Spektakularna razstava: Žlahtna rja in ameriške sanje

Prvi konec tedna v juniju je na Visti ob Velenjskem jezeru znova grmelo. A ne iz oblakov. Prizorišče so napolnila ameriška vozila, ki bi jih nemara prej kot na cesti zasledili na filmskem platnu. Sprehod po parku je ponudil razgled na jeklene konjičke iz legendarnih obdobij prejšnjega stoletja in v glavah obiskovalcev se je že po nekaj korakih razplamtela domišljija ...

Letak na družbenem omrežju je vabil v družbo rockabilly skupnosti. Avtomobili, udarni ritmi iz preteklosti in atraktivna pin up dekleta? Srečanje ljubiteljev ameriških vozil Days of thunder se je zdelo obetavno, zlasti zaradi starodobnikov in okušanja značilnosti ameriške kulture. Tako sem vzela pot pod noge ter se izgubila med več kot 250 avtomobili in motorji, ki so v velenjski park Vista prihrumeli na pobudo Avto-moto kluba Filand.

Ob vstopu v park so me najprej pozdravile sodobnejše cestne zverine, na katerih so si adrenalinski navdušenci pasli oči in se opijali z zvoki hrumečih motorjev. »Uh, kar naježila sem se! Noro!« je ob pogledu na bleščeči ford mustang GT komentirala obiskovalka srednjih let, lastnica kultnega športnega avtomobila pa ji je pojasnila, da tovrstne sanje niso tako nedosegljive, kot se morda zdi. Za vozilo, kakršno si je omislila njihova družina, je denimo treba odšteti 48.000 evrov. Pa poraba? Takšen jekleni konjiček mora biti precej požrešen? »Ja, to pa kar. 14 l/km,« je pokimala in razložila, da ga nimajo za vsakodnevno uporabo, temveč le za užitke ob koncih tedna.

Medtem ko so se ženskam šibila kolena, moškim pa je v prsih plamenela strast do športnih avtomobilov novejših letnikov, sem ga zagledala v daljavi in pospešila korak: 1956 oldsmobile 88. Ni bil bleščeče lakiran, in prav to me je pritegnilo. Pločevina v odtenkih rje je dišala po starih zgodbah, a sem zaman mrzlično oprezala za lastnikom, da bi mi zaupal več o ostarelem gospodu.

Osamljeni oldsmobil 88 je privabljal poglede.

Star, a betežen samo na pogled

Razočaranje je po nekaj korakih pregnal pogled na Fordov pick up tovornjak iz leta 1951, ki je prav tako opozarjal nase z rjasto pločevino, za katero se je zdelo, da si je na njej čas pošteno obrusil zobe. »Zgolj na videz,« sem izvedela od lastnika, ki je tovornjak pripeljal iz Kolorada, kjer je na avtoodpadu že pisal zadnje poglavje. Da gre za lakirano patino, je pojasnil, kar pomeni, da je površina prekrita s slojem barve, ki ustvarja starinski videz. Čeprav vozilo ni bilo v dobrem stanju, ga s popravili in zamenjavo delov navzven ni pomladil, saj je hotel ohraniti njegovo staro dušo. »Tovorni del vozila sem obnovil s hrastovim dnom, rja na novih blatnikih pa je kar prava,« je povedal in pokazal, kako v poltovornjaku vari žganje. Izdelal je namreč manjšo različico kotla za varjenje žganja, kot ga imajo po domovih v predelih Amerike, kjer je domača žganjekuha prepovedana.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 26, 24. junij, 2024.