Gregor Avsenik je pri komaj šestnajstih letih dobil prvo veliko priložnost, da zaigra ob Slavku in Vilku Avseniku, očetu in stricu: »Dobil sem note za valček Moje sanje in ta pesem mi še danes predstavlja tehnični izziv ob igranju. Na eni strani mi je bilo igranje kitare velik izziv, hkrati pa tudi čast, da sem se lahko preizkusil v tej zvrsti glasbe. Ko sem slišal prvi posnetek, sem bil zelo razočaran, saj na posnetku ne dobim istega občutka kot takrat, ko imam v roki inštrument. Takrat sem bil osredotočen na klasično glasbo, glasba moje mladosti pa je bila disco glasba, pop in funk.«

Zdaj bi teh štirideset let lahko strnil v štiri obdobja: »Prvo obdobje narodno-zabavne glasbe se je prepletalo z mojimi kitarskimi aktivnostmi na področju klasične glasbe, ki sem jo tudi študiral. V tem obdobju sem imel svoj kitarski trio, v katerem sta sodelovala moj kitarski vzornik Miha Ramšak in kolega Tone Črnugelj. V duetu s Tomažem Rajteričem pa sem poleg nastopanja tudi tekmoval. Leta 1984 sva bila absolutna zmagovalca v tedanji Jugoslaviji v skupini komornih zasedb v Prištini, deset let pozneje, leta 1994, pa sva na mednarodnem tekmovanju kitarskih duetov v italijanskem Bariju prišla v finale in se uvrstila na četrto mesto.«

Drugo in najkrajše obdobje je bilo pred več kot 25 leti, ob odprtju Avsenikove večnamenske dvorane v Begunjah: »Ob tej priložnosti sem prišel na oder kot vodja Ansambla Grege Avsenika. To obdobje se prepleta tudi z Gašperji, s katerimi smo po Sloveniji skupaj z očetom in duetom M4M prirejali Avsenikove večere. Imel sem privilegij, da sem kot glasbenik doživel veliko turnejo ob očetovi 70-letnici po Nemčiji, Avstriji in Sloveniji.«

V tretjem obdobju pa se je popolnoma posvetil gostinstvu, na poti pa je bil tudi peti otrok, zato je leta 2000, ob istem času kot njegov oče, sklenil glasbeno kariero: »Vendar sem vseeno občasno nastopal s Hišnim ansamblom Avsenik, z Gregorji in Gorenjskim kvintetom. Takrat sem se posvetil bolj organizacijam dogodkov, organiziral Avsenikov zlati abonma leta 2008, prav tako tudi prvi festival Avsenikove glasbe v Begunjah ter ob 55. obletnici Avsenikove glasbe organiziral samostojno razstavo v Galeriji, za kar sem bil tudi prejemnik Oberkrainer Award. To obdobje sem preživel kot gostujoči kitarist, kot avtor pa sem shranjeval svoje ideje v arhiv, ki je zdaj poln. Če bom zdrav, upam, da ga bom lahko uresničeval na stara leta.«

Spominja se tudi, da so bile najboljše zdravilo za očeta Slavka takrat nove skladbe, ki jih je komponiral za vnuka Saša. A od očeta so se morali posloviti 2. julija 2015. Zatem je za Gregorja prišlo novo obdobje, za katerega pravi, da je zanj po svoje najlepše, saj lahko dela s sinovim ansamblom. »Občasno sem z njimi celo na koncertih, v zadnjem času pa delam tudi z Moniko. Najlepše je, ko smo vsi trije skupaj,« strne svoje ustvarjalno obdobje oče nadvse prodornih mladih glasbenikov, kot sta Monika in Sašo. Z Moniko sta se ob štirideseti obletnici njegovega ustvarjanja lotila skupnega projekta: »Projekt Melodija za tebe je nosil ime po očetovi pesmi. Iz teh različnih obdobjih sem črpal repertoar, ki je opravičeval koncerte – en del od Slavka in Vilka in drugi del moj. En del je bolj klasičen narodno-zabavni, drugi del sodobnejši. Zelo rad posvečam nekomu melodijo, naj bo to žena, hči ali sin – naj bo to Spomin na Pariz, Tečka mala, Kje si b'la, Nataša, ali prvi vnukinji Je Štajerka frajerka.« Njegovo življenje se je sicer vedno prepletalo z gostinstvom in glasbo: »Vseh mojih štirideset let glasbene kariere je bila glasba moj konjiček. Na prvem mestu je bila vedno moja družina. Ker sem imel lepo otroštvo, za katerega sem neizmerno hvaležen, sem si najbolj želel družine. Imel sem srečo in z ženo Katarino imava pet zdravih otrok. Odločil sem se za gostinsko-turistično dejavnost in prevzel domačijo Pri Jožovcu v Begunjah, ker sem lahko bival doma, kar je bila moja vizija. Danes je na prvem mestu še vedno moja družina, ki me vse manj potrebuje, na drugem mestu pa glasba. Gostinstvo sem prepustil sinu Alešu, zato vsakdanjik preživljam bolj kot glasbenik. Ob postelji me čaka kitara, ki jo pogosto zagrabim takoj, ko se zbudim. Ko sem slabe volje ali imam premalo energije, mi pomaga glasba.«

Ves čas mu ob strani stoji žena Katarina, ki se je zaradi družine odpovedala karieri: »Moja žena prihaja iz Ljubljane, obiskovala je srednjo oblikovno šolo – smer moda. Njena družina si je želela, da bi šla v Milano. Ko mi je povedala, da bo odsotna nekaj let, sem začel razmišljati in ji povedal, da se bo morala odločiti med menoj, družino in Milanom. Odločila se je zame in upam, da ji ni žal. Skupaj delava v pisarni, v gostilni, vedno pa je prisluhnila tudi moji glasbi. Katarina je del mene, vse moje poti in vsi moji rezultati so povezani z njo. Drug drugemu sva ves čas stala bo strani in uresničevala skupno vizijo. Moj konjiček je glasba, njen konjiček pa sta risanje in ustvarjanje. Tudi ona se je učila igrati kitaro v glasbeni šoli in ima dober posluh. Tako kot jaz rada potuje. Zlasti lepe spomine imava na jezera po Sloveniji in v sosednjih državah, ki smo jih obiskovali že z očetom in mamo. Eden najlepših spominov pa ostaja na potovanje po Azurni obali. Tako kot pri glasbi tudi na potovanjih zelo rad raziskujem. Moja glasba mora biti raznolika, zato ustvarjam različne sloge. V glasbi imam rad presenečenja.«