Zgodbe

Življenje s tempirano bombo: Zakaj mora zdravstvo ostati javno

Jelka Sežun, jelka.sezun@jana.si
7. 2. 2024, 05.00
Posodobljeno: 8. 2. 2024, 16.32
Deli članek:

Zgodba Katarine Rotar je zelo nazoren primer tega, zakaj mora javno zdravstvo ostati zares javno. Če bi bila na milost in nemilost izročena zasebnim zavarovalnicam, pravi, bi bila danes brezdomka ali pa je celo ne bi bilo več. »Če bi gledali samo na to, kakšen strošek pomeni pacient in koliko je to donosno ... To, kar se je meni zgodilo, je ena od teh zadev, ki so komplicirane, drage, nepredvidljive, ne nujno uspešne in niso zanimive za nekoga, ki hoče zaslužiti. Kar je razumljivo, saj če so gospodarski subjekti, potem je cilj delati dobiček, odgovorni so svojim lastnikom.« In lastniki zavarovalnic ne preštevajo ugaslih življenj.

Šimen Zupančič
Katarina Rotar

»Moje sodelovanje z zdravstvom se je začelo že pri štirih letih, ko sem bila operirana na srcu, in od takrat so me spremljali zdravniki, veliko opravka sem imela z njimi in jih nisem posebej marala. Ko sem bila stara 18 let, sem se temu odrekla, nihče več me ni mogel prisiliti, da grem na kontrolo. Pri osemnajstih smo pač neranljivi, takrat sem si rekla, saj mi vsakič povejo, da je vse v redu, zakaj bi tam čas izgubljala? Bom že sama vedela, ko kaj bo. A sploh nisem imela priložnosti izvedeti, kdaj kaj bo, ker sem potem pri triintridesetih našla bulico, izkazalo se je, da je rak, in sem potem šla skozi cel postopek na Onkološkem, tam seveda tudi srce pogledajo. Ena od teh zdravil, ki sem jih dobivala za raka, biološka tarčna zdravila, lahko vplivajo na srčno popuščanje, zato sem sklenila, da se bom bolj vestno spremljala pri kardiologu. Enkrat na dve ali tri leta je popolnoma dovolj, če nimam težav, so mi rekli. Onkološko zdravljenje je bilo uspešno, čeprav so bili raznorazni zapleti, ostale so posledice, ampak tumorja nimam.«

Vendar to še ni bil konec zadeve.

Šimen Zupančič
Zakaj mora zdravstvo ostati javno

Sedenje na bombi

»Zaradi tega zdravljenja sem šest let po diagnozi dobila trdovratno infekcijo, razširila se je na srce in ni bila pravilno zdravljena. Pristala sem na infekcijski. Tam sem bila tri mesece, pa dva meseca v Soči. Velik del tega na intenzivni negi. Na novo sem se morala naučiti hoditi, na eno uho ne slišim, zaradi posledic zdravila nimam vseh prstov na nogah, tako da težje hodim, in srce je bolj okvarjeno. Vse tisto moje odlašanje mu ni nič škodilo, ta bakterija ga je pa zares zelo zdelala. Čakam oziroma upam, da še ne bo kmalu prišlo do takega poslabšanja, da bi me morali še enkrat operirati, sem pa ves čas na meji. Če se bo začelo poslabševati, bo treba hitro zamenjati zaklopko. Dokler pa se ne, me ne bodo operirali, ker ima zamenjana zaklopka omejen rok trajanja in jo bo treba čez deset ali petnajst let ponovno menjati. Za zdaj živim s tem. Na začetku je bilo težko, zdaj sem se malo navadila, od tega je vendarle že sedem let. Sprva pa sem se počutila, kot da sedim na tempirani bombi in čakam, kdaj mi bo kaj odpovedalo.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana,  št. 6., 6. februar, 2024.

revija Jana
Izšla je nova številka revije Jana. Prijazno vabljeni k branju!