Zgodbe

Irena Orešnik o boju za obstanek hribovskih kmetij

Marija Šelek, marija.selek@jana.si
17. 4. 2024, 08.00
Deli članek:

Veliko majhnih in srednjih kmetov pri nas hodi v službo, zato da lahko ohranjajo (večinoma) hribovske kmetije. Delo v strmih predelih je še posebej garaško in za to, da kmet pri 60 letih ne bo invalid, da bodo mladi še radi kmetovali, da bodo naši hribi lepo obdelani in podeželje poseljeno – je potrebna politična odločitev. Doslej se za hribovskega kmeta in s tem srednje velike kmetije nihče ni zares zavzel. Temu je pred slabim letom naredila konec Irena Orešnik s somišljeniki: ustanovili so Združenje hribovskih in gorskih kmetov Slovenije. Čeprav ob obilici dela »hribovci« nimajo časa za aktivizem, so zavoljo nujnih sprememb morali stopiti skupaj in postati glasni.

Šimen Zupančič
Irena Orešnik z možem Dejanom

»Največ subvencij poberejo ljudje, ki se ukvarjajo z drugimi dejavnostmi. So grožnja kmetu in samooskrbi.«

Kar sedemdeset odstotkov slovenskih kmetij je na tako imenovanem OMD-območju – območju z omejeno možnostjo za kmetijsko dejavnost – in po več kot deset let veljavnem sistemu je kmetijski inštitut razvil posodobljenega, z namenom ovrednotiti to omejeno možnost kmetovanja. In zgodilo se je, da so bili marsikateri kmetovalci neupravičeno deležni višjih sredstev ali obratno. »Predvsem pa se v preteklosti pri dodeljevanju sredstev nikoli ni upoštevala nadmorska višina, ki zelo vpliva na dohodek kmetije – rastna doba je na visokem bistveno krajša. Samo za primerjavo: medtem ko v Halozah že pasejo živino, se pri nas še smučamo. Tudi stroji za delo v hribih so dražji, veliko več je fizičnega dela, ki je tudi časovno zamudnejše – na ravnini krmo na petih hektarjih pospravijo v eni noči, mi se za enako površino mučimo pol poletja. Višja nadmorska višina pomeni tudi slabše prometne in komunikacijske povezave. Sredstva, ki jih dobimo od države, pa pokrijejo samo 40 odstotkov naših stroškov, ki jih imamo ravno zaradi tega, ker smo na omejenih območjih za kmetovanje. Zato si želimo doseči – to bi lahko tudi motiviralo naslednike, da bi ostali na hribovskih kmetijah in ohranili kakovostno hrano (hribovski kmet ne prideluje intenzivno, z manj ali nič škropiv) – da bi bila ta plačila stoodstotna in bi imeli možnost preživeti,« zavzeto pojasnjuje Irena Orešnik, predsednica Združenja hribovskih in gorskih kmetov Slovenije z že skoraj 200 člani.

Šimen Zupančič
Koze na njihovi kmetiji, zdaj je hlev poln kozličkov, dajo 40.000 litrov mleka na leto.

Zakaj meso in sir nista kmetijski proizvod?

Velika večina hribovskih kmetij tako obstaja le še zato, ker ljudje hodijo v službo in prisluženi denar vlagajo v kmetijo. »In država si potem dovoli, da polovico sredstev za OMD obdavči! To pa posebej škodi mladim družinam, saj ti dohodki vplivajo na vse socialne transferje (vrtec, dodatki, štipendije ...). Ravno mlade pa bi morali najbolj podpreti, zato da bi ostali. Imamo zapleten davčni sistem: kmetijstvo fizično prinese zelo malo denarja v blagajno, se pa veliko denarja porabi, da se ta davek pobere, kmetje pa se morajo prebiti skozi kupe birokracije, da sploh smejo delati! Če srednje velika kmetija nima dopolnilne dejavnosti, ne more preživeti. Če prideluješ vino ali oljčno olje, to lahko prodaš kot kmetijski proizvod, mi drugi (sir, meso, zelenjava) pa moramo za to imeti posebej registrirano dejavnost, ker to ni kmetijstvo, ampak predelava hrane. Ker je to davčno posebna kategorija, moramo biti za to posebej registrirani, zaradi česar potrebujemo dodatno administracijo, računovodstvo. Vse to kmeta dodatno omejuje.« Prav tako mora kmet, ki želi meso doma vzrejenih živali prodajati, registrirati dopolnilno dejavnost, saj razsekano meso ni več kmetijski proizvod. Pa razumi, če moreš!

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 16., 16. april, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!