To ni savna, temveč rastlinjak!

Koseško župnijo že tri leta krasi prekrasen vrt s številnimi grmovnicami, sadnim drevjem, čebelnjakom, prav na sredi pa kraljuje macesnova kupola, rastlinjak z bujnim rastjem, ki razveseljuje vse leto. S svojo nenavadno obliko in dekorativnimi lučmi je buril domišljijo in radovednost mimoidočih. »Na začetku sem se šalil, da je savna,« se smeji župnik Igor Dolinšek. Na koncu jim je seveda pojasnil, da je to rastlinjak. S tem, kar v njem pridelajo, so samozadostni, del pridelka celo podarijo.

Ko človek stopi na vrt koseške župnije, mu od najrazličnejših barv in bujnega rastja zaigra srce. Ob skrbno urejenih potkah so zasajeni hermelike, rmani, ameriški slamnik, velike in male vrtnice, s katerimi med drugim krasijo cerkev, pa številne grmovnice, med katerimi s svojimi velikimi cvetovi največ pozornosti pritegujejo hortenzije različnih barv in vrst. Zorijo ringloji, jabolka, hruške, tudi kakiji že oblikujejo plodove, pa breskve, posladkali smo se s figami, malinami in ribezom, ki pa so ga večinoma že obrali, ob cerkvi se bohoti vinska trta … Na tem koščku raja nas je sprejel župnik Igor Dolinšek, ki sicer prihaja iz Lukovice, v župniji pa je že petindvajset let. Ponosno nam je razkazal, kaj so v treh letih ustvarili na tem novem zemljišču, in iz vsake besede se je čutilo, kako v tem uživa.

Na vrtu je vedno dovolj dela, pravi župnik Igor Dolinšek.

Pograbili so priložnost

Do leta 2019 je imela župnija le ozek pas zemljišča ob cerkvi, župnišče pa je bilo čez cesto na drugi strani. Potem pa jim je prijateljica povedala, da je na dražbi pol hektarja zemljišča prav ob cerkvi. »Takšna priložnost se zgodi le enkrat v življenju, seveda smo jo pograbili in zemljišče odkupili,« se je veselo nasmehnil Dolinšek, ki je doma s kmetije in si je od nekdaj želel imeti vrt ter živeti z naravo. Najprej so med pandemijo v samo devetih mesecih zgradili novo župnišče, v katerem danes poleg Dolinška živita duhovni pomočnik Štefan Pavli in župnijska sodelavka dr. Mojca Bertoncel. Po vselitvi pa so vsi trije s pomočjo župnijskih sodelavcev začeli urejati okolico. Zamislili so si jo kot prijetno stičišče vseh generacij, tudi ljudi, ki sicer ne hodijo v cerkev, pa bi jim bilo všeč, če bi se sprostili in umirili v prijetnem zelenem okolju, kjer vse zori, buhti in cveti. »Želeli pa smo si tudi rastlinjak.« Dolinšek je raziskoval po spletu, a se mu noben ni zdel primeren. Na krstu v Laborah pri Kranju je na nekem vrtu zagledal rastlinjak v obliki kupole in takoj je pritegnil njegovo pozornost. »Stopil sem h gospodu Boštjanu Kosu in ga vprašal, kje ga je kupil. Presenetil me je z odgovorom, da jih z ženo izdelujeta sama.« Tudi Štefan in Mojca sta se takoj zagrela za »vesoljsko kupolo«, strinjali so se, da bo lepo popestrila njihov vrt in se prijetno zlila z ureditvijo, kakršno so si zamislili. Ko jim je Kos postavil rastlinjak z obsegom šest in višino skoraj štiri metre – zanj so takrat odšteli 1900 evrov –, ga je znotraj opremil še z visokimi gredami.