To so zgodbe o tem, na primer, kako se je kakšen par, ki se je nesmrtno zaljubil v najstniških letih, ponovno našel v jeseni življenja, kako ste razmišljali o težavi, ki vas pesti, zaprosili za pomoč in odrešilni stavek prebrali na oglasnem panoju, kako so se sorojenci, ki so bili ob rojstvu ločeni in razseljeni po svetu, po dolgih letih po naključju spet srečali, kako je nekdo na nerazložljiv, čudežen način za las ušel smrti. Veliko je takšnih doživetij, ki jih piše življenje. Za pokušino vam ponujamo tri zgodbe, dve sta iz knjige Small Miracles, ena pa se je zgodila avtorici tega prispevka. Zagotovo je tudi med vami polno takih neverjetnih zgodb, zaradi katerih verjamemo v čudeže! Pišite nam in obiskali vas bomo ter vašo zgodbo objavili.
Imaš še vedno tisto številko?
Laura, novinarka in nepoboljšljiva romantična duša, je od nekdaj strastno rada brala ljubezenske oglase v časopisih in revijah. Včasih je našla kakšnega, ki se ji je zdel kot naročen za samskega prijatelja ali njeno ovdovelo mamo, večinoma pa jih je prebirala iz gole radovednosti in se spraševala, kakšne zgodbe se skrivajo za njimi. Nekoč pa je v lokalnem časopisu zasledila prav zanimiv oglas. »Henrietta, se me spomniš? Srečala sva se v počitniškem kampu davnega leta 1960. Nikoli te nisem pozabil. Pokliči me, Irving,« je pisalo, spodaj pa je bila navedena telefonska številka. Laura je bila prepričana, da je to šala. A oglas ji ni dal miru, zato je naslednji dan iz radovednosti poklicala zapisano telefonsko številko. Takoj ko je slišala glas starejšega moškega, je vedela, da je resničen. Iskreno mu je povedala, zakaj ga je poklicala, on pa ji je zaupal zgodbo: »S Henrietto sva bila vzgojitelja v počitniškem kampu v Pensilvaniji in se tam zaljubila. Prepričana sva bila, da sva si usojena, žal pa njeni starši niso bili naklonjeni najini zvezi. Stara je bila sedemnajst let in menili so bili, da je premlada za resno zvezo. Na jesen so jo poslali k teti v Evropo in tam je ostala kar nekaj let. Tam je tudi spoznala drugega moškega in se poročila. Sčasoma sem se poročil še jaz. Imel sem dober zakon, kljub temu pa svoje žene nisem nikoli tako strastno ljubil, kot sem Henrietto. Pred tremi leti sem ovdovel in odtlej sem zelo osamljen. Razmišljati sem začel o svoji mladostni ljubezni in se spraševal, ali je še živa. Če je živa, je še poročena? In če je samska, bi morda spet lahko obudila ljubezen? Mogoče sem malo trčen, ampak nekako sem upal, da bo Henrietta videla ta oglas. Ali pa da ga bo kdo, ki jo pozna in ji bo povedal. Vem, da je malo možnosti, ampak sem vsaj poskusil.« Laure se je zgodba enainsedemdesetletnega gospoda močno dotaknila. Navdušena je bila nad njegovim neizmernim upanjem. Hotela je celo napisati njegovo zgodbo, pa se njen urednik ni strinjal. Vseeno je ostala v stiku z njim. V naslednjih dveh letih ga je večkrat poklicala, ali je morda imel srečo. Ni je imel. Nekega dne, ko je na tramvaju proti New Yorku spet prebirala ženitne oglase v lokalnem časopisu, jo je ogovorila starejša ženska, ki je sedela zraven nje: »Iščeš novega moža, draga?« Lauri je postalo nerodno. »Oglase berem iz zabave, vas nikoli ne premamijo?« je vprašala gospo. »Nikoli,« ji je odgovorila ženska. »V njih je preveč žalosti zame.« Gospa ji je postala zanimiva, zapletli sta se v pogovor in Laura ji je povedala zgodbo o gospodu, ki išče svojo mladostno ljubezen. »Vesela bi bila, če bi bila to zgodba s srečnim koncem, a žal ni. Ali je Henrietta umrla, živi v drugem mestu, ali pač ne bere oglasov,« je zaključila Laura. »Ne bere oglasov,« je nežno rekla gospa zraven nje s solzami v očeh, nato pa jo vprašala: »Imaš še vedno tisto telefonsko številko?«
Našli smo dečka, ki mu je bilo ime Barbara
Pred dvema letoma sem v rubriki z naslovom Pol stoletja Jane pri letniku 1981 izpostavila zanimivo zgodbo s štajerskega konca o dečku, ki mu je bilo ime Barbara. Ko se je namreč takrat v ptujski porodnišnici rodil novorojenček, je babica izčrpani materi povedala, da je dobila fantka. Tik pred odhodom domov, ko je medicinska sestra razvila dojenčka, da ga pripravi za odhod, pa sta z materjo ostrmeli. V pleničkah je namreč ležala deklica! Pozneje so ugotovili, da je bila po porodu babica najbrž že tako utrujena, da se je pri spolu zmotila, kajti ob tisti uri se je rodil samo ta dojenček. Mamica pa se je pozneje spomnila, da ji je sorodnica, ki je delala v bolnišnici kot medicinska sestra in je slučajno šla mimo, ko so otroke kopali, ter videla tudi njenega, prišla povedat, da ima »lepo babo«. Novopečeni mamici se je sicer zdelo to čudno, pozneje pa ji je ta izjava ogromno pomenila, saj so tudi zaradi tega nehali razmišljati o tem, ali niso otroka morda zamenjali, in deklico neskončno vzljubili. Zgodbo sem potem še nekaj časa nosila s seboj in razmišljala, kako zanimivo bi bilo iti po njenih sledeh.
Kakšnih štirinajst dni po tistem sva se s fotografom odpravila na Ptuj napravit zgodbo o ženski, ki si je želela študirati psihologijo, a ker ni imela odličnega uspeha, je pristala na ekonomiji. Ob službi poslovne sekretarke je naredila tečaje angelske terapije, meditacije, transpersonalne psihoterapije in hipnoterapije. Dve ali tri leta je skušala svoje terapevtsko delo kombinirati s službo, potem pa se je opogumila in se po dolgih letih službe na enem od ministrstev odločila za samostojno pot terapevtke. Vrnila se je v rojstni kraj in si v stari hiši svojih staršev uredila prostore za terapije. Prva stvar, ki mi jo je ob obisku povedala, je bila, da je to njen prvi intervju na novi poti, potem ko je bila v reviji, ko se je rodila. Prav ona je bila namreč tisti »deček«, ki je dobil ime Barbara! Če bi jo iskali, je gotovo ne bi tako hitro našli!
Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 14., 2. april, 2024.
