateljice. Več prijateljev si ne želim, saj mi ljudje spijejo energijo. Ker sem tako raziskovala sebe, znam človeka prebrati v minuti. Ker ljudi hitro preberem, se začnem hitro dolgočasiti. Želela bi se pogovarjati o stvareh, o katerih govoriva midve zdaj, drugi pa se o tem ne bi pogovarjali, zato nimam veliko prijateljev. Navajena sem samote, zato si nisem znala predstavljati, kako bom teden dni preživela v družbi. Bila sem pozitivno presenečena, da se počutim dobro in se niti malo nisem počutila slabo ali depresivno. Morda mi ustreza družba, vendar mora biti prava. Ko smo bili na koncertu, med »mojimi« ljudmi, sem se vedno počutila dobro, ne vidim pa se v družbi drugih mam in površinskih pogovorov. Ko gre sin na rojstni dan, bi naredila vse, da bi ga lahko le odložila in pozneje prišla iskat, vendar to ne gre. S starši se moram pogovarjati o temah, ki me ne zanimajo. S takih otroških zabav pridem zelo utrujena. Sin je družaben in je rad na igrišču, jaz pa ga medtem čakam na najbolj oddaljeni klopci. Na tem snemanju nas druži glasba in se počutim živo ravno zato, ker sem ta del življenja tako dolgo tlačila v ozadje.

Med snemanjem oddaj ste presenetili s svojo interpretacijo skladb, saj ste ganili vse poslušalce. Ali bi lahko danes tako peli, če ne bi imeli tako težkega življenja?

Verjetno ne … Pri tem moram poudariti, da se nikoli nisem počutila kot žrtev, vendar se zavedam, da ti dajo težke življenjske preizkušnje ogromno materiala za besedila pesmi. To je najboljši navdih na vseh področjih. Ko preživiš slabe stvari in se ti zgodi nekaj lepega, znaš to bolj užiti in biti prisoten. Šolan glas in velik razpon ne pomenita veliko in me ne to ne gane, ganejo pa me čustva. Ko slišim Lewis Capaldia ali Adele, ki pojeta čustveno, me to gane in to je zame umetnost. Morda je tudi zato moja interpretacija taka …

Verjetno se je interpretacija z leti spremenila in napredovala?

Seveda. Ko sem bila mlada, mi sploh ni bilo jasno, kako in kdaj bi zajokala v kakšni pesmi. Takrat sem pela lahke melodije, pozneje tudi pesem Zdravnik, ki ni bila lahka za peti, vendar si nisem upala zapeti iz srca. Morda sem imela občutek, da jaz ali pesmi niso dovolj dobre, dokler mi ni Raay rekel, da pojem tako dobro kot najboljši, kar mi je dalo novo samozavest. Končala sem glasbeno šolo za klavir, nikoli pa nisem imela vaj iz solo petja, razen nekaj ur, ko nas je še kot Foxyce učila Sendi. Talent je človeku prirojen, zato sem ga morda jemala kot samoumevnega.

Očitno ste kot ženska zacveteli v Kambodži, kjer je prišla na dan vaša ženska lepota, ki v mladosti ni bila tako opazna.

Ker sem se že prej umaknila iz medijev, tega nihče ni opazil, ampak mislim, da je bilo že prej … Od mladosti imam prehranske motnje, ki so bolezen, zdaj pa jih znam uravnavati. V prvem letniku sem kupila hlebec kruha, salamo, dve čokoladi in to vse na hitro zbasala vase, da me je včasih bolelo celo telo. Po šoli sem odšla v bližnji McDonald's in si naročila pet menijev. In pojedla vseh pet! Prehranske motnje sem skrivala …

Ali so bile težave s prenajedanjem posledica težav doma ali posledica dogajanja na glasbeni sceni?

Ne vem zagotovo, vsekakor je bila to posledica čustvenih težav. S prenajedanjem sem se borila kar nekaj let. Hvaležna sem za leta, ki sem jih preživela s skupino Foxy Teens, saj je bil zame to pravljični svet, v katerega sem zbežala in ga potrebovala zaradi težav doma. A danes bi rekla, da za ranjenega otroka ni prostora v svetu zabave, saj se to nikoli ne konča dobro! Za kaj takega moraš biti mentalno zdrav in močan. Ravno najbolj ranjene ljudi najbolj vleče v svet šovbiznisa, čeprav tam ne bi smeli biti. Bila sem polna kompleksov, imela sem prehranske motnje, a sem bila vseeno na odru. Nisem imela dovolj trde kože za vse komentarje, tudi druge članice skupine ne. Morda je imela najbolj trdo kožo Tanja, ki pa je izhajala iz urejene družine. Jaz ne bi nič spremenila v svojem življenju – kar je bilo, je bilo. A drugim bi svetovala, naj tega ne delajo. Ljudje znajo biti hudobni. Ni mi bilo vseeno, če mi je nekdo rekel, da sem debela krava … Zato sem šla in se prenajedala, da je bilo še huje. Lahko se ne bi tako dobro končalo …

Glasba vam je prinesla kup težav, a hkrati je bila vaša rešiteljica, drži?

Glasba mi ni prinesla nič slabega sama po sebi. Naši nastopi so bili moje življenje. A vse, kar spremlja glasbeni posel, je primerno le za močne ljudi, kot sem jaz zdaj. Hvaležna sem, da smo imele takrat Mikija, ki nas je čuval pred marsičim. Če bi bile same, ne bi zdržale niti en mesec.

Zdaj učite petje?

Učim petje v Ljubljani. Imam nekaj učencev, čeprav nisem narejena za učiteljico. Sem nemiren človek in bi verjetno hitro izgubila službo kjerkoli. Še vedno pišem besedila. Ko je izšla pesem Makova polja, sem imela nekaj nastopov, potem pa je prišla korona. Upam, da se bodo stvari kmalu normalizirale, da bom lahko še kaj pokazala. Dolga leta pišem poezijo in si želim, da bi izdala knjižico poezij, čeprav se zavedam, da se to ne bi prodajalo. To je bolj za mojo dušo. Najraje bi živela le od glasbe in pela, vendar je to pri nas težko, še zlasti v tem času …