Ljudje

Dr. Matjaž Kmecl: 'Mi imamo nebeško življenje'

JELKA SEŽUN; jelka.sezun@jana.si
12. 3. 2024, 05.00
Posodobljeno: 12. 3. 2024, 08.10
Deli članek:

Dr. Matjaž Kmecl je prejšnji mesec praznoval devetdeseti rojstni dan. Iz javnosti se je umaknil že zdavnaj in oh, kako bridko ga pogrešam. V njegovih ustih je slovenščina pela! Žuborela! Bila je lep jezik, s katerim se je dalo brez tujk in popačenk povedati čisto vse. Bila je jezik, ki ga tako čisto, tako preprosto, tako vsem razumljivo govorijo le redki.

Šimen Zupančič
Dr. Matjaž Kmecl

"Jaz zmeraj pravim, mi smo svoje odživeli, opravili smo svoje, zdaj pa naj drugi naprej, kot vejo in znajo."

Najbrž bi bilo hitreje našteti, kaj dr. Kmecl ni, ampak če gremo po daljši poti: je slovenist, literarni zgodovinar, profesor, pisec, nagrajen dramatik, član SAZU, častni občan Velenja in Ljubljane, politik, amaterski žlahtnitelj vrtnic. Pogreša vrtnice, pravi, njihova vzgoja je postala fizično prenaporna, prav tako kot hoja v hribe, kamor je nekoč redno zahajal. Ampak toliko vsega je še ostalo, predvsem tisti mili nasmeh, prijaznost, kopica odličnih zgodb, ljubezen do knjig in skromnost: bi si upala reči, da se lahko pri slovenskem osamosvajanju in dogodkih, ki so vodili do njega, postavi ob bok vsem ponarodelim osamosvojiteljem, samo da se on ne tolče po prsih.
Če boste šli po temle v slovar pogledat razliko med »zakrožiti« in »zaokrožiti«, sva zmagala. Če jo pa že poznate, bravo za vas.

Ali spremljate slovenščino v časopisih ali pa na družbenih omrežjih, kaj mislite o današnjem jeziku?

Jezik je, kot pravi fraza, živa reč in se ves čas oplaja, bogati sam sebe. Tako mora biti, drugače izgubi funkcijo. Vse nove stvari, tudi če jih mislimo, v glavi nosimo, morajo biti poimenovane, če hočemo o njih govoriti.

Ampak ali vas ne motijo vse tiste angleške besede, ki jih v svoj jezik tlačijo Slovenci?

Seveda me motijo, ampak kaj pa moremo? Če jih razumemo, potem jih bomo vzeli na znanje. Rusi imajo to že od nekdaj, ker so mnogoštevilen narod. Oni imajo recimo pticefabrika, veste kaj je to? Kokošja farma. Eno samo besedo vzamejo, največkrat nemško, in potem to mirno uporabljajo. Pa recimo perikmaherskaja, frizerski salon. Tega je ogromno. Američani oziroma Angleži morajo to tako ali tako ves čas prakticirati. Poberejo besedo in se nič ne sekirajo.

Šimen Zupančič
Dr. Matjaž Kmecl

V nedavnem intervjuju ste izpostavili, da ljudje ne razumejo razlike med zakrožiti in zaokrožiti, na primer, in to je nekaj, ob čemer jaz vedno skočim pod strop. Vsi samo še »zaokrožajo«.

Tega je precej, ja. To sem navedel samo kot primer, ker moraš pa le imeti nekaj posluha, da veš, da je med zaokrožiti ali zakrožiti razlika. Kaj hočete, tako je – ampak potem se najdejo drugi, ki pa to ločijo, in se počasi uredi. Nisem pristaš tega najbolj demokratičnega odnosa do jezika. To ni dobro – zaradi tega, ker potem jezik na koncu razpade v svoji logiki. Poglejte, zakrožiti in zaokrožiti, razlika je velikanska. Jezik je bogat, če vsaka beseda nekaj pove. Če ne pove nič, če se vse pomeša, je pa narobe.

Vi nikoli niste bili jezikovni policaj, kajne?

Sem bil …

Aha, mislite na Jezikovnem razsodišču.

Ja, ampak veste, zakaj? Takrat smo se osamosvajali, že kar nekaj časa, in to je bila priložnost, da smo lahko gonili to svojo slovenščino. Ves slovenski politični vrh, od Popita naprej, vsi so bili pod kožo čisti nacionalisti, ampak zaradi Beograda so se nazaj držali. Tu pa smo lahko rekli, če vidite in slišite, da je kaj narobe, javite. Socialistična zveza je imela celo posebno sekcijo za slovenščino v javnosti. Danes se o tem ne ve prav veliko. Takrat so bili razni modri in gradišniki, ki so bili, kot ste rekli, jezikovni policaji. Zdaj so veliko bolj odprti, puščajo, da se jezik sam regulira in sam sebe iznajdeva, kar do neke mere gre. Potem pa začne jezik razpadati v svoji logiki, in to je narobe. Ravno v tem primeru (zakrožiti in zaokrožiti, op. a.) se vidi, kako je pomembno za čistost sporočila, da ločimo eno besedo od druge po pomenu.

...

Če bi potegnili črto – se vam zdi, da ste imeli lepo življenje?

Vam bom po ovinkih povedal. Sočustvujem z generacijo naših staršev. Stara mama po očetovi strani je med prvo svetovno vojno umrla zaradi španske gripe. Mami je takrat tudi umrl oče, ki je bil napol Čeh. Morali so preživeti dve vojni, dve svinjski, res grdi vojni, najhujši, kar si jih lahko človek predstavlja. Vse to so morali dati skozi, pa lakoto in po vojni celo to, da so morali po kavo in pralni prašek v Trst ali Celovec. Mi imamo v primerjavi z njimi nebeško življenje, dobesedno, pa naj kdo reče, kar hoče. Za zdaj nimamo nič takega, a slabo kaže – te vojne, ki so zdaj, Gaza, Ukrajina, to je preblizu nas. To ne bo dobro, kajti bolj ko se taka stvar širi, več možnosti je, da nekdo naredi oslarijo in sproži nekaj, kar bo razgnalo planet. Nisem prvi, ki to govori, nasprotno, ampak mislim, da je to resna nevarnost. Zdaj je jedrskih zalog na svetu za približno dvanajst Zemelj dobesedno razstreliti in potem imate v vesolju samo še en usran rumen oblak, ki je bil včasih Zemlja in mi, to je to.

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 11., 12. marec, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!