Zgodbe

Kaj kažejo avstrijske izkušnje z legalizacijo evtanazije

Vasja Jager
13. 3. 2024, 04.00
Deli članek:

Težke, za marsikoga preveč morbidne teme so to, a kot družba smo nepovratno prišli do točke, ko moramo debato o predčasnem končanju lastnega življenja iz zdravstvenih razlogov speljati do konca. Primer Avstrije, ki je evtanazijo legalizirala komaj pred dvema letoma, nam kaže, kako pomembno je med dvema skrajnostma ubrati srednjo pot.

revija Jana
Iti miren v naročje temne noči

Kakor pri vseh živih bitjih, kar jih obstaja, je tudi bistvo vsakega, prav vsakega človeka ena sama, najgloblja in najsvetejša želja: živeti. In človeške skupnosti so od samega začetka zasnovane za izpolnjevanje te želje; od pamtiveka so plemena, narodi in slednjič države branili življenja svojih članov in članic, iskali nove vire hrane, razvijali sredstva zoper bolezni in počeli vse, da bi podaljšali življenjsko dobo – po možnosti v neskončnost. A danes so – vsaj za večino ljudi, ki živimo v razvitih državah zahodne civilizacije – lakota, neozdravljive nalezljive bolezni in vojna preteklost. Odrešeni tegob, ki so naše prednike pošiljale v prezgodnjo smrt, smo tako v marsikaterem primeru prepuščeni počasnemu pešanju, ki zmore človeku povzročiti neznosne muke in ga oropati dostojanstva. Pa tudi volje do takšnega obstoja – kajti živeti pomeni vse kaj drugega kot zgolj trpeti.

In tako je civilizacijski napredek pripeljal človeštvo do evtanazije oziroma prostovoljnega končanja lastnega življenja; posamezne domorodne skupnosti so v preteklosti sicer že razvile tovrstne mehanizme, a šele sedaj na globalni ravni debatiramo in se preizprašujemo o evtanaziji kot osnovni človekovi pravici. To je velikanski, skoraj nezaslišan preskok, primerljiv z odpravo suženjstva ali priznanjem ženske enakopravnosti. Kajti s spremembo odnosa do življenja in smrti se človeška skupnost premika onkraj zagotavljanja golega preživetja svojih članic in članov v zagotavljanje dobrega in smiselnega življenja za vsakega izmed njih. Družba zori in spreminja svojo prvobitno, osnovno naravo, za katero se je verjelo, da je večna, nesprejemljiva in tudi sveta – in razumljivo je, da je ob tem razdvojena in zmedena. Ter tudi sovražna do tistih, ki izzivajo že v pradavnini uveljavljena prepričanja o umiranju.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 11., 12. marec, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!