Sva živi dokaz, da je prijateljstvo med moškim in žensko mogoče, čeprav vse življenje poslušam nasprotno. Moj Dedi mi je večkrat rešil življenje, nazadnje lani med zdravljenjem raka na dojki, ko je kuhal zame in me hranil več kot eno leto, ker se sama nisem zmogla. Nekajkrat na teden je prišel k meni in v plastičnih vedrih (od evrokrema) prinesel litre zamrznjene goveje juhe, ki sem jo potem samo pogrevala. Nič drugega nisem mogla jesti med kemoterapijo, tako me je sesula, le njegovo močno mesno juhico sem srkala ves čas. Verjamem, da me je njegova ljubezen ohranila pri življenju in mi dala moči.
Ko sem ozdravela, je zbolel on. Hudo. Odkrili so mu raka na trebušni slinavki, poleg tega je imel sladkorno in še srčni spodbujevalnik. Zdravniki so mu napovedali šest mesecev življenja. Moj mucek jih je prelisičil. Živel je mnogo dlje od njihove napovedi. Celo leto.
Z Dedijem se nisva mogla pogovarjati o tem, da odhaja. Bila sem v krču, masirala sem mu razbolele noge, on pa je jokal. Zdravnikovih napovedi nisem jemala resno, vse do konca sem upala, da se motijo in se bo izvlekel. Pa se ni. V bolnišnici je bil s presledki vse od novega leta naprej. Na koncu je tam dobil še bakterijo MRSA in zadnji mesec življenja je bil v komi. Nezavesten.
Zadnje tedne nisem bila pri njem, njegova žena je rekla, da nima smisla, da hodim v bolnišnico, ker je v komi. Nisem silila. Pred velikonočnimi prazniki sem se odpravila na morje. Čeprav sem vedela, da lahko moj mucek vmes odide. A sem ocenila, da bom manj nemirna, če zapustim Ljubljano, kot pa da čakam doma na neprijeten telefonski klic. In njegovo smrt.
Ravno sva s prijateljem po petih urah vožnje prišla na najino končno destinacijo, ko sem prejela obupani klic njegove žene. »Z Dedijem je konec. Ne morejo mu več pomagati. Ugasnili so vse aparate, ki ga ohranjajo pri življenju, tudi hrano so izklopili. Ampak on noče oditi. Ne vem, morda pa nate čaka, ker sta bila takšna prijatelja, da se tudi od tebe poslovi.«
V petih minutah sva bila s prijateljem v avtomobilu in nazaj na avtocesti. Vso pot sem molila, da bi me Dedi, moj mucek, počakal. Da ga še enkrat objamem in se mu zahvalim za njegovo nesebično bratsko ljubezen, s katero me je objemal in varoval več kot 30 let. Grozna vožnja je bila, ena najhujših, polna napetosti. Bom prišla pravočasno ali ne?
Z Dedijem sva se spoznala, ko sem kot študentka na tržnici prodajala pasjo hrano. Bila sem izbrisana državljanka Slovenije, živela sem na cesti, s študentskim delom sem si služila denar za hrano in občasno prenočišče. K moji stojnici je pristopil debel, pobrit skinhead v vojaških oblačilih in s pitbullom na verigi. Bil je zoprn, oba s psom sta bila, težil je in me provociral. Nekaj časa sva se prepirala, potem pa sem se vmes, ne vem več, zakaj, zlomila in zajokala. Grobijan se je v hipu spremenil, ponudil mi je svoj robec. V joku sem priznala, da sem brezdomka, da nimam kje spati, zdaj me pa še skinheadi napadajo, ker sem jugovička.
Iz žepa svojih vojaških hlač je potegnil ključe in jih vrgel na stojnico. »Na,« je rekel, »to so ključi moje hiše. K meni lahko prideš, kadar hočeš, lahko tudi živiš pri meni, če nimaš kje biti. Vesel te bom.« Ni čudno, da sem ga imela rada in sem mu bila zvesta vsa ta leta. (se nadaljuje)
Kolumna je objavljena v reviji Jana, št. 15., 9. april, 2024.
