Zgodbe

Matere na robu živčnega zloma, državne ustanove jim ne pomagajo

Sonja Grizila
12. 3. 2024, 04.00
Posodobljeno: 12. 3. 2024, 05.44
Deli članek:

Odkar smo v Jani pisali o kalvariji treh zarubljenih otrok, se je oglasilo kar nekaj mater, pa tudi oče, in z dokumenti dokazovalo, kako nestrokovno delujejo državne ustanove v težavnih ločitvenih postopkih ter kako nezaslišano dolgo trajajo. Kot da so otroci stvar, ki ji zob časa ne škodi. Kot da so bitja, ki bodo ves stres, zanemarjanje, grobosti pozabila in kljub uničenemu otroštvu zrasla v dobrovoljne in odgovorne državljane. Le zakaj potem psihoterapevti brskajo po najzgodnejših letih svojih pacientov?

Shutterstock
Le kako naj bodo umirjene in zbrane?

Matere se bojijo ločitev! 

Pred dnevi sem srečala znanko, ki vodi zelo pomembno ustanovo, v letih je, ko bi rada začela uvajati svojo naslednico, že leta delata skupaj. Pravi, da je izjemno sposobna, prizadevna in neskončno empatična oseba, prav takšna, kot za ta položaj mora biti, vendar … Noče. Ne more. Doma ima nasilnega moža, ki je za povrh ljubosumen na njene uspehe, poniževanje in grobosti so na dnevnem redu. Zakaj se ne loči? Boji se. Gospod je ugleden in premožen, z dobrimi zvezami, grozi ji, da ji bo vzel otroke. Zaradi mnogih zgodb, ki jih pozna, verjame, da bi mu to zares uspelo. Zato pač trpi in čaka, da otroci zrasejo in se bodo lahko odločali, s kom bodo, kar se načelno zgodi pri dvanajstih letih. Pa še takrat je vprašanje, ali bo kdo upošteval njihove želje. Praksa kaže, da so lahko žrtve različnih »strokovnih« izvedencev vse do polnoletnosti.

Skratka – mnoge matere se bojijo ločitve, ker poznajo svojega manipulativnega partnerja. Pa ne gre le za dolgotrajne sodne procese, nekateri možakarji so zares nevarni – v Sloveniji vsako leto pokončajo šest ali sedem mater svojih otrok, tudi pred njihovimi očmi.

Ko vendarle zberejo pogum … 

Seveda gre za primere, nihče ne zna povedati, kako številni so, ko gre pri razvezi res vse narobe. Današnji očetje so večinoma prisotni že pri rojstvu svojih otrok, od začetka jih negujejo in skrbijo zanje, zato pri ločitvah ni dilem – zakonske zamere so eno, skrb in ljubezen do otrok pa nekaj drugega. Nekdanji partnerji se večinoma uspejo dogovoriti, zato socialne delavke in sodniki z njimi nimajo veliko dela. Seveda se zapleta tudi v mirnih razhodih, kje se pa ne,  in otroci niso enako zadovoljni z bivanjem pri enem ali drugem od staršev, ampak vse to je pač življenje.

Drugače pa je v tistih primerih, ko mama potrebuje veliko poguma, da odide, ali pa mora pobegniti, ker je skupno življenje neznosno. Mnoge mislijo, da so s tem, ko so z otroki same in ko njihov problem rešujejo uradne institucije, končno varne. Kako se motijo!

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 11., 12. marec, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!