Tudi mene je hitro povleklo v spretno napisano življenjsko zgodbo, ki je zanimiva tudi zaradi misli in zamisli, ki jih junakinja deli z nami. Dr. Alenka Stanič je po izobrazbi biologinja, po poklicu pa svetovalka za ključne kadre. Roman Ženska proste reje je njen prvenec.
Ukvarjate se s kadrovskimi zadevami, ki so – tako pravite – zelo občutljive in morate zato paziti na diskretnost. Kako to, da ste potem napisali roman, ki razkriva veliko o vas?
Moj roman ni avtobiografija. Stvari, ki se dogajajo protagonistki Mirni, se dogajajo mnogim in Ženska proste reje je ravno toliko moja kot od marsikaterega drugega človeka. Že skoraj dve leti je v prodaji, pa še vedno dobivam naklonjena sporočila bralk in bralcev, ki mi povedo, da jih je določen del nagovoril, da so se prepoznali in poistovetili. Žensko zgodbo sem vzela za ogrodje, da sem lahko nanjo lepila svoja stališča, razmišljanja o svetu, družbi, ženskah, moških, odnosih. V knjigi je Mirnin pogled na svet v marsičem tak, kot je moj. Ženska proste reje torej razkriva moje razmišljanje, in ne moje življenjske zgodbe.
Pravite, da o svoji intimi ne boste govorili. Je pa vseeno zanimivo, da ste tudi vi – kot glavna junakinja Mirna – ločeni, ravno tako imate hčerko. Ste imeli tudi vi hude življenjske izkušnje?
Pišem o težkih temah, ker menim, da je o njih treba govoriti. Z anoreksijo se spopada ogromno deklet in tudi fantov. Nasilja v družinah je veliko več, kot ga je videti na prvi pogled. O vsem tem sem pisala z zavedanjem, kaj vse se v življenju ljudem zgodi. Te teme so se mi zdele aktualne in relevantne in zato sem v romanu pač naredila prostor, da o teh, tako pogostih in težkih življenjskih izkušnjah, pišem. Moje življenje pa je polno in pestro in mi je ponujalo res raznovrstne izzive in izkušnje. Veliko veselja, pa tudi žalosti.
Ste kdaj v življenju kaj skrivali, imeli tabuje?
Ne. Govorim o vsem, a ne z vsemi. Cenim zasebnost. Na srečo imam ob sebi družino in prijatelje. V težkih trenutkih sem vedno našla koga, ki me je poslušal. Nisem tiščala stvari v sebi. Od prijateljev je največ, kar si želim, ravno to, da mi prisluhnejo, kadar mi je težko. Ne pričakujem pomoči ali reševanja, saj gre za moje življenje in moram odločitve sprejemati sama. In potem tudi nositi posledice.
Ste tudi vi v mlajših, recimo študentskih letih mislili, da bo po diplomi vse lažje, da se po tem, ko dobiš službo in se poročiš, življenje uredi in ni več hujših težav?
Meni se zdi super, da v mladosti tako lahkotno in optimistično razmišljaš! Mogoče imamo ravno zato tako lepe spomine na to obdobje. Seveda sem imela stereotipne predstave, realnost pa je drugačna. Sicer bi bilo pa fino, da bi že kot študentka vedela, da življenje ni tako smrtno resno, kot se mi je takrat zdelo. Če bi bila lahko še enkrat mlada, bi bila bolj poredna, več bi si upala in še več bi se učila. Zdaj vem, da je znanje edino, kar mi omogoča neodvisnost. In ne bi se tako sekirala zaradi stvari, na katere nimam vpliva. Ne bi delala načrtov za prihodnost, ker se življenje potem obrne drugače. Do konca izdelani načrti in pričakovanja te avtomatično naredijo malo nesrečnega, če se ne izidejo. In ponavadi se ne izidejo.
Videti je, da se danes v svoji koži super počutite, videti ste mladostni kljub sivim lasem.
Ja, dobro se počutim. Siveti sem začela že v gimnaziji in takrat sem se odločila, da se s tem pač ne bom ukvarjala. Niti enkrat se nisem pobarvala. Naj si vsak sam izbere svoj videz. Saj poznate rek, da ženska pri tridesetih dobi glavo skupaj, telo pa ji začne razpadati. Če bi se dalo izbirati, bi se raje odločila za glavo. Sicer pa sem bila vedno športnica in še vedno sem aktivna, tako da tudi telo še ni čisto razpadlo. Komplimentov pa dobivam zdaj več kot v mladosti, očitno imam talent za staranje.
Danes pa niste prišli s svojim 45 let starim kolesom?
Ne, ker imam še opravke, ki zahtevajo drugačen način premikanja. Sicer sem to kolo dobila v gimnaziji in se z njim vozim stalno, tudi pozimi. Ker bicikel predstavlja tudi žensko neodvisnost, svobodo, avtonomijo in ker je vožnja res ekološko neinvazivna, sem ga dala tudi na naslovnico romana. Ne bom ga zamenjala za električno kolo, saj imam noge, mišice! In električna kolesa imajo baterije, ki so glede okolja slaba rešitev. Sem pač biologinja, ne morem razmišljati drugače.
Nadaljevanje intervjuja si lahko preberete v reviji Jana, št. 11, 14. 03. 2023.
