Zgodbe

Učenje je kot dihanje: 40 let Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje

Neva Železnik
10. 4. 2024, 07.00
Deli članek:

Ko je leta 1984 dr. Dušana Findeisen, danes andragoginja, takrat pa mlada profesorica francoščine, začela razvijati jezikovne programe za življenje starejših in poučevati starejše, so se ji nekateri smejali, češ kaj se vendar gre, saj »ta stari« ne bodo več potrebovali novega znanja. Tedaj so namreč že tisti nad petdeset in šestdeset let veljali za bolj ali manj odpisane, nezanimive, bolne in sitne. Od njih se je pričakovalo, da čim bolj nevidno, nezahtevno in molče čakajo na konec življenja.

Shutterstock
S počasnimi koraki naprej

Naša sogovornica trdi, da če ima človek, pa ne le starejši, premalo časa, to ni dobro; če pa ga ima veliko, se lahko rodijo dolgočasje in brezciljnost, občutek nevrednosti in slaba samopodoba. »Prosti čas ni zgolj dosežek, dobrina ali nekaj pozitivnega. Lahko vodi tudi v alkoholizem, nezadovoljstvo, bolezen itd.,« meni dr. Findeisen, danes zunanja izvedenka Evropske komisije za izobraževanje starejših v Bruslju, kjer raziskujejo tudi stereotipe, ki jih naša družba goji do njih na delovnem mestu, pa tudi sicer.

Osebni arhiv
Dr. Dušana Findeisen

Smisel!

Prepričana je, da morajo imeti tudi ljudje, ki se upokojijo, dolgoročne cilje. Predvsem pa morajo dati smiselno vsebino slehernemu dnevu. »Nihče ne živi le zaradi življenja samega, marveč predvsem zaradi smisla, ki ga najde v njem.« Najhuje se ji zdi, če se človek po upokojitvi zapre med štiri stene, obsedi ali obleži na kavču. »Vse življenje, še posebno v zrelih letih, je treba skrbeti za dušo, telo ter možgane in mnogi prav s študijem na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje (UTŽO) ciljno porabijo čas zase in za druge. Učijo se tisto, česar se niso mogli v mladosti ali utegnili v aktivnih letih.«

Nov pogled na staranje

Kljub začetnim pomislekom se je univerza za tretje življenjsko obdobje med starejšimi prijela, čeprav morajo vsi prispevati za šolnino. No, nekateri v ta namen darujejo svoje znanje in ure prostovoljnega dela. »Učenje je kot dihanje in hkrati najboljše naravno zdravilo proti osamljenosti in tudi demenci,« nadaljuje dr. Dušana Findeisen, ki se je z izobraževanjem starejših prvič srečala v učbeniku francoskega jezika. Strokovne literature je bilo namreč zelo malo, o starosti pa se je učila iz svetovne književnosti. Interneta še ni bilo! Že od začetka je vedela, da izobraževanje in kultura spreminjata položaj ter krepita dostojanstvo nas vseh in tudi starejših, a le če ju pospremimo s širšim družbenim delovanjem, tudi tistim v medijih. Že od začetka pa želi SUTŽO uveljaviti času primernejši pogled na starost in staranje. »Ne pozabimo, da starejši v povprečju po upokojitvi živijo še okoli dvajset ali trideset let. In danes že govorimo o tem, da se starejši 'mlajšajo', saj so današnji sedemdesetletniki videti kot petdesetletniki in se tako tudi počutijo.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 15., 9. april, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!