Zgodbe

Materinski dom, kjer dajejo ženskam moč: 'Pridemo prestrašene, odidemo svobodne'

Sonja Javornik
26. 3. 2024, 06.00
Deli članek:

Tatiana je v materinski dom prišla prestrašena, izgubljena, v stresu. Po dobrem letu bivanja pa se po mnogih letih spet zaveda, da z njo ni nič narobe in da si zasluži življenje brez nasilja. V današnjem času je za marsikatero žensko materinski dom edina rešitev, da se z otroki ne znajde na cesti, saj so najemnine v Ljubljani preprosto nedosegljive – še posebej če je ženska v postopku ločitve in še nima urejene preživnine za otroke. Toda materinski dom je veliko več kot samo bivališče. Ženskam daje vsestransko podporo in jih opolnomoči.

Šimen Zupančič
Iskreni nasmehi štirih sodelavk dokazujejo, da imajo vse mame in otroci v domu več kot le strokovno pomoč. Na sliki od leve: Nada Štifter, Tina Novak, Lea Brišar in Lara Čopar.

Tik pred materinskim dnem smo obiskali Materinski dom Ljubljana, kamor lahko pridejo ženske v stiski za eno leto z možnostjo podaljšanja do največ treh mesecev. Čudovita hiša v Novih Jaršah, ki je dobila celo nagrado za arhitekturo (čeprav so izvajalci pri materialu malo varčevali, saj je ponekod videti plesen), je bila tisti dan bolj prazna kakor običajno, saj sta kar dve sobi čakali nove prebivalce, ki prihajajo v naslednjih dneh. Dom je sicer vedno polno zaseden, ves čas je več vlog za sprejem kakor pa prostih sob. Hiša sprejme sedem žensk z otroki, dom pa ima v uporabi še stanovanje v Šiški, kjer živita še dve ženski. Pred kratkim je Tina Novak, vodja materinskega doma, prejela čudovito novico, da je neka gospa v svoji oporoki domu zapustila manjše stanovanje, ki pa ga morajo pred vselitvijo še prenoviti. V njem bo lahko bivala še ena mama.

Šimen Zupančič
Prostorna kuhinja z dvema kuhalnima ploščama, vsaka od žensk pa ima tudi svoj podpultni hladilnik in omaro.

Odnos nas rani, pa tudi zdravi

»Naš osnovni cilj je, da ženske v njihovi ranljivosti in stiski podpremo in krepimo njihovo moč, da čim bolj in čim prej samostojno zaživijo. Poudarek je na človeškem odnosu, saj je odnos tisti, ki nas rani in zato tudi zdravi. Tako poleg strokovne podpore, pomoči in urejanja formalnih zadev krepimo samopodobo, spodbujamo iskrenost, negujemo zaupanje. V domu smo zaposlene štiri in vse pri svojem delu upoštevamo individualne posebnosti, potrebe, želje, sposobnosti, zmožnosti posameznic. Tri smo socialne delavke, smo pa vse štiri za naše uporabnice in otroke v številnih vlogah – od zaupnice do učiteljice, odvetnice, gospodinje in mame,« razloži Novakova, ki je v domu že 20 let, zato lahko pove, kakšne spremembe opaža. »Včasih so k nam prihajale predvsem ženske brez zaposlitve, danes je vedno več zaposlenih, saj niti to, da hodiš v službo, ne zagotavlja več, da boš dobil oziroma si boš lahko privoščil najem stanovanja! Večkrat imamo ženske z visokošolsko izobrazbo. V porastu so stiske in klici samskih žensk v zrelih letih, ki so premlade za dom upokojencev oziroma imajo premajhne plače ali pokojnine, da bi lahko najele stanovanje na trgu. Je tudi več prosilk, ki imajo težave v duševnem zdravju, po drugi strani pa je trenutno manj prosilk s težavami z zasvojenostjo …«

Šimen Zupančič
Tatiana je po dobrem letu zapustila dom kot čisto druga, močnejša oseba. Na fotografiji s šestletno hčerko.

Tukaj so nam dali moč

47-letna Tatiana je prevajalka in mama petih otrok. Najstarejši ima 17 let, potem so stari 15, 13 in 11 let, najmlajša, šestletna deklica, pa je hudo gibalno in duševno ovirana. Tatiana se je rodila v Kazahstanu, v Moskvi je študirala slovenščino, prišla k nam na študentsko izmenjavo, se zaljubila in ostala v Sloveniji. V zakonu je bilo vedno veliko težav, povezanih tudi z alkoholizmom, ki so se v času epidemije covida poglabljale in šle čez vse meje. »Z možem sva kakšno leto hodila na center za socialno delo na družinsko svetovanje, vendar ni pomagalo, zato sem se odločila za ločitev. Takrat se je mož odločil za zdravljenje in pričakoval, da bova ostala skupaj, toda alkohol ni bil edina težava. Ker je zavračal dogovor, ker so bile mediacije na centru za socialno delo in pozneje na sodišču brez uspeha, je bilo skupno življenje v neprofitnem stanovanju vse težje. Ker se ni želel izseliti, sem se na predlog centra za socialno delo vselila v materinski dom,« pove svojo zgodbo.

Tatiana je bila ob prihodu v dom prestrašena, izgubljena, v stresu.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 13., 26. marec, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!